Spomnimo, da je ameriški predsednik Donald Trump v objavi na svojem omrežju papeža označil za "šibkega" pri vprašanjih kriminala, njegovo zunanjo politiko pa za "katastrofo". Glavni točki spora med ameriško administracijo in papežem Leonom XIV. sta dve: papež je večkrat poklical k človeškem ravnanju z migranti v ZDA, v zadnjih mesecih pa jasno izrazil nasprotovanje vojni na Bližnjem vzhodu, neposredno je obsodil tudi Trumpovo grožnjo o "izbrisu civilizacije v Iranu". Poleg tega je razburila objava podobe ameriškega predsednika, ki ga je prikazala kot "zdravitelja", podobnega Jezusu. Vse to je vzbudilo kritične odzive tudi med tistimi katoličani, ki so do sedaj podpirali politiko trenutne administracije. Več si lahko preberete TUKAJ.

Dr. Peter Lah, ki je dalj časa preživel na študiju v ZDA in kritično spremlja politiko sedanjega ameriškega predsednika, opozarja predvsem na vlogo polarizacije na družbenih omrežjih - njegov prispevek na to temo si lahko preberete v novi številki Slovenskega časa.

Kako razumeti ostre besede proti papežu s strani ameriškega predsednika Donalda Trumpa?

Mislim, da je treba ločiti dve stvari. Eno je osebnost, drugo je pa politika, politika v pozitivnem smislu, se pravi interesi posameznih strani. Kar se osebne strani tiče, mislim, da smo prišli do točke, ko ne moremo več vljudno molčati. Pri ameriškem predsedniku imamo opravka z bolnim človekom. To potrjuje njegova sestra, ki je upokojena sodnica v Ameriki, njegova nečakinja, ki je psihologinja, in mnogi ljudje, ki so imeli osebne opravke z njim.

Zdaj je prišlo do točke, ko Trump nima več nobene zavore.

Poleg tega je tudi hudoben in tega nikoli ni skrival: njegova strategija je vedno bila v tem, da je uničil nasprotnika. To je bila njegova strategija v poslu in se kaže tudi drugod. Ljudje, ki so imeli z njim izkušnje, so na začetku upali, da bo na položaju predsednika znal krotiti svoje impulze. Če pogledate prvo Trumpovo administracijo, je bilo v njej veliko republikancev, klasičnih, izkušenih politikov, ki so šli v zavezništvo z njim in jih je uničil, moralno diskreditiral in poslal na cesto. Velik del problema je torej v njegovi osebnosti.

Če to povežemo s papežem: po politični presoji je to verjetno zadnji človek, ki bi ga hotel direktno napadati. Ampak zdaj je prišlo do te točke, ko Trump nima več nobene zavore in mu ne pomaga noben nasvet, tudi če mu kdo reče: glej, če boš tako nadaljeval, bomo izgubili volitve. Mislim, da ljudi lahko v marsikaj prepričaš, ampak če se spraviš na papeža s takšnimi razlogi, to verjetno ni ravno recept, da bi uspeli na naslednjih volitvah.

Če gremo na raven politik: trenutni ameriški predsednik je tudi med katoličani požel veliko simpatij s stališči proti teoriji spola, za zaščito življenja, s poudarjanjem krščanskih korenin. Po drugi strani tudi Cerkev v ZDA opozarja na sporne politike, recimo pri ravnanju z migranti, ali zdaj ob spopadu z Iranom. Kako uskladiti to dvojnost?

Torej, vedno je treba paziti, s kakšnim človekom imaš opravka. Vse, ki jih zanima zgodovina Cerkve, vabim, da si preberejo encikliko iz leta 1937 Mit brenneder Sorge papeža Pija XI. V njej papež priznava, da se je zmotil, ko je sklenil konkordat s Hitlerjevo vlado, ko je ta prevzela oblast, to je bilo še preden je Hitler požgal parlament in uničil opozicijo, ko je še dajal videz normalne demokratične vlade. Papež je vedel, kakšni so ti ljudje, a upal, da bodo s tem, ko so prevzeli odgovornost za državo, začeli ravnati kot državniki. V encikliki z obžalovanjem prizna, da se je uštel.

Mislim, da so številni katoličani, vključno s številnimi škofi v Ameriki naredili napako. Rekli so si: v redu, Trump je moralno sporen, oporečen, ampak kljub temu ima dobre politike in lahko zamižimo na eno oko. To so predvsem politike s področja življenja, osebne in spolne morale, kar je zelo ozek segment zrele krščanske morale, ki se ne začne in ne konča v spalnici. Tovrstno razmišljanje lahko razumem na začetku Trumpovega mandata. Danes bi moralo biti vsakemu jasno, da dela veliko napako veliko napako, če iz taktičnih razlogov podpira Trumpa.

Preberite novo številko Slovenskega časa o vlogi religije v politiki in vračanju mladih v Cerkev.

Mislim, da je Jezus imel to v mislih, ko je rekel, da slabo drevo ne more dobiti dobrega sadu. V politiki moraš vedno iskati zdrave kompromise, a zdi se mi, da to ni bil zdrav kompromis. Trump osebno in ljudje okrog njega so verjetno med najbolj skorumpiranimi ljudmi na vseh področjih, ne samo finančno. Ne zanima ga toliko splav, ne teorija spola, ne druge stvari. Uporablja jih, da lovi ljudi, ki niso dovolj pozorni ali previdni. Zrel človek, toliko bolj pa katoličan, in še toliko bolj duhovnik ali škof, bi moral gledati na to, kaj Trump dejansko dela, ne kaj govori.

Govori na primer, da je proti splavu. Konservativne skupine so pred kratkim ugotovile, da je zdaj v Ameriki več splavov, kot jih je bilo prej. Če bi vprašali družboslovce ali zrele politike, bi to napovedali vnaprej. Proti splavu se ne boriš tako, da ga prepoveš, to vemo že iz zgodovine. Če hočeš, da ne bo splavov, moraš ljudi izobraziti in jim zagotoviti normalen dohodek, šele potem so lahko učinkovite tudi zakonske omejitve. To je samo en primer.

Kaj pa bi rekli na to, da je podpora Trumpu med krščanskimi volivci lahko tudi izraz odpora proti pretiravanjem prejšnje liberalne politike?

To je klasičen argument, češ da sta bila Obama ali Biden še slabša. To je do neke mere res, velik del Trumpovega uspeha gre pripisati moralnemu bankrotu opozicije. Ampak to ne pomeni, da je zato nujno dobra alternativa ali da se s tem lahko vse opraviči.

Omenili ste klasične očitke glede spolne identitete in morale. Zdi se mi, da gre v veliki meri za strahove, ki so veliki na zunaj, znotraj pa votli. Razumem ljudi, da so zaskrbljeni zaradi sodobnega liberalizma, ki pravi, da je vse dovoljeno, da si lahko vse izmislimo, od barve las do spola in ne vem še česa. Vse to seveda še posebej upravičeno skrbi starše pri vzgoji svojih otrok, ker mlademu človeku zelo hitro zmeša glavo ob pogledu na stvari, ki se jim prodajajo. Torej, problem je realen, a ne tako velik, kot se predstavlja, predvsem pa politizacija tega nima za cilj pomagati ljudem, ampak jih instrumentalizira in polarizira.

Večina »krščanskih« in »konservativnih« strani, ki jih vidim na Facebooku, so orodja v rokah političnih manipulatorjev.

Če pogledate na Facebook ali druga družbena omrežja, boste našli na stotine, na tisoče raznih strani in vplivnežev, ki se prodajajo kot katoliški, kot krščanski. Ena od teh strani, ki sem jo slučajno pred kratkim zasledil, je We can defend marriage (»Mi lahko obranimo zakon«). Prodaja se kot nekaj zelo pozitivnega, saj zagovarja krščanske vrednote, se pravi trden, dober zakon. Na prvi pogled super zadeva. Treba pa je biti inteligenten in vedeti, da cilj teh strani in vplivnežev ni, da bodo meni ali tebi pomagali biti boljši mož in oče. S tem tudi ne zaslužijo denarja. Pač pa objavljajo vsebine z namenom, da se dobro misleči ljudje nanje ujamemo, da našo dobro voljo speljejo na mlin politikantov, ki potem, ko pridejo na oblast, delajo samo zase. Nalašč sem šel pogledat prvih deset objav na strani We can defend marriage: nobena od njih človeku ne pomaga biti boljši mož, ampak gre samo za podžiganje proti političnim nasprotnikom, proti gejem, liberalcem … Z drugimi besedami, ljudi skregajo in jih prestrašijo, politik se predstavi kot rešitev problema, mi mu damo svoj glas ali pa vsaj ne damo glasu nasprotniku. Rezultat je, da smo skregani, prestrašeni in revni. Večina »krščanskih« in »konservativnih« strani, ki jih vidim na Facebooku, so tovrstna orodja v rokah političnih manipulatorjev. Pobožne so kot sam hudič, bi rekel moj pokojni sobrat.

Vzemimo ameriški primer. Ko je Trump zmagal, je znižal davke, omejil je zdravstveno zavarovanje in se spravil nad priseljence. Povprečen človek ima malo denarja več v žepu, ampak več plača za zdravstvo, vozi se po slabih cestah in pije zastrupljeno vodo, reke denarja se zlivajo na račune bogatašev in v vojsko.

Ko smo že pri priseljencih, je treba reči, da imamo opravka z neizmerno manipulacijo. To niso ljudje, ki so včeraj prišli čez mejo, morda celo s slabimi nameni. Mnogi med nimi so rojeni v Ameriki, ali so prišli kot majhni otroci skupaj s starši, in niso nikoli mogli legalizirati svojega statusa, ker politične stranke na njihovih hrbtih nabirajo politične točke. Enako je v Evropi. Gospodarstvo se ustavi, če pošljemo domov polovico priseljencev. Večina Američanov ima sosede, ki so v tem položaju, s katerimi se dobro razumejo. To so ljudje, ki normalno živijo, delajo, plačujejo davke, tudi sedanja vlada pravi, da je 80 odstotkov takih. In potem jih lovijo, kot na safariju, ko peljejo otroke v šolo, ko gredo v službo. To ni človeško, kaj šele krščansko. Hvala Bogu, se je to malo umirilo in so se policisti začeli ukvarjati s tistimi, ki so zares problem. Kljub temu pa je v špansko govorečih župnijah 30 odstotkov manj ljudi pri maši, ker jih je strah zapustiti hišo. Hkrati katoliški škof hvali vlado, ker se deklarira za svobodo veroizpovedi. Eno so besede, drugo dejanja.

Na kaj bi morali biti torej katoličani pozorni pri politikih, kakšna so svarilna znamenja?

Dober začetek je poslušati papeža in škofe, ne vplivnežev. Velik del problema je povezan z družbenimi omrežji, predvsem s Facebookom. Družbena omrežja vodijo v polarizacijo, tam vedno zmaga tisti, ki je bolj nesramen in brez zavor. Če že moramo biti na družbenih omrežjih, potem ravnajmo zelo previdno z vsako zadevo, ki se prikaže na zaslonu: verjetno je tam zaradi tega, da bi me vodila v smer polarizacije, iskanja grešnega kozla in vedno bolj ekstremnih stališč. To pa nikoli ni krščansko.

To je prvo: krščanstvo je vera, ki išče razumevanje in sožitje in ne gradi konfliktu, ne na premagovanju nasprotnikov. To je tudi jedro spora med Trumpom in papežem. Papež pravi: vojna ni naše orodje. Vojne želimo preprečiti ali jih čim bolj omejiti. Metoda Trumpa in njemu podobnih pa je konflikt, polarizacija, zmaga za vsako ceno.

Moramo biti pozorni na to, kaj politiki delajo, ne kaj govorijo.

Drugo je: ne nasedati vsemu, kar se pokaže na zaslonu mobilnika ali računalnika. Kdo od nas se je šel dejansko pozanimati, kakšno je papeževo stališče? Vse, kar vemo, vemo preko druge, tretje roke in preko družbenih omrežij. Ampak njihov mehanizem je, da spodbuja polarizacijo, enostranskost, konflikt. In če ostanemo pri tem, potem bo konflikt neizbežen.

Tretjič: zdrav katoličan vedno gleda tudi na človekov značaj. Kot je priznal papež Pij XI., niso dovolj ideje, ni dovolj to, kaj politik govori. Žal niso vsi politiki zdravi, ampak imamo med njimi tudi bolestne narcisiste. Takšni politiki so pripravljeni govoriti vse, samo da bodo prišli do moči, in zato se zlahka uštejemo, ko presojamo, komu slediti. Moramo biti pozorni na to, kaj politiki delajo, ne kaj govorijo. To je zahtevno, ampak tudi edino odgovorno z vidika zrelega človeka in kristjana.