Hamurabi in Črna borza

Idejni oče valute je dr. Bogdan Oblak, poznan tudi kot Hamurabi, vizionarski in pogosto provokativen slovenski ekonomist, ki je iskal rešitve za finančne težave v času jugoslovanske hiperinflacije. Doktoriral je iz teorije sistemov in njene uporabe v medicini, iste metode analize naključnih procesov pa je nato uporabil za razumevanje razpadajočega jugoslovanskega denarnega sistema.

Idejni oče valute je dr. Bogdan Oblak, poznan tudi kot Hamurabi, vizionarski in pogosto provokativen slovenski ekonomist.

Njegov oder je bila Črna borza, rubrika v tedniku Mladina, v kateri je bralcem svetoval, kako preživeti v gospodarstvu, v katerem je dinar izgubljal vrednost iz dneva v dan. Rubrika je imela dva slogana, ki povesta vse o njenem duhu: da v civilni družbi državljan ni ne kristjan ne komunist ne Slovenec, temveč davkoplačevalec, in da je denar preresna zadeva, da bi jo prepustili politikom. Hamurabi je tu skoraj v vsaki številki objavljal grafe in analize tečajev dolarja, marke, franka, lire, funta in dinarja ter spremljal kupno moč lipe. Zato so letniki Mladine med letoma 1989 in 1991 danes najpomembnejši vir za razumevanje celotne zgodbe.

Podrobnosti o začetku valute lipa so še vedno nejasne, vendar segajo v leto 1989, ko je Hamurabi v okviru »črnoborzijancev« začel iskati rešitve za izzive, s katerimi se je spopadalo prebivalstvo v času izjemno nestabilnega dinarja. Njegova vloga je bila predvsem svetovalna, v sodelovanju z uspešnimi podjetniki, ki so želeli svoje poslovanje vezati na stabilno valuto.

Lipa holding

Za izvedbo projekta je bilo zadolženo podjetje Lipa holding d. o. o. Zanj ni bil odgovoren le Bogdan Oblak - Hamurabi, temveč več pravnih oseb. Hamurabi je k sodelovanju povabil številne podjetnike, ki so želeli poslovati v trdni valuti z naložbeno vrednostjo. Koliko jih je povabil, ni znano, iz izpisa iz sodnega registra pa je razvidno, da se je odzvalo in ustanovne deleže vplačalo 34 posameznikov.

Skupaj so v podjetje vložili ustanovni kapital v vrednosti 4.200 lip. Deleže je bilo mogoče prenašati, vsak lastnik pa je imel pravico soupravljati podjetje. Vrednost deležev je hitro rasla, po navedbah iz Mladine celo do 450-krat, zato so načrtovali preoblikovanje v delniško družbo z osnovnim kapitalom 50.000 lip, nato 500.000 in na koncu kar pet milijonov lip. Cilj je bil jasen: lipa naj bi najprej zaživela kot vzporedna valuta, Lipa holding pa naj bi pozneje prevzel vlogo centralne emisijske banke, s čimer bi lipa postala državna valuta in edino zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji.

Kako uničiti Narodno banko Jugoslavije

Hamurabijevo izhodišče je bilo, da Narodna banka Jugoslavije ne izpolnjuje več poslanstva, ki ji ga je nalagala ustava, saj zaradi nelikvidnosti, nevzdržnih gospodarskih razmer in stalnega padanja vrednosti dinarja ne skrbi več za urejen plačilni promet. Svojo pobudo je pravno utemeljeval prav s členi ustave SFRJ, ki so prepovedovali monopolni položaj na jugoslovanskem trgu in centralno banko delali odgovorno za stabilnost valute. Če banka svoje naloge ne opravlja, je sklepal, ji je treba omogočiti konkurenco – in ta konkurenca je bila lipa.

Hamurabijevo izhodišče je bilo, da Narodna banka Jugoslavije ne izpolnjuje več poslanstva, ki ji ga je nalagala ustava, saj ne skrbi več za urejen plačilni promet.

Lipa holding je odkupoval dinarske kovance po pet- do desetkrat višji ceni od nominalne. Ko bi v obtoku zmanjkalo drobiža, bi bila banka prisiljena ukrepati, kar bi odprlo pot lipi. Odkupljeno kovino bi prekovali v nove kovance in si tako zagotovili material ceneje, kot če bi ga kupovali na mednarodnem trgu. »Na koncu bo vsa kovina pri zbiralcih, NBJ pa ne bo imela kovine, da bi delala vedno nove dinarje,« je pisal. »Ljudje bodo skupaj znosili stare dinarje in iz njih naredili vinarje, na papir pa natiskali lipe.«

V času, ko je stabilizacijski program predsednika zvezne vlade Anteje Markovića vse bolj pešal, je vse glasneje zagovarjal, da je za Slovenijo najboljša pot odcepitev in lastna valuta, lipa.

Ena lipa za deset tisoč dinarjev

Ime lipa se je kot začasno ime za novo slovensko valuto sprejelo 15. maja 1989 na Svetu guvernerjev Črne borze. Hamurabi je v Mladini objavil sklep, po katerem je vrednost nove denarne enote vezana na indeks cen na drobno v SFRJ: za eno lipo naj bi se dobilo toliko dobrin kot za 10.000 dinarjev na dan 31. decembra 1988, kar je tedaj približno ustrezalo angleškemu funtu. Že 16. maja 1989 je bila ena lipa vredna 23.690 dinarjev. Osnovna enota se je delila na sto vinarjev.

Lipa je sprva služila kot obračunska enota: v njej je bilo mogoče enkrat za vselej določiti ceno izdelka ali delovne ure, zapisati znesek v pogodbo ali ovrednotiti škodo. Pravno je bila na trhlih tleh, saj ni izpolnjevala pogojev za vrednostni papir, zato so jo zagovorniki predstavljali kot obliko blagovne menjave. Javnosti to ni motilo. Ker je bil tečaj lipe ob visoki inflaciji dinarja presenetljivo stabilen, so jo ljudje sprejeli z naklonjenostjo.

Glasovanje o poimenovanju nove valute

Ime ni ostalo brez odziva. Eden od bralcev je v pismu ostro nasprotoval, da bi zgodovinski simbol slovenstva spremenili v denar, in predlagal, naj o tem odloči narod. Svet guvernerjev je nato razpisal »vseslovenski referendum« o imenu in podobi nove denarne enote. Hamurabija je k temu po lastnih besedah spodbudila tudi »gnusna podoba novega jugoslovanskega bankovca«, pospremljena z ugotovitvijo: »Kakršna država, takšen denar.«

Bralci so najprej izbirali med imeni lipa, novec, bogatin, novak, matjaž in rop.

Bralci so najprej izbirali med imeni lipa, novec, bogatin, novak (po najpogostejšem slovenskem priimku), matjaž (po kralju Matjažu) in rop, junija 1989 pa je Mladina objavila glasovnico z možnostmi tolar, krajcar, krona, cekin, as, desetica in lipa. Za najboljši predlog je bilo razpisanih 50 lip nagrade, kar je bila tedaj lepa vsota. Prispelo je okoli 250 predlogov, več kot sto pa se jih je odločilo za lipo. Nekaterim je bila zamisel všeč prav zato, ker je lipa hkrati simbol slovenstva in narave; eden od bralcev je celo predlagal, naj bi na novem denarju po vzoru ameriškega »In God we trust« pisalo »V naravi združeni« oz. »Slovenija skupaj z naravo«. Septembra 1989 je bilo jasno, da je lipa najbolj priljubljeno ime.

Članek si lahko v celoti preberete v 55. številki magazina SLO. Vabljeni, da revijo spremljate tudi na Facebooku.