In kaj je bil tisti težko pričakovani poljub princa, ki jo je obudil? Občina Cerklje je Hribarjevo vilo pred štirimi leti odkupila in se lotila prenove, ki ne zajema le zidov in opreme, pač pa tudi dogajanje v njej. Še letos naj bi se odprl muzej, posvečen življenju Ivana Hribarja in zgodovini Cerkelj z okolico, del razstave pa bo namenjen dogajanju v času slovenske osamosvojitve na območju širše Gorenjske. Že poleti pa je v pritličju zaživela atraktivna kavarna z imenom Hribarjeva. Poklepetali smo z njeno simpatično in ustvarjalno vodjo Tino Zevnik.

Kaj se skriva v vili Čiračara?

Tina Zevnik je kot otrok vsak dan hodila v šolo mimo Hribarjeve vile. Hiša, v kateri se je na prelomu 20. stoletja ob ljubljanskem županu Ivanu Hribarju zbirala intelektualna in kulturna elita tistega časa, je od leta 1986 samevala. V spodnjih prostorih je delovala banka, preostali deli hiše pa so postali prostor za duhove. Tudi vedno bolj zaraščen vrt pred hišo je buril otroško domišljijo: »Pogosto smo stegovali vratove, da bi videli, kaj se skriva v tej vili Čiračara,« se spominja sogovornica.

Tina Zevnik je v Cerkljah domačinka in novo kavarno želi močno povezati z domačim krajem. FOTO: Jana Jocif

Sledovi ljubljanskega župana Ivana Hribarja

Kljub dotrajanosti je bila hiša lepa. Nekoč staro kamnito hišo je Ivan Hribar po nakupu leta 1886 preuredil v svoje priljubljeno poletno bivališče. Prezidavo je zaupal deželnemu inženirju Janu Vladimirju Hraskemu, ki se je kot stavbenik uveljavil z gradnjo Opere v Ljubljani in Narodnega doma v Celju. Ta je iz kmečke hiše napravil čudovito vilo, zaznamovano s slogom druge polovice 19. stoletja s klasicističnimi okenskimi okviri in lesenim, bogato okrašenim pročeljem, ki kaže vpliv modne secesije.

Ko sem bila majhna, sem si predstavljala, kako čudovito bi bilo, če bi bila v tej hiši kakšna dobra kavarna.

»Ko sem bila majhna, sem si predstavljala, kako čudovito bi bilo, če bi bila v tej hiši kakšna dobra kavarna,« razlaga Tina, velika ljubiteljica kave in kavarn, ki si je v najstniških letih izbrala zanimiv hobi: rada si je zamišljala, kako bi opremila katero od svojih priljubljenih kavarn. Risanje opreme za notranje prostore je bilo pravzaprav že od malega njena strast. Študiju arhitekture se je magistrica geografije in slovenskega jezika izognila le zato, ker ni marala matematike. Ko je pred dobrim letom opazila razpis občine, da Hribarjeva vila išče najemnika, ki bi v njej uredil in vodil kavarno, se ji je za hip ustavilo srce. Kar naenkrat so se njene življenjske želje, sposobnosti in zunanje okoliščine srečale na tak način, da se ji je pot naprej zdela zelo jasna. 

Hribarjeva je zdaj nadvse prijetna kavarna, vidi se skrbna roka pri izdelavi lesenega pohištva, vidi se pozorno izbran vsak najmanjši detajl. FOTO: Jana Jocif

»Vedno bi mi bilo žal, če te priložnosti ne bi izkoristila,« pravi. Sledili so seveda še dolgi pogovori z možem, razpis ju je ujel le dva tedna po rojstvu prvorojenke, in s širšo družino. Tinin oče dela v gostinstvu, zato se je od samega začetka lahko zanesla tudi na njegove izkušnje in nasvete. Ker so jo bližnji podprli, se je na razpis prijavila in bila izbrana.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, jesen 2025. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.