Kakšen je duhovni pomen odpovedi oziroma odpovedovanja? Kako bi ga umestili znotraj krščanske teologije?

Odpoved je eno najbolj razširjenih, a obenem tudi najbolj zapostavljenih in napačno razumljenih orodij duhovnega življenja, ki ni omejeno zgolj na krščanski kontekst. Nikoli ni sama sebi namen, temveč služi za dosego višjega cilja. Predmet odpovedi je najprej seveda greh in sploh moralno zlo, vendar pa naj bi se odpovedovali celo nevtralnim stvarem in celo dobrinam.

Odpoved služi za dosego višjega cilja – za krepitev duhovnega življenja, duhovne kondicije.

Cilj pa je krepitev duhovnega življenja, duhovne kondicije. Bolj kot v neki teoretični teologiji vidim odpoved v krščanski praksi, ki pa jo potem teologija lahko razloži in utemelji ter brani pred napadi, ki bi jo želeli razvrednotiti.

Omenili ste zapostavljenost in napačno razumevanje orodij odpovedi. Lahko poveste nekaj več o tem vidiku?

Nekoč se je pri duhovnem življenju praktično vse vrtelo okrog odpovedi, torej nekakšni negaciji; v zadnjem času pa imam občutek, da se veliko več govori in deluje v pozitivni smeri, na področju prepoznavanja darov, hvaležnosti, samouresničenja. Kot je bilo včasih morda preveč poudarjeno odrekanje, pa je danes, v času splošnega napredka in relativne prosperitete, govor o odpovedovanju postal redek in malodane nezaželen, odmev neke preteklosti, ki se je skoraj sramujemo. Verjetno so k temu pripomogla tudi nekatera pretiravanja, h katerim so spodbujali duhovni učitelji.

Kaj so o odpovedi menili cerkveni očetje in učitelji oziroma kako se je ta izražala v njihovem življenju? Kakšne posebne prakse glede odpovedi so predlagali?

Marsikakšna praksa iz preteklosti je dandanes upravičeno opuščena. Tu mislim zlasti na telesno mrtvičenje, ki je ogrožalo zdravje in celo preživetje. Mislim, da pri avtorjih iz preteklosti ne smemo iskati konkretnih napotkov za izvajanje askeze, saj tudi ne kuhamo, ne pišemo in ne potujemo tako, kot so oni. Še vedno pa potrebujemo hrano, imamo orodja za sporočanje in prevozna sredstva, a drugačna. Od duhovnih učiteljev iz preteklosti bi morali prevzeti gorečnost za odpoved in njeno osmislitev, kar pa je treba izraziti v današnjih življenjskih okoliščinah in z držami, ki bodo danes sporočilne in učinkovite.

Od duhovnih učiteljev iz preteklosti bi morali prevzeti gorečnost za odpoved in njeno osmislitev.

Kateri so v nasprotju s preteklostjo praktični vidiki odpovedi v današnjih časih? Katere vrste odpovedi pravzaprav poznamo danes v krščanstvu oziroma v Cerkvi?

Prva stvar, ki nam pride na misel, ko rečemo besedo »post«, je odpoved hrani, in tu je seveda širok razpon glede obsega te odpovedi; lahko gre za odpoved določeni hrani ali pijači in samo za določen čas, lahko pa gre tudi za popolno odpoved določeni vrsti hrane. Namesto hrane, ki je življenjska nuja, saj brez nje ni mogoče preživeti, pa stopa tudi še marsikaj drugega: v postu se lahko odpovemo tudi informacijam, pogledom, poslušanju, konkretno uporabi telefona, računalnika, interneta. Tudi te odpovedi so lahko popolne ali delne, občasne odpovedi. Nadalje je lahko odpoved zasebne narave ali pa je skupnostna, ki seveda predpostavlja dogovor in sprejetje.

Ali lahko poveste nekaj več o vidikih skupnostne odpovedi?

Tu ne gre za zgolj osebno odrekanje, temveč za duhovno vajo v skupnosti. Ta je lahko redovna, to je samostanska, lahko je sorodstvena, to je družina, lahko pa tudi prijateljska ali interesna. Pri tem gre za skupni dogovor o obliki, trajanju in namembnosti te odpovedi. Njen stranski učinek pa je zagotovo tudi utrjevanje občestva. Veliko vlogo igra pripadnost skupini, ki jo z udeležbo pri odpovedi potrjujemo ali pa slabimo z neudeležbo. Vzajemna odpoved je tudi opora posameznemu članu skupnosti, da pri njej vztraja tudi takrat, ko mu osebno zmanjkuje motivacije.

Stranski učinek skupnostne odpovedi je zagotovo tudi utrjevanje občestva.

Katera odpoved je skupna vsem trem stanovom (posvečeni, poročeni, samski) in katere so specifične odpovedi, ki jih vsak stan zahteva?

Mislim, da so vse omenjene odpovedi skupne za vse, le da se razlikujejo v podrobnostih in obsegu, pač glede na specifičnost posameznega stanu. Predvsem pa je treba vedeti, da je cilj odpovedi povsod isti: da nas približa med seboj in z Bogom. Noben stan ni izvzet od odpovedovanja, absurdno pa bi bilo lastne oblike odpovedi, ki pripadajo npr. posvečenemu življenju, vsiljevati poročenim, pa tudi obratno. To je že davno opozarjal sv. Frančišek Saleški. Skupni minimum predpisuje postna postava, ki pa jo lahko vsak po lastni presoji in z ozirom na lastni položaj tudi postroži.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (1/2026).