Zapri
Iskanje

Dr. Simon Malmenvall: Ukrajina ima bogato zgodovino

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 09. 03. 2022 / 06:00
Oznake: Nemiri, Svet, Vojna, Ukrajina
Čas branja: 13 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.03.2022 / 13:16
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Dr. Simon Malmenvall: Ukrajina ima bogato zgodovino

Dr. Simon Malmenvall: Ukrajina ima bogato zgodovino
Dr. Simon Malmenvall. FOTO: Tatjana Splichal
Dr. Simon Malmenvall, profesor na Teološki fakulteti in Katoliškem inštitutu v Ljubljani, v pogovoru o zgodovini Ukrajine.

Območje Ukrajine ima bogato zgodovino. Za začetek morda nekaj osnovnih potez, zakaj?

Ukrajina je po površini največja država, ki v celoti leži v Evropi. Območje današnje Ukrajine predstavlja nekakšno geografsko in zgodovinsko središče slovanskega sveta.

Na tem ozemlju se je nahajala pradomovina Slovanov, tu so od zgodnjega srednjega veka naprej potekale strateško pomembne poti med Baltskim in Črnim morjem.

To območje je veljalo za prehod med evropskimi ravnicami in azijskimi stepami, zaradi česar je bilo v zgodovini podvrženo številnim vojaškim osvajanjem ter selitvenim tokovom. Pomembno vlogo je odigrala rodovitna črna prst, po kateri je območje Ukrajine postalo znano kot »evropska žitnica«.

V Ukrajini živi 44 milijonov prebivalcev.

V kulturnem pogledu so se tu mešali vplivi zahodnega in vzhodnega krščanstva (s prevlado slednjega). Tu je bilo med 10. in 13. stoletjem težišče geografsko največje in mednarodnopolitično najdejavnejše srednjeveške slovanske države, ki jo splošno imenujemo Kijevska Rusija.

V novoveški in moderni zgodovini je bilo to območje razpeto med dve politično močni in vzajemno nasprotni sili – Poljsko na zahodu in Rusijo na vzhodu. Zanimivo je, da je zahodni del današnje Ukrajine od konca 18. do začetka 20. stoletja spadal v Avstrijsko cesarstvo, v tisto monarhijo, znotraj katere so takrat živeli tudi Slovenci.

Navsezadnje je v času druge svetovne vojne prav prebivalstvo Ukrajine in sosednje Belorusije plačalo največji krvni davek, ko je iz njihovih vrst umrlo okrog osem milijonov civilistov in vojakov.

Zemljevid Ukrajine. VIR: splet

Kaj se je na tem območju ravnic in rek dogajalo približno pred tisočletjem? 

Ob koncu 9. stoletja je Kijev, strateško pomembna postojanka ob reki Dneper in pozneje eno od največjih mest srednjeveške Evrope, postalo središče vzhodnoslovanske politične skupnosti. Ustanovili so jo Varjagi, potomci skandinavskih trgovcev in bojevnikov, ki so tamkajšnje obširne in z rekami prepredene ravnice uporabljali kot izhodišče za plovbo do bogatega Konstantinopla, prestolnice Bizantinskega cesarstva.

Skandinavska elita se je kmalu zlila s Slovani, vzpostavila knežjo rodbino Rjurikovičev ter uspešno trgovala z Bizantinskim cesarstvom in arabsko-perzijskim svetom. Takrat je celotno območje pod oblastjo Rjurikovičev dobilo skupno ime Rus' (smiselni prevod: stara Rusija, od koder izvira poimenovanje za današnjo Rusijo, Rossija), s katerim označujemo različne srednjeveške in novoveške politične entitete v vzhodnoslovanskem prostoru, po drugi strani pa tudi nekdanjo etnično skupino, ki jo je mogoče šteti za predhodnico današnjih Rusov, Ukrajincev in Belorusov.

Ukrajina je žitnica Evrope. VIR: splet

Ob koncu 10. stoletja se je kijevski knez Vladimir Svjatoslavič odločil sprejeti krščanstvo iz Bizanca.

To je dolgoročno opredelilo kulturno-civilizacijsko pot vzhodnih Slovanov in utemeljilo pravoslavje kot njihovo glavno povezovalno prvino. Knežji odločitvi je sledilo dobro stoletje ustvarjalnega poleta na področju krščanske literature, arhitekture, meniškega življenja in svetniških osebnosti.

Naj izpostavim veličastno kijevsko stolnico svete Sofije (Modrosti), ki je posnemala istoimensko cerkev v Konstantinoplu, samostanski kompleks Kijevsko-pečerske lavre, kjer se je proslavil meniški predstojnik (iguman) sveti Teodozij. Prav tako treba omeniti tudi knežja brata Borisa in Gleba, ki sta na začetku 11. stoletja po Kristusovem zgledu žrtvovala svoje življenje za umiritev dinastičnih sporov.

Prestolnica Ukrajine Kijev je stara 1540 let, tradicionalni datum ustanovitve mesta je leto 482.

Kijevska država je bila vojaško uspešna, med drugim tesno vpeta v diplomatske in gospodarske odnose s severno in srednjo Evropo, od začetka 12. stoletja pa so jo slabili notranji politični spori skupaj z nastajanjem na pol samostojnih pokrajinskih kneževin, ki se v prvi polovici 13. stoletja niso mogle obraniti pred mongolskimi vpadi, kar pomeni zaključek kijevskega obdobja vzhodnoslovanske zgodovine.

Za časa Sovjetske zveze je bila ukrajinska zastava prepovedana. Simbolno predstavlja nebo in stepo (rodovitno zemljo). Uradno jo uporabljajo od januarja 1992.

V kulturni zavesti tako srednjeveških piscev kakor tudi modernih Rusov, Ukrajincev in Belorusov se je Kijevska Rusija uveljavila kot njihova »zibelka« v jezikovnem, političnem in verskem smislu, Kijevu je bila pripisana vloga »matere ruskih mest« in »vzhodnoslovanskega Jeruzalema«.

Vsaj od sredine 19. stoletja poteka boj za interpretacijo in ohranjanje kijevske dediščine. Tu se po eni strani ponuja (Moskovska) Rusija, ki se sklicuje na simbolno pomembno okoliščino, da je bila po padcu Konstantinopla dolga stoletja edina samostojna pravoslavna politična skupnost v Evropi, kamor je bil prenesen tudi sedež nekdanje kijevske metropolije, po drugi strani pa se glede na ozemeljsko merilo sam od sebe ponuja Kijev in posledično Ukrajina, ki v kijevski državi prepoznava utemeljitev svoje sodobne državnosti.

Grb predstavlja stilizirani trizob, simbol iz srednjega veka, najdeni primerki pa segajo do 4. tisočletja pred Kr. Trizob so pogosto primerjali s sakralno ptico.

Pravoslavna Cerkev je bila pomembna duhovna in družbena sila?

Do približno sredine 15. stoletja je bila ne glede na spreminjajoče se politične razmere pravoslavna Cerkev tista duhovna in družbena sila, ki je prek svoje kijevske metropolije ohranjala zavest o kulturni edinosti vzhodnoslovanskega prostora, nad katerim je imela jurisdikcijo.

Ozemlje današnje Ukrajine sta na prehodu iz srednjega v novi vek zaznamovala dva poglavitna dejavnika: podrejenost poljsko-litovski državi in boj za obrambo pravoslavne vere, ki jo je s podporo poljskih kraljev izpodrivalo uniatsko gibanje oziroma prehajanje pravoslavnih škofij pod papeževo okrilje; nekdanje pravoslavne strukture so sicer ohranile svojo notranjo ureditev in bizantinsko-slovansko liturgijo. V 17. in 18. stoletju se je tamkajšnji pravoslavni tabor okrepil s političnim vzponom kozakov, svobodnega vojaškega sloja, čigar postojanke so se razprostirale v srednjem in spodnjem porečju Dnepra.

Kijev je sedmo najbolj naseljeno mesto v Evropi.

Takrat je nastala nekakšna kozaška država, imenovana hetmanat (pomembno sta ga zaznamovala poveljnika ali hetmana Bogdan Hmelnicki in Ivan Mazepa), ki se je vse bolj osamosvajala od poljske nadoblasti in se postopoma vključevala v pravoslavno Moskovsko carstvo in pozneje Ruski imperij.

V tem obdobju so številni učenjaki z območja današnje Ukrajine in Belorusije prihajali v neposreden stik z Moskovsko ali Veliko Rusijo, kamor so v slogu katoliško-baročne učenosti, ki je bila pod poljskim vplivom uveljavljena v Kijevu, zanesli nove pristope na področju arhitekture, jezikoslovja, literature, teološke misli in liturgične prakse.

Holodomor (gladomor) je bil velik Stalinov zločin nad Ukrajinci. VIR: Getty Images.

Ukrajina je bila del ruskega imperija.

Znamenitih reform ruskega imperatorja Petra Velikega si tako ni mogoče predstavljati brez predhodnih zahodnih vplivov po zaslugi ukrajinsko-beloruskega posredništva.

Ob koncu 18. stoletja je po propadu Poljske zahodni del današnje Ukrajine (pokrajini Galicija in Bukovina) pripadel Avstriji, večina ozemlja pa je prešla v sklop Ruskega imperija, ki se je na tem območju razširil tudi s priključitvijo polotoka Krim in redko naseljenih širjav ob spodnjem Dnepru in Črnem morju, od koder se je umaknilo premagano Osmansko cesarstvo.

Med Stalinovim genocidnim holodomorom (slovensko gladomor) v letih 1932–1933 je umrlo 4 milijone Ukrajincev.

Ta predel je bil neuradno imenovan Nova Rusija (Novorossija), njegovo središče je bilo veliko pristaniško mesto Odesa, tja so se naseljevale različne skupine prebivalstva iz celotnega Ruskega imperija, med katerimi je ruščina delovala kot povezovalni jezik v upravi, izobraževanju in gospodarstvu.

Takšna vloga ruskega jezika se je v 19. stoletju razširila tudi na osrednji del Ukrajine. Kulturne in demografske silnice omenjenega obdobja so v osnovnih potezah ostale vse do začetka 21. stoletja.

Spomenik umrlim (umorjenim) med holodomorom v Kijevu. VIR: Dreamstime.com.

Narodi so se v političnem smislu oblikovali v 19. stoletju. Ukrajinski pesnik Taras Ševčenko ima za Ukrajince podoben pomen kot Prešeren za Slovence.

Pri širjenju ideje modernega ukrajinskega naroda sta se med pesniki najbolj proslavila Taras Ševčenko in Ivan Franko. Obema so bili blizu tudi socialistični nazori, kar je splošna značilnost ukrajinskega narodnega gibanja.

Kot primer velikega literata, ki se je odločil za drugačno pot, je primerno izpostaviti Nikolaja Gogolja. Ta je svoja dela pisal v ruščini in po večini živel v Sankt Peterburgu. Čeprav ni zanikal svojega ukrajinskega izvora in je v številna dela vključeval zgodovinsko-folklorne prvine domačega okolja, si je ukrajinsko kulturo zamišljal znotraj okvira ruske kulture in takrat razširjene predstave o »troedinem« ruskem narodu, ki naj bi ga sestavljali Velikorusi, Malorusi (Ukrajinci) in Belorusi.

Na ukrajinsko narodno gibanje so odločilno vplivali zgodovinarji, zlasti Nikolaj (Mikola) Kostomarov in Mihajlo Gruševski, ki sta proučevanje politične zgodovine povezovala z etnografijo ter povzdigovala pomen Kijevske Rusije, v kateri sta prepoznavala utemeljitev starodavnosti ukrajinske identitete v nasprotju z močnejšo, a mlajšo Moskovsko Rusijo, iz katere se je razvil Ruski imperij.

Spomenik umrlim (umorjenim) med holodomorom v Washingtonu. VIR: splet

Pomemben pečat so v Ukrajini pustili tudi Kozaki?

V ukrajinskem narodnozavednem zgodovinopisju se je kot ena glavnih tem pojavljal tudi kozaški hetmanat, od koder je izhajalo prepričanje o državnem in vojaškem izročilu Ukrajincev.

Tu je treba omeniti, da se vse do konca 19. stoletja, celo znotraj ukrajinskega narodnega gibanja, ni začrtala jasna razlika med pojmoma Mala Rusija (Mala Rus' ali Malorossija) in Ukrajina. Prva je nakazovala umeščenost v širši vzhodnoslovanski prostor, druga pa je pomenila geografsko, etnografsko in politično zamejeno skupnost. Samo ime Ukrajina se je prvič pojavilo že ob koncu 12. stoletja, a je označevalo zgolj pokrajino ob spodnjem Dnepru na meji z nomadskimi ljudstvi turškega izvora in dobesedno pomenilo ozemlje, ki se nahaja »ob kraju« ali »na robu«.

Stalin je leta 1945 s Krima izselil 200.000 krimskih Tatarov.

Zanimivo je, da so tudi vzhodni Slovani znotraj avstrijske monarhije zase pretežno uporabljali izraz Rusini, medtem ko se je na tistem območju ukrajinsko ime dokončno uveljavilo na začetku 20. stoletja, v veliki meri po zaslugi grkokatoliške (uniatske) metropolije v Lvovu pod vodstvom Andreja Šeptickega.

Treba je omeniti, da se ukrajinska (maloruska) samobitnost med 15. in 20. stoletjem ni vzpostavljala toliko v nasprotju z rusko, temveč predvsem v nasprotju s poljsko kulturno in gospodarsko premočjo, ki se je več stoletij, zlasti v zahodnih pokrajinah, odražala v meščanskih in plemiških krogih.

Ukrajinska narodna zavest je enega od svojih vrhuncev doživela v kratkem obdobju po prvi svetovni vojni, ko je bila ustanovljena samostojna ukrajinska država na čelu s predsednikom Simonom Petljuro.

V Kijevu se nad mestom še vedno pne velikanski spomenik domovini iz časa sovjetskega režima. VIR: splet

Zakaj Putin zdaj govori, da je oče Ukrajine Lenin? Koliko je ta očitek sploh smiseln?

V času Zveze sovjetskih socialističnih republik je Ukrajina dosegla zaokrožitev velike večine svojega etničnega ozemlja in dobila določeno obliko državnosti v okviru lastne republike, pri čemer je bil prav Lenin tisti, ki je ukazal javno uvajanje ukrajinskega jezika skupaj z vzpostavljanjem izobraževalnih in drugih kulturnih ustanov, kar naj bi pričalo o večnarodnostni (internacionalistični) podobi komunističnega projekta, ki naj bi zavrnil dediščino Ruskega imperija.

Že njegov naslednik Stalin pa je, sicer ob ohranitvi ukrajinske republike in poučevanja ukrajinščine v šolah, obnovil centralizirano vladanje iz Moskve in spodbujal vodilno vlogo ruskega jezika v javnem življenju na celotnem območju Sovjetske zveze.

Ukrajina po površini obdelovalnih površin, po izvozu sončnic in sončničnega olja, po zalogah uranove rude, po proizvodnji amoniaka (za umetna gnojila) zaseda prvo mesto v Evropi.

Kljub številnim žrtvam, ki jih je povzročila komunistična diktatura, je sovjetska ukrajinska republika omogočila ozemeljsko in pravno-institucionalno podlago za nastanek samostojne ukrajinske države leta 1991.

Prevlada ruščine kot občevalnega jezika je v Kijevu ter vzhodnih in južnih predelih Ukrajine ostala vse do najnovejšega obdobja, ko govorjeni jezik ni nujno označeval tudi narodne pripadnosti – tako se je večina rusko govorečih prebivalcev vendarle imela za Ukrajince.

Po drugi strani pa drži, da so bili rusko govoreči Ukrajinci na splošno bolj naklonjeni sodelovanju z Rusijo kakor njihovi ukrajinsko govoreči rojaki v zahodnem in osrednjem delu države.

Spomenik neodvisnosti v Kijevu. VIR: splet

Če že omenjamo Putinovega Lenina, potem še bolj ne moremo mimo Stalinovega režima in genocidne lakote (holodomor) v 30. letih 20. stoletja.

Načrtovano povzročena lakota med letoma 1932 in 1933 je velika tragedija, ustrezno jo je razumeti v kontekstu komunističnega uničevanja »razrednega sovražnika«.

Njen glavni smoter ni bilo iztrebljenje ukrajinskega naroda kot takega, temveč nasilna odprava srednjega kmečkega sloja, vključevanje poljedelskih posestev v kolhoze in hitra industrializacija.

Omenjena lakota, ki je povzročila okrog 10 milijonov mrtvih, ni prizadela zgolj Ukrajine, čeprav je bilo tam zaradi razmeroma goste poselitve umrlih največ, pač pa tudi obsežne rodovitne stepe južne Rusije in severnega Kazahstana.

Katedrala svete Sofije v Kijevu. VIR: splet

Tragediji lakote je kmalu sledila nova katastrofa, to je druga svetovna vojna, ko sta Ukrajina in sosednja Belorusija skupaj izgubili okrog 8 milijonov ljudi, kar je primerjalno gledano največji krvni davek v Evropi.

Pri drugi svetovni vojni je vredno omeniti, da je na zahodu Ukrajine vzporedno potekala tudi državljanska vojna med partizani in pripadniki Rdeče armade na eni ter Ukrajinsko vstajniško armado oziroma Organizacijo ukrajinskih nacionalistov (t. i. banderovci) na drugi strani.

Ne le prvo mesto, tudi na drugem mestu je Ukrajina po zalogah železove rude (v svetu), v Evropi po zalogah živosrebrove, manganove in titanove rude ter največjem sistemu plinovodov za zemeljski plin na svetu.

Prva stran se je borila proti nemškemu okupatorju in za obnovitev ukrajinske republike znotraj Sovjetske zveze, druga pa za povsem samostojno in »etnično čisto« Ukrajino, zaradi česar je sovražnika prepoznavala tako v sovjetskem režimu kakor tudi poljskem prebivalstvu, nad katerim je izvedla številne pokole, prizanesla pa ni niti Judom in Rusom.

Naslovnica knjige dr. Simona Malmenvalla Kultura Kijevske Rusije.

Ukrajina je formalno gledano res mlada država. Kako se je njena identiteta razvijala po osamosvojitvi leta 1991? 

Ukrajina se je dobri dve desetletji po razglasitvi samostojnosti spopadala z nejasno identiteto, kjer so bile posebej opazne politične in kulturne razlike med rusko govorečo vzhodno in južno ter ukrajinsko govorečo zahodno in osrednjo polovico države.

V tem obdobju so se pojavljali tudi načrti o mednarodnopolitični nevtralnosti, dveh državnih jezikih in federativni ureditvi, kar pa se ni uresničilo. Od družbeno prelomnega leta 2014 dalje, ko je Ukrajina vse bolj vpeta v zahodne povezave, so se razlike na področju identitete začele manjšati.

Od takrat se, sicer drugače kakor drugod po Evropi, sistematično uveljavlja etnično razumevanje naroda (Ukrajina kot država Ukrajincev), ki podpira enovitost državne ureditve in obvezno rabo ukrajinskega jezika v javnem življenju.

92,3 odstotka Ukrajincev se je 1. decembra 1991 na referendumu odločilo za neodvisnost.

Ruščina je danes še vedno močno prisotna, a pretežno v zasebnem okolju, medtem ko je kategorija ruske manjšine (na popisu leta 2001 se je okrog 17 % prebivalcev izreklo za Ruse, največ na Krimu) umaknjena iz uradnih statistik in zakonodaje.

S sedanjo vojno se bo Ukrajina verjetno še bolj poenotila in se povsem razumljivo dodatno ogradila od povezav z Rusijo. Vsekakor je na mestu želja, naj bo pri zadnjih dogodkih, ki jih narekujejo vojne razmere, čim manj žrtev.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh