Zdelo se mi je, da vstopam v zgodbe velikih svetnikov, ki so mi jih brali kot otroku za lahko noč, pozneje pa sem jih prebiral sam, mnogokrat pozno v noč, pod kovtrom, z lučko v roki, in so v meni vnele srce, da se predam Bogu. V tem vznesenem doživljanju so me kot mrzel tuš polile besede, ki nam jih je, brucem, namenil rektor: »Serva ordinem et ordo servabit te. – Ohrani red in red te bo ohranil.«

Kot mrzel tuš so me polile besede: »Ohrani red in red te bo ohranil.«

Kako, prosim? Kaj ima red opravka z duhovnostjo? V mojih mislih je bila duhovnost povezana s spontanostjo ter z neprestanim odgovarjanjem na navdihe Svetega Duha. Naprej me je gnala gorečnost in navdušenost nad Bogom in poklicem duhovnika, za katerega me je izbral. Izrek se mi je zdel tuj in oddaljen od resničnosti, kakor sem jo doživljal. Celo posmehnil sem se mu, češ, kaj pa stari rektor ve.

Soočenje z lastnim kaosom

V zmoti sem bil seveda jaz. Danes se z nasmehom nad lastno mladostno neumnostjo večkrat spomnim modrih besed svojega predstojnika. Vznesenost in navdušenje sta bila namreč imela kratke sape in kmalu nista mogla več dohajati tempa življenja. Najprej v bogoslovju, še bolj pa po posvečenju. Kjer ni reda, vlada kaos. Večeri so se končevali tako, da sem pri molitvi brevirja lovil zadnje minute v dnevu, samo da bi izpolnil duhovniško dolžnost. Molitev je bila suhoparna in skrčena na goli minimum. K monotonosti je pripomoglo ponavljanje vedno istih grehov. Vstopiti v spovednico se je zdelo brez smisla, saj je bil spisek grehov itak vedno enak. Vedel sem, da moram vztrajati v tej puščavi in se boriti naprej, a kako brez zagona?

Zgled iz puščave

In prav iz puščave so prišli prvi vpogledi, kaj se dogaja v moji duši. V 3. stoletju se je kot odgovor na širjenje krščanstva, ki se je »polenilo«, pojavilo gibanje puščavništva. Predvsem možje so se v iskanju večje resnosti v življenju po evangeliju zatekli v puščave Egipta, Palestine in Sirije. Surovost puščave jim je pomagala v soočenju s skušnjavami in k očiščenju srca. Zato smo od njih in cerkvenih očetov, pri katerih so se navdihovali, prejeli globok praktičen uvid v duhovno življenje.

Surovost puščave je možem pomagala v soočenju s skušnjavami in k očiščenju srca.

Urejanje strasti

Eden izmed teh uvidov govori o strasteh. Te so samo delno povezane s strastjo, ki jo danes enačimo s čustvom, ki se vzbudi ob ljubljenem. Puščavniki so izraz »strasti« uporabljali za neurejene želje. Človek je bil v svojem bistvu ustvarjen dober, njegove želje so bile hierarhično urejene ter podrejene duhu in razumu. Namen želja je bil dati človeku energijo in zagon za dosego namena našega življenja, ki je združenje z Bogom. Vse želje so bile končno usmerjene v ta cilj oz. so podpirale manjše cilje na poti do izpolnitve tega namena. Greh je ta red v človeku podrl, zato sedaj nižje želje preglasijo višje, nižji cilji pa zamenjajo sam namen našega življenja. Tako na primer želja po hrani, denarju, spolnosti, preglasi željo po Bogu. Želja po hrani sama po sebi ni slaba, saj nam pomaga preživeti, vendar ne more in ne sme zamenjati želje po Bogu. Cilj duhovnega življenja je strasti urediti, jih postaviti v hierarhijo, ki jo imajo po ustvarjeni naravi. V Življenju svetega Antona beremo takole: »Krepost se namreč rodi, kadar duša svoj razumni del ohranja v skladu z naravo. V skladu z naravo pa ga ohranja, kadar ostaja, kakršna je bila ustvarjena – in ustvarjena je bila vsa lepa.«

Strasti je torej potrebno urediti tako, kot so bile v svojem naravnem, ustvarjenem stanju. Katekizem Katoliške Cerkve je v odlomku 1767 to povzel tako, da »k popolnosti nečesa nravno ali človeško dobrega spada, da razum kroti strasti«. Razum je tisti, ki z močjo Svetega Duha more vzpostavljati naše naravno stanje.

Puščavniki so izraz »strasti« uporabljali za neurejene želje.

Seveda razum ne more samo ukazati našim strastem, naj se usmerijo k ljubezni do Boga in bližnjega. Mnogokrat pri spovedi ali v pogovorih kdo vpraša, kako naj reši določen duhovni problem, npr. stalno ponavljanje grehov ali pomanjkanje molitve. Nemalokrat dobim občutek, da želi čarobno paličico, ki bo v trenutku spremenila njegovo duhovno življenje. Prav puščavski očetje so na svoji koži občutili, da je neurejenost želja, ki nas nagiba v greh, globoko zakoreninjena v nas, boj z njo pa traja vse življenje. Ne bojujemo ga z instant rešitvami, ampak v zvestem in urejenem duhovnem življenju.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (1/2026).