Dr. Valentin Meršol je bil zdravnik infektolog, ki se je v novejšo zgodovino zapisal tudi kot vodja begunskega civilnega taborišča v Vetrinju l. 1945, »zaslužen za domovino« pa je postal med drugim zaradi posredovanja pri takratnih angleških vojaških oblasteh na avstrijskem Koroškem, naj ustavijo vračanje beguncev v Jugoslavijo. S tem je bilo rešenih na tisoče civilnih beguncev (okoli 6.000 Slovencev in še drugih v Avstriji in drugih državah), ki jih je morda tudi čakala smrt brez sodbe v breznih po Sloveniji.

Mladost

Dr. Valentin Meršol je imel zelo zanimivo in burno življenjsko pot, ki sta jo krojili prva in druga svetovna vojna. Rodil se je 22. februarja 1894 v železniški čuvajnici pod kapelico sv. Ane v Radovljici. Njegovemu očetu je bilo tudi ime Valentin (oče bil je sin krojača Jerneja in Uršule, roj. Verdir), in sicer je bil železniški čuvaj, imeli pa so tudi manjšo kmetijo. Mati dr. Meršola je bila Marija, roj. Koblar, iz bližnje vasi Globoko (njen oče je bil Pavel, mati pa Neža, roj. Bohinc); bila je zelo prijazna in sočutna oseba. Z Meršolovimi je v Radovljici živela tudi materina sestra Terezija Koblar (»teta Reza«); pomagala je na kmetiji, predvsem pa je bila zaželena perica pri bogatih radovljiških družinah.

Dr. Valentin Meršol je imel zelo zanimivo in burno življenjsko pot, ki sta jo krojili prva in druga svetovna vojna.

V družini se je rodilo devet otrok, Valentin je bil šesti po vrsti: Anton, Rozalija, Franc, Katarina, Marija (umrla, ko je bila stara dve leti), Valentin, Jožef, Marija, Janez (umrl, ko je bil star pol leta).

Po očetovi upokojitvi se je družina preselila v hišo na drugem koncu Radovljice, v Predtrg. Kljub skromnemu življenju jim ni bilo škoda denarja za knjige in časopise; v družini se je veliko bralo. Oče Valentin je želel, da bi vsaj en sin postal duhovnik; ker se to ni zgodilo, jih pri nadaljnjem izobraževanju ni želel finančno podpirati, čeprav so se v šoli vsi dobro učili. Kljub temu so trije sinovi (Anton, Franc in Valentin) odšli naprej v gimnazijo, hčerka Rozalija pa kot štiriletna v Ljubljano k očetovi sestri Uršuli, ki z možem kar nekaj časa ni imela svojih otrok. Kmetijo naj bi prevzel sin Jožef, hčerka Marija pa je želela iti v samostan.

Valentin se je po končani (štiriletni) ljudski šoli v Radovljici vpisal v (osemletno) gimnazijo v Kranju, v 3. letniku (1907) pa se je prepisal v Škofove zavode svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano in bil med tistimi, ki so prvi v zgodovini opravljali maturo v slovenskem jeziku (1913). Iz Šentvida se je domov vračal le za praznike in med počitnicami, a vedno pomagal staršem pri kmečkih opravilih, zato so ga sosedje dajali za zgled svojim otrokom. Zelo rad je tudi hodil v hribe. Bil je bolj majhne in čokate postave, a telesno precej močan. Na splošno je bil zelo resen, celo molčeč, pri delu pa natančen in vesten. V gimnaziji je bil vseskozi odličen učenec; kot najboljšega iz 8. razreda ga je poleg še nekaterih drugih škof Anton Bonaventura Jeglič po končani maturi povabil s seboj na romanje v Lurd.

Prim. dr. Valentin Meršol kot predsednik Zdravniške zbornice (1936–1940). FOTO: F. Mavec

Prva svetovna vojna

Po maturi se je Valentin vpisal na študij medicine v Gradcu (1913). Finančno ga je podpirala teta Reza z zaslužkom od pranja perila (brata Franca, ki je po kranjski gimnaziji študiral medicino na Dunaju, pa sestra Rozalija).

Valentina je prva svetovna vojna kmalu potegnila v svoj vrtinec in mu prekinila študij. Po letu študija medicine v Gradcu je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko v Celju (oktobra 1914), nato pa so ga februarja 1915 kot medicinca poslali na rusko fronto. Že čez dober mesec so ga nedaleč stran od prelaza Dukla v Karpatih ujeli Rusi. Ko so izvedeli, da je medicinec, in slišali, da govori tudi rusko, so ga prosili, naj pomaga tudi njihovim ranjencem.

Ujeli so ga Rusi in ko so izvedeli, da je medicinec, so ga prosili, naj pomaga tudi njihovim ranjencem.

Tako se je začelo njegovo skoraj petletno ujetništvo v Rusiji. S tisoči drugih ujetnikov so ga poslali v notranjost Rusije in na poti je kot medicinec pomagal svojim sopotnikom. Na pravoslavno veliko noč leta 1915 se je vlak ustavil v Kijevu, nato v Kursku, junija 1915 v Volsku ob Volgi, septembra 1915 v Orenburgu (tam je tudi sam zbolel za grižo in pet tednov preležal v lazaretu) – bili so namenjeni v Taškent, v veliko taborišče za 8.000 vojnih ujetnikov. Decembra 1915 je bil sanitetni vlak iz Taškenta premeščen v Samarkand.

Ko se je Valentin nato aprila 1916 po isti poti vračal, je izvedel, da Rusija dovoljuje južnoslovanskim (in češkim) ujetnikom vstopati v prostovoljne vojaške oddelke; avgusta 1916 je tako (kot medicinec) postal član Dopolnilnega bataljona srbskih dobrovoljcev s sedežem v Odesi. Ti pa so se po izbruhu revolucije in začetku državljanske vojne v Rusiji želeli čim prej umakniti iz nje. Valentin se je avgusta 1917 z dobrovoljci odpeljal iz Aleksandrovska (danes ukr. Oleksandrivsk) proti Arhangelsku, vendar je v Jarosavlju zbolel za pljučnico in ni mogel nadaljevati poti. 

Ko si je oktobra 1917 opomogel, se je vrnil v Odeso in z dovoljenjem nadrejenih dobrovoljcev na tamkajšnji univerzi študiral medicino (1917/18). Zaradi približevanja Avstrijcev in Nemcev pa so se morali nato iz Odese umakniti še preostali jugoslovanski dobrovoljci – in z njimi tudi Valentin; februarja 1918 so se odpeljali prek Samare v Čeljabinsk, tam pa so jih preusmerili za Murmansk – vozili so se skozi Jekaterinburg, Perm, Vjatko (danes Kirov), Vologdo, Zvanko (danes Volhov) in Petrozavodsk ter maja 1918 prispeli v Murmansk.

Članek si lahko v celoti preberete v 55. številki magazina SLO. Vabljeni, da revijo spremljate tudi na Facebooku.