Stranke vladne koalicije so 7. januarja predstavile predlog zakona o t. i. pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Eno ključnih sporočil javne predstavitve je bilo: gre za zakonski predlog, ki prinaša takšne rešitve, zaradi katerih bi morali biti pomirjeni tudi vsi tisti, ki imajo do slovenske poti v evtanazijo resne pomisleke in strahove. Toda ali s(m)o res lahko pomirjeni? Pojasnjuje moralni teolog dr. Roman Globokar.

Pol leta po posvetovalnem evtanazijskem referendumu imamo pred seboj predlog zakona o medicinski pomoči pri samomoru, ki ga bodo te dni v parlamentarni postopek vložile vladne stranke. Ste tako kmalu pričakovali takšno potezo vladajočih? Tu so se izkazali za dokaj učinkovite in hitre.

Glede na to, da so zakon imeli že pripravljen, niti niso bili tako zelo hitri. Pravzaprav sem pričakoval, da bodo to naredili še prej, ker so štartali z že zelo usklajene in pripravljene pozicije …

… ki so jo pripravili v proevtanazijskem združenju Srebrna nit …

in so jo vladajoče stranke načelno podprle že v času, ko so v parlamentu sicer zavrnile zakonski predlog Srebrne niti, ampak z namero, da bi na posvetovalnem referendumu dobile legitimiteto od volivcev. A ta legitimiteta spet ni tako zelo prepričljiva – 54 odstotkov ni prepričljiva večina.

Sploh ne ob siceršnji medijski in družbeni situaciji v Sloveniji, ki je izrazito nagnjena na eno, evtanazijsko stran, če smem dodati to pripombo.

Res je. Res pa je tudi, da ostalih dveh referendumskih tematik, o preferenčnem glasu in rabi konoplje, še niso »spravili« v zakon, čeprav sta dobili večjo podporo.

Zakon v osnovi nasprotuje dostojanstvu človeške osebe, zato ne moremo govoriti o kakšnem »približevanju« in sprejemljivosti.

To morda kaže, da je evtanazijska tematika zanje bolj pomembno vprašanje. Ampak vendarle: zakonski predlog je bil predstavljen kot nekakšen kompromis, ki želi narediti korak naproti kritikom slovenske poti v evtanazijo. Zakon se tako omejuje le na medicinsko pomoč hudo bolnim in trpečim pri samomoru z zastrupitvijo, izloča pa v prvotnem osnutku predvideno evtanazijsko ravnanje, torej aktivno dejanje zdravstvenega osebja, ki bi privedlo do smrti bolnih in trpečih. Kako presojate ta korak? Ali je zaradi takega kompromisnega približevanja zakon za vas sprejemljiv?

Ne. Zakon v osnovi nasprotuje dostojanstvu človeške osebe, zato ne moremo govoriti o kakšnem »približevanju« in sprejemljivosti. Resda gre za manj slabo rešitev od prejšnje, a le v smislu trenutnega stanja, kajti prepričan sem, da bo šla meja, ki jo želi prestaviti predlagani zakon, slejkoprej naprej. To jasno kažejo izkušnje drugih držav, ki so stopile na to pot. Zakon namreč v osnovi premika ključno mejo.

Vprašati se moramo, kaj bo posameznika nagnilo k temu, da se bo v hudi stiski odločil končati svoje življenje.

In to je?

Da ne smemo poseči v življenje drugega človeka z namenom, da bi temu življenju škodovali ali ga uničili. To pomeni spoštovanje dostojanstva človeške osebe. V trenutku pa, ko omogočimo človeku, da konča življenje ob zdravniški pomoči na svojo željo, te bariere, spoštovanja dostojanstva človeške osebe, ni več. Torej smo jo premaknili, premaknili smo jo na posameznikovo željo, da torej on odloča o tem, kdaj ima življenje še vrednost. Toda, ali bo šlo res za svobodno in avtonomno odločitev? Na podlagi česa se bo odločal posameznik? Ali ne bodo v ozadju prikriti in neprikriti pritiski k taki odločitvi, izkušnja trpljenja zaradi socialne izključenosti in osamljenosti? Vprašati se moramo, kaj bo posameznika nagnilo k temu, da se bo v hudi stiski odločil končati svoje življenje.

Nekdo bo moral odločiti, da gre v nekem primeru za hudo in neznosno trpljenje, bolečino. In to bo zdravnik.

Zato ponavljam: tudi zdaj predlagani »omiljeni« zakon je še vedno nesprejemljiv. Je pa po mojem mnenju sedanja varianta narejena za to, da bi dobila čim večjo družbeno sprejemljivost, čim širšo podporo, predvsem pa, da se zakonu ne bi več tako upirali zdravniki, kot so se doslej. Ključno je bilo doslej namreč prav nasprotovanje zdravnikov in medicinskega osebja. »Kompromis«, ki ste ga omenili, torej umik evtanazije, naj bi nekako vzel veter iz njihovih jader, češ, saj vam ne bo treba ničesar aktivno narediti. Kar pa seveda ni res, kajti brez njihovega sodelovanja t. i. prostovoljno končanje življenja pač ni mogoče. Nekdo bo moral odločiti, da gre v nekem primeru za hudo in neznosno trpljenje, bolečino. In to bo zdravnik. V prvi inačici zakona Srebrne niti je bilo predvideno, da je bolnik edini, ki odloča, kdaj je njegovo trpljenje neznosno. Subjektivna ocena neznosnega trpljenja torej. Zdaj je k temu dodana še objektivna ocena zdravnika, da gre res za tako hudo stanje.

Kdaj bo zdravnik lahko rekel, da so terapevtske možnosti izčrpane? Veliko vprašanje …

Toda to je v javnosti predstavljeno kot drugi kompromis zakona – namreč kompromis, ki naj bi v zakon vgradil toliko varovalk, da do zlorab absolutno ne bi moglo priti. In te varovalke naj bi bile ravno v večstopenjskih postopkih, v katerih so udeleženi lečeči zdravnik, nadomestni zdravnik, zunanji zdravnik, psihiater, posebna komisija, več krogov odločanja …

V resnici pa s temi »varovalkami« veliko breme nalagajo na zdravnika in psihiatra. Zdravnik bo moral odločiti o tem, da gre dejansko za hudo bolezensko stanje in da so vse terapevtske možnosti izčrpane. Kdaj bo zdravnik lahko rekel, da so terapevtske možnosti izčrpane? Veliko vprašanje … Druga zadeva: psihiater bo moral v stanju takó hude bolezni ugotavljati, da je nekdo povsem priseben, prišteven, da se svobodno odloča. Psihiatri so že večkrat povedali, da tega ne bodo delali. V primeru ranljivih oseb, kot je nekdo, ki hudo trpi, presoditi, da trpi neznosne bolečine in je hkrati popolnoma prišteven, je … (sogovornik išče izraz)

Poudarjanje »varovalk«, ki naj bi bile vgrajene v zakon, je namenjeno temu, da bi prepričali ljudi, da ne bo prihajalo do zlorab.

Izključujoče?

Vsekakor izredno težko, pogosto pa v resnici izključujoče. Poudarjanje »varovalk«, ki naj bi bile vgrajene v zakon, je namenjeno temu, da bi prepričali ljudi, da ne bo prihajalo do zlorab. Kajti to je eden od strahov, ki ga vendarle večinoma imamo: kaj pa, če bi prihajalo do tega, da bi usmrtili tudi nekoga, ki bi lahko še živel in bi morda potreboval le drugačno spodbudo in pomoč: socialno pomoč, psihološko pomoč, duhovno pomoč, celostno paliativno oskrbo, ne pa pomoč pri končanju življenja.

Dr. Globokar: Pri samomoru z medicinsko pomočjo v osnovi ne gre za versko vprašanje. FOTO: Bogomir Štefanič

Omenili ste besedo »strah«. Predlagatelji zakona sicer trdijo, da zagovorniki dostojanstva človeškega življenja do naravne smrti ne morejo dokazati nikakršnih zlorab pri izvajanju samomorilskih in evtanazijskih zakonov v tujini in da prav tako ni mogoče dokazati tega, da bi se ob takih zakonih dejansko zgodil zdrs pri družbenem odnosu do starih, bolnih in onemoglih. Oba ta domnevno neutemeljena strahova, kot beremo v obrazložitvi zakona, »še naprej gojijo spletišča različnih pro life organizacij«. Ali se tudi vi prepoznate v očitku, da iz verskih razlogov širite neutemeljene strahove?

Velikokrat se odklonilno stališče do evtanazije in še kakšnih drugih ravnanj, ki so povezana s koncem življenja, povezuje s krščanstvom in tradicionalno katoliško etiko svetosti življenja, češ, to je verski pogled, pogled nekoga, ki pač veruje, da je življenje Božji dar, in je zdaj v strahu pred tem, da bi smrtno grešil, če bi si vzel svoje življenje oziroma če bi drugega prosil, naj konča njegovo življenje.

Tudi če nekdo ne veruje, je še vedno spoštovanje vsakega človeškega življenja temeljna vrednota našega družbenega sobivanja.

Če si dovolim medklic: tudi nasprotovanje katoliških zdravnikov samomoru z medicinsko pomočjo zagovorniki takega končanja življenja slabšalno pripisujejo domnevni zavezanosti Katekizmu Katoliške Cerkve, ne pa čemu drugemu …

Ampak v osnovi ne gre za versko vprašanje. Seveda je pri nas katoličanih motivacija za to, da se zavzemamo za spoštovanje dostojanstva vsakega človeka, verska; mi verjamemo, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi in je zato življenje vsakega človeka sveto. Ampak tudi če nekdo ne veruje, je še vedno spoštovanje vsakega človeškega življenja temeljna vrednota našega družbenega sobivanja. Če ne bi bilo tako, bi se med seboj pobijali, bi konflikte, ki jih imamo med seboj, reševali tako, da bi pač vzeli življenje drug drugemu. Ampak vztrajamo pri tem, da nikoli ne smeš vzeti življenja drugemu človeku. Na tem temelji civilizacija. Gre za temeljno civilizacijsko normo, ki ne razlikuje med bolj vrednim in manj vrednim življenjem; nobeno človeško življenje ni nevredno v tem smislu, da bi ga lahko vzeli, končali, mu škodovali. Če in ko prekršimo to normo, pravzaprav spodmaknemo temeljno civilizacijsko osnovo za mirno sobivanje.

Družbeno okolje bistveno vpliva na doživljanje samega sebe, tudi na doživljanje bolečine, trpljenja.

In še: kdo bo na koncu koncev odločal o takih vprašanjih? Slišimo odgovor: vsak posameznik bo odločal. Že že …, ampak ko sem bolan, se odločam glede na doživljanje vrednosti svojega življenja, ki pa mi jo sooblikujejo tudi drugi ljudje, ki me obiskujejo, s katerimi se pogovarjam, ali pa to, kar vidim na televiziji, preberem v časopisih, na spletu … Družbeno okolje bistveno vpliva na doživljanje samega sebe, tudi na doživljanje bolečine, trpljenja. In kaj nam pokaže ta družbeni kontekst? Ko pogledamo, kaj se dogaja na Nizozemskem, v Kanadi, vidimo, da prihaja do širokega razmaha števila evtanazij. V dvajsetih letih, odkar na Nizozemskem beležijo te številke, so od začetnih 1.882 leta 2002 prišli do 9.068 leta 2023.

Ravno za Nizozemsko in Kanado velja, da je vsaka dvajseta smrt evtanazijska smrt.

Točno tako: več kot pet odstotkov smrti je takšnih. Ne veča pa se le številka, stalno se širi krog »upravičencev« do evtanazije in samomora s pomočjo: najprej je bilo to za skrajne primere onkoloških bolnikov, danes pa so to že psihiatrični bolniki, osebe z demenco, mladoletni …

Kdo lahko jamči, da ne bo leto ali dve ali pa pet let po uveljavitvi takega zakona nekdo dal na ustavno sodišče pobude zaradi diskriminacije, ker ima težko obliko depresije, zaradi katere trpi ravno tako ali pa še huje kot recimo onkološki bolnik in mu nobena zdravila ne morejo pomagati?

Toda predlog slovenskega zakona izrecno ne omogoča pomoči pri samomoru v primeru t. i. utrujenosti od življenja.

Toda kdo lahko jamči, da ne bo leto ali dve ali pa pet let po uveljavitvi takega zakona nekdo dal na ustavno sodišče pobude zaradi diskriminacije, ker ima težko obliko depresije, zaradi katere trpi ravno tako ali pa še huje kot recimo onkološki bolnik in mu nobena zdravila ne morejo pomagati? Da je torej diskriminiran, ker ima »samo« psihično bolezen, ne pa fizične. Ali recimo nekdo, ki ne bo mogel sam končati svojega življenja. Res je, vedno več je tehnoloških možnosti za dejanje samousmrtitve. Pa vendarle: kako bo to storil nekdo, ki ne bo mogel pritisniti gumba, ki ne bo mogel spregovoriti? Ali bo pomežiknil z očmi? Na kakšen način bomo vedeli, da je to res izraz njegove svobodne volje? Kdo bo interpretiral, da si je res to želel? Nekdo bo na neki način moral sprožiti dejanje vnosa smrtonosne učinkovine v telo. Ali so to res le »izvedbena« vprašanja? Po mojem prepričanju je pomoč pri samomoru samo prvi korak, ki bo kasneje pripeljal do evtanazije v širšem obsegu, tako kot se je zgodilo na Nizozemskem, v Belgiji, Kanadi: povsod je bilo to najprej za polnoletne, potem se je premaknilo na petnajst let, potem na dvanajst let …

Če trpljenje nima nobenega smisla, ga je treba, ko me zadene, za vsako ceno, tudi za ceno življenja, odpraviti.

Predlagatelji slovenskega zakona sicer trdijo, da bi to možnost po statistični verjetnosti uporabilo 33 ljudi letno in naj torej večina glede tega zakona ravna v skladu z rekom: živi in pusti umreti. Je to res le vprašanje drobne manjšine ali gre vendarle za kaj več?

Gre za spremembo pogleda na življenje na vseh področjih in tudi pogleda na trpljenje. Se pravi, če trpljenje nima nobenega smisla, ga je treba, ko me zadene, za vsako ceno, tudi za ceno življenja, odpraviti. S tem bomo razvrednotili dosedanje temeljne drže: brezpogojno spoštovanje človeškega življenja, sočutje, solidarnost, zmožnost pomoči – ampak ne pomoči pri tem, da končamo življenje, temveč da ohranimo dostojanstveno življenje tudi v trenutkih trpljenja. To pa uresničujemo tako, da smo podporni, solidarni, sočutni z ljudmi, ki so v stiski. Sicer bomo postali še bolj izolirani, še bolj neobčutljivi drug za drugega. Ko se bo nekaj težkega zgodilo drugemu ali nam samim, bomo to hoteli odpraviti takoj. Ne, ne gre za samo 33 primerov. Gre za spreminjanje temeljne civilizacijske norme, da je vsako človeško življenje sveto in nedotakljivo. 

Kaj pa bi nam lahko o tem povedale denimo avstrijske izkušnje? Oni so korak k medicinskemu samomoru že naredili. Če prav vem, statistike pokažejo okoli 100 takih smrti v letu 2023. Vem, da ste v povezavi s kolegi avstrijskimi moralnimi teologi in so vam tamkajšnje razmere znane. 

Zakon je tam začel veljati prvega januarja 2022. Ena njegovih značilnosti je, da prepoveduje pomoč pri samomoru v zdravstvenih ustanovah; kdor se odloči za to pot, mora to storiti doma, v privatnem okolju, potem ko je smrtonosno učinkovino prevzel v lekarni. Tako nihče ne ve, ali je nekdo to učinkovino dejansko zaužil in umrl zaradi nje ali pa je umrl po naravni poti. Točnega registra, koliko ljudi je umrlo zaradi pomoči pri samomoru, tako pravzaprav nimajo. To je en vidik. In drugi: kaj pa če kdo drug vzame to učinkovino? Zadeva ni pod nadzorom. Izrecno pa ne želijo tega imeti v zdravstvenih ustanovah.

Predlog slovenskega zakona pa izrecno ukazuje vsem ustanovam, da omogočijo izvedbo zdravniške zastrupitve v svojih prostorih, torej tudi v prostorih domov za ostarele, ki so na primer v mreži Karitas.

Točno tako je. V Avstriji so ravno zaradi tega pomoč pri samomoru umaknili iz javnih in tudi privatnih zdravstvenih ustanov, je pa res, da se odvija razprava, ali je treba bivanje v domovih za ostarele razumeti kot bivanje v zasebnem prostoru – da je torej soba v takem domu zasebno bivališče tistega, ki bi želel narediti samomor s pomočjo.

Podatki pokažejo, da je po posvetovanju s paliativnim zdravnikom polovica ljudi, ki so se odločali za samomor, spremenila svojo odločitev.

Pomembnejši vidik dogajanja v Avstriji pa je nekje drugje. Tam je obvezno posvetovanje s paliativnim zdravnikom – poleg mnenja lečečega in neodvisnega zdravnika je nujno tudi njegovo mnenje. Podatki pa pokažejo, da je po posvetovanju s paliativnim zdravnikom polovica ljudi, ki so se odločali za samomor, spremenila svojo odločitev. Ko so ljudje izvedeli, da bo poskrbljeno za njihovo bolečino, da jih ne bo bolelo, da bodo lahko umrli pod zdravniškim nadzorom s pomočjo paliativne oskrbe, so se odločili za to pot. Vendarle se torej vidi, da je na splošno premalo znanja in védenja o tem, da je današnja medicina sposobna v veliki večini primerov lajšati fizično bolečino in da lahko s hkratno paliativno oskrbo zagotovimo tudi ustrezno psihološko, socialno in duhovno podporo ljudem, ki zaključujejo svoje življenje. Tako lahko res pomagamo umreti na način, da se dnevi življenja iztečejo, ne pa da se postavimo za odločevalce, kdaj, v katerem trenutku bo nekdo umrl ali pa bom sam umrl.

Če bo zakon sprejet, obstaja možnost naknadnega zakonodajnega referenduma. Vsekakor bi bilo dobro, da se razmisli o tej potezi.

Če se vrneva v slovensko politično realnost. Vladajoča koalicija ima seveda v parlamentu dovolj glasov, da zakon sprejme. Kaj je še mogoče narediti?

Če bo zakon sprejet, obstaja možnost naknadnega zakonodajnega referenduma. Vsekakor bi bilo dobro, da se razmisli o tej potezi. Narediti je treba vse, da ohranimo to temeljno vrednoto: spoštovanje vsakega človeškega življenja ne glede na to, ali je nekdo zdrav ali bolan, mlad ali star …

Zaradi peščice ni treba narediti zakona, ki bi popolnoma spremenil logiko, kdo je tisti, ki odloča o koncu življenja.

Pogovarjava se torej o podrobnostih zakona, ki ga v bistvu sploh ne bi smelo biti?

Po mojem mnenju zakon ni potreben. Za teh 33 ljudi, za katere predlagatelji zakona ocenjujejo, da bi se letno odločili za samomor z medicinsko pomočjo, je že zdaj omogočeno, da se jim lahko v primerih, ko bi šlo za hude telesne bolečine in hudo trpljenje, v skladu z medicinsko stroko pomaga, da se te bolečine ublažijo. Zaradi peščice ni treba narediti zakona, ki bi popolnoma spremenil logiko, kdo je tisti, ki odloča o koncu življenja.

Pogovor je bil najprej v nekoliko skrajšani obliki objavljen v 3. številki tednika Družina.