Občutljive teme, ki zahtevajo temeljite premisleke o tem, kako se želimo razvijati kot družba, smo načeli z upokojenim zdravnikom onkologom in profesorjem medicinske etike dr. Matjažem Zwittrom.

Dobršen del življenja ste preživeli med onkološkimi bolniki. Kako ste obvladovali tisti čustveni del sprejemanja diagnoze raka pri pacientih? Se zdravnik lahko sploh navadi na sporočanje takih »novic«?

Do neke mere se navadiš, prevzameš določene vzorce, saj pri tisoč bolnikih ne moreš vsakokrat nekaj novega izumiti. Nikoli pa tega ne jemlješ indiferentno, kot da gre za neki mehanični posel. Še posebej me je prizadelo ob mladih pacientih.

Kako pomembno je za zdravnika, da pri svojem delu razmišlja o etiki?

Etika postaja zmeraj bolj pomembna, ker se v medicini v tehničnem smislu odpirajo vedno večje možnosti in načini zdravljenja. Ob tem se je treba vedno spraševati, ali je neko zdravljenje še primerno za določenega pacienta. Do neke mere nam seveda pomagajo medicinske smernice, ampak prav te so lahko huda past za zdravnika, saj v veliki meri sledijo interesom farmacevtske industrije. Ta seveda prinaša zelo veliko dragocenih novih zdravil, a ob tem se odpirajo kompleksna vprašanja. Redno se npr. dogaja, da se stara preizkušena zdravila načrtno pozabljajo, nova zdravila, ki so lahko deset- in večkrat dražja od starih, pa dobijo svoje mesto, čeprav ni rečeno, da so bolj varna in učinkovita. Eno od pomembnih etičnih vprašanj je tudi, kdaj pri pacientu prenehati z intenzivnim zdravljenjem.

"Včasih ni bilo bližnjic do smrti in je družina sprejela skrb za ostarele in onemogle. Če pa ta vrata odpremo, nastane prepih in potegne v smrt še koga, ki si tega intimno ne želi," pravi dr. Matjaž Zwitter. FOTO: Vid Ponikvar

Če je to tako kompleksna tema, obstajajo potem merila, smernice, po katerih se zdravnik odloča?

Ta vprašanja je zelo težko spraviti v precizne smernice, ki bi jih lahko postavila kakšna umetna inteligenca. Bistveno je, da vsakokrat upoštevamo tako pacienta in njegove želje kot njegovo siceršnje stanje. Kaj neki dodaten ukrep pomeni za njegovo kakovost življenja – jo izboljša ali poslabša? Najpomembneje je, da zdravnik vzpostavi oseben odnos, da res pozna pacienta: kje je doma, kaj je po poklicu, tudi to, ali je veren ali ne. Drug pomemben element pa je, da take odločitve ne sprejema le en zdravnik, ampak več zdravnikov, ki se odločajo skupaj s socialnimi delavci ter medicinskimi sestrami, ki s pacientom preživijo veliko več časa.

Najpomembneje je, da zdravnik vzpostavi oseben odnos, da res pozna pacienta: kje je doma, kaj je po poklicu, tudi to, ali je veren ali ne.

Kaj lahko rečete o trditvi, da naj bi bila po novem zakonu evtanazija izraz spoštovanja avtonomije bolnika?

Nekateri bi radi videli pacienta kot popolnoma avtonomno osebo, ki lahko sama odloča o svojem življenju in smrti. A dejstvo je, da pacient, ki je zelo hudo bolan, ni avtonomen. Že v fizičnem smislu potrebuje pomoč, torej ni neodvisen. Tudi v emocionalnem in duhovnem smislu ni avtonomen, saj se čisto po naravni poti najprej nasloni na svoje bližnje, zato imajo tudi ti svoje mesto pri odločanju. To se mi zdi ena od srčik tega vprašanja, saj živimo v zelo individualizirani družbi. Avtonomija človeka z leti in z boleznijo seveda pada in ljudje jo velikokrat precenjujejo. Mislimo, da smo kljub bolezni sposobni o vsem odločati sami in ne dovolimo, da bi se nekdo vmešal v naše življenje. Ko s takim človekom stopimo bližje v odnos, vidimo, da je za masko neodvisnosti vendarle ranljiv človek.

Dejstvo je, da pacient, ki je zelo hudo bolan, ni avtonomen. Že v fizičnem smislu potrebuje pomoč, torej ni neodvisen. Tudi v emocionalnem in duhovnem smislu ni avtonomen.

Se spomnite kakšnega takega primera?

Zelo dobro se spomnim gospoda, ki je bil sprejet v bolnico in so ga seveda vprašali, koga naj obveščajo o njegovem zdravju. Rekel je, da nima bližnjih. Ko se mu je zdravje slabšalo in sem videl, da se bo treba pripraviti na to, da bo verjetno umrl, sem ga še enkrat vprašal, koga naj pokličemo. Spet je rekel, da nikogar. Vprašal sem ga po sorodnikih in le izvedel, da ima brata, a da sta skregana že 30 let in se ne pogovarjata. Začel sem ga iskati, saj nisem želel, da bi človek kar umrl, ne da bi kdo vedel za to. V njegovi vasi sem po telefonskem imeniku iskal sosede, ki so mi povedali, kdo je in kje živi njegov brat. Poklical sem ga, mu povedal, da njegov brat umira in je prišel v Ljubljano. Gospoda sta se objela in najbrž pozabila zamero izpred mnogo let, bilo je zelo ganljivo. Nekaj dni pozneje je gospod umrl.

To je tak primer, ki pokaže, kako moramo včasih kaj narediti tudi proti volji bolnika in celo proti zakonu. Če bi upošteval njegovo avtonomno voljo, brata ne bi poklical in gospod bi umrl popolnoma sam. Ko pride hujša bolezen, na avtonomijo bolnika gledamo drugače.

Trpljenje je pomembna tema, ki jo večinoma zelo slabo razumemo. Največ, kar si pod trpljenjem predstavljamo, je bolečina.

Kako ste se vi soočali s subjektivnostjo doživljanja bolečine in trpljenja pri bolnikih?

Trpljenje je pomembna tema, ki jo večinoma zelo slabo razumemo. Največ, kar si pod trpljenjem predstavljamo, je bolečina. Ampak fizična bolečina, torej to, da nas nekaj boli, se da skoraj vedno obvladati: s tabletami, injekcijami, infuzijami, blokadami itd.

Drugo pa je trpljenje, ki je preplet ne le fizične bolečine, ampak tudi ostalih okoliščin. Trpljenje ima svojo socialno plat, osamljenost – občutek, da nimamo nikogar – zelo prispeva k trpljenju, potem odnosi … Če je nekdo v dobri oskrbi, lahko tudi v negovalni bolnišnici ali hospicu, je čisto nekaj drugega, kot če je doma prepuščen sam sebi.

Prebrali ste del intervjuja, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, jesen 2025. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.