Kocelj je Spodnji Panoniji sicer vladal v tretji četrtini 9. stoletja, in medtem ko Maribor v njegovem času še ni obstajal, je tedanja Spodnja Panonija vsekakor vključevala mnogo starejši Ptuj. Tudi na severu Ptuja se danes vije ulica imenovana po Koclju, a je čisto kratka. Prav tako najdemo na Ptuju mnogo zgodovinskih spomenikov, vendar takega, ki bi bil posvečen Koclju, med njimi ni.

Kako je nastala Spodnja Panonija

Predniki današnjih Slovencev so se na širše področje današnjih Vzhodnih Alp začeli naseljevati v 6. stoletju, celoten proces pa se je končal tekom 9. stoletja. Istočasno so v Evropo prodrli Avari, osrednjeazijsko nomadsko ljudstvo, za katerega se danes sklepa, da je bilo turškega izvora. Ustalili so se v Panonski nižini in si nekje do začetka 7. stoletja uspeli podrediti mnoga slovanska plemena v svoji okolici. Ker so z njimi neverjetno okrutno ravnali, se jim je skupina slovanskih plemen na današnjem Češkem in Slovaškem uspela upreti in se okoli leta 623 osamosvojiti pod vodstvom frankovskega trgovca po imenu Samo. Močno zmanjšana avarska država je v naslednjih desetletjih očitno preživljala notranjo krizo, ki se je slednjič polegla. Avari so si tako okoli leta 740 skušali podrediti slovanske Karantance oz. njihovo kneževino severno od Karavank. Karantanci so se s pomočjo germanskih Bavarcev sicer uspeli otresti avarske nevarnosti, so bili a od tedaj naprej primorani priznavati bavarsko nadoblast.

Kocelj je Spodnji Panoniji vladal v tretji četrtini 9. stoletja, ko je tedanja Spodnja Panonija vključevala Ptuj.

V desetletjih, ki so sledila, se je v Osrednji in Zahodni Evropi naglo širilo močno frankovsko kraljestvo, ki mu je od leta 751 vladala dinastija Karolingov. Frankom je leta 768 zavladal Karel Veliki in s širjenjem svoje države nadaljeval. Bavarska, ki je bila pred tem že več desetletij pod močnim frankovskim vplivom, je leta 788 izgubila svojega zadnjega domačega vojvodo, ki ga je Karel poslal v samostan. Postala je del frankovskega kraljestva, ki je zdaj neposredno mejilo na območje, ki so mu gospodovali Avari. Med obema državama je v naslednjih letih prišlo do spopadov, katerih posledica je bilo popolno uničenje avarske moči. Močno oslabljeni Avari so bili zadnjič omenjeni leta 822, zatem pa so popolnoma izginili iz zgodovine. Razlogi za to danes niso znani, ugibamo pa lahko, da so postali žrtve maščevanja raznih Slovanov, ki so se svojim nekdanjim gospodarjem hoteli oddolžiti za vse krivice in nasilništva iz prejšnjih desetletij.

Zahodni del Panonske nižine, ki ga je na severu in vzhodu omejevala Donava, je bil zdaj frankovski. Skozi čas je bil večkrat reorganiziran. Ker iz praznega območja ni bilo mogoče pobirati davkov, je bilo frankovskim oblastem v interesu, da se Panonija čimprej napolni z naseljenci. Okoliški Slovani so rade volje prihiteli in novo pokrajino naselili nekje do sredine 9. stoletja. Karel Veliki je v začetku leta 814 umrl, s čimer so se temelji njegovega imperija pošteno zamajali. Njegovi vnuki Lotar I., Karel Plešasti in Ludvik Nemški so se med seboj vojskovali za oblast in leta 843 trajno razdelili frankovsko državo. Skupaj s Saško, Turingijo, Alemanijo, Bavarsko in Karantanijo je panonski prostor pripadel Ludviku Nemškemu.

Upodobitev bizantinskega cesarja Mihaela III. Pijanca, ki je Konstantina in Metoda poslal na Velikomoravsko. VIR: Wikimedia Commons

V približno istem času je severno od Donave nastajala t. i. Velikomoravska država. Njen knez Mojmir, ki je že pred tem vladal osrednji Moravski, je leta 833 napadel kneževino s centrom v Nitri (na današnjem Slovaškem) ter od tem izgnal kneza Pribino, Kocljevega očeta. Pribinovo ozemlje je bilo priključeno Mojmirjevemu. Iznajdljivi Pribina je tudi v novi domovi uspel napraviti lepo kariero. Dal se je krstiti in leta 840 od Ludvika Nemškega v fevd dobil veliko ozemlje zahodno od Blatnega jezera. Leta 848 je dobil grofovsko oblast v Spodnji Panoniji, deželi, ki so jo tedaj oblivale Donava (na severu in vzhodu), Drava (na jugu) ter Raba (na severozahodu). Čeprav je bilo jedro njegovih ozemelj na današnjem zahodnem Madžarskem, je zraven vsekakor spadal tudi velik del današnje vzhodne Slovenije in z njim Ptuj. O natančnih spodnjepanonskih mejah danes iz virov sicer nismo natančneje obveščeni, ugibamo pa lahko, da je bil Ptuj na njenem skrajnem zahodnem koncu.

Kocljev izvor 

Pribino, ki je po letu 848 med svojimi slovanskimi ljudmi najbrž še vedno igral vlogo plemenskega kneza, so okrog leta 860 ubili Moravani. Na spodnjepanonskem grofovskem prestolu ga je nasledil sin Kocelj. Slednji je na svet prijokal še v stari domovini in nekoč skupaj z očetom pribežal iz Nitre. Ime njegove matere se je do današnjih dni žal izgubilo. Mnogo sodobnih zgodovinarjev priznava za zelo verjetno, da je bil Pribinov sin po materi bavarskega izvora, saj je na Bavarskem imel nekaj dednih posesti. Poleg tega je njegovo ime očitna izpeljanka iz staronemškega imena Kadaloh, kar bi dobesedno lahko prevajali kot »mož boja«, »bojevnik v spopadu« ali pa le »bojevnik«.

Po starših je bil Kocelj očitno tako bavarskega kot slovanskega izvora, prav tako je čisto gotovo razumel oba jezika.

Po starših je bil Kocelj očitno tako bavarskega kot slovanskega izvora, prav tako je čisto gotovo razumel oba jezika. Glede na pokrajino, v kateri je vladal, lahko domnevamo, da je bil večinoma obkrožen s slovanskim življem. O njegovih osebnih čutenjih glede tega ne moremo danes reči skoraj ničesar. Slovanski besedi vsekakor ni bil nasproten. V približno istem času, ko je vladal on, sta na Velikomoravskem misijonsko delovala solunska brata Konstantin in Metod.

S svojo pisavo azbuko sta prevajala razna liturgična besedila in uvajala slovansko bogoslužje. Nekje v začetku leta 867 sta se umaknila h Koclju v Spodnjo Panonijo, kjer je bil ta navdušen nad njunim delom. Brata sta po svojem obisku pri Koclju (verjetno prav skozi Ptuj) odpotovala v Rim, kjer je Konstantin (z meniškim imenom Ciril) tudi umrl. Metodu, ki se je z bratovim truplom najprej na vse kriplje trudil vrniti domov, se želja ni uresničila. Papež Hadrijan ga je zatem imenoval za nadškofa v Panoniji in na Moravskem, tako da se je Metod hočeš nočeš moral vrniti tja.

Članek si lahko v celoti preberete v 55. številki magazina SLO. Vabljeni, da revijo spremljate tudi na Facebooku.