V prvem delu pogovora z dr. Željkom Osetom smo predstavili (poleg sogovornikove osebne strokovne poti) temeljne značilnosti zbirke »Izobraženci – nečlani« iz arhiva Komunistične partije Slovenije, v drugem delu pogovora pa smo »pobrskali« po tej zbirki in iz nje potegnili nekaj imen …

V pogovoru o zbirki »Izobraženci – nečlani« iz partijskega arhiva seveda ne moreva mimo konkretnih imen – najprej imen piscev karakteristik. Ali je znano, kdo jih je napisal največ?

Daleč največ karakteristik v zbirki Izobraženci – nečlani je napisal matematik Janko Branc, dolgoletni asistent Riharda Zupančiča na Tehniški fakulteti. Jeseni 1944 je bil aretiran in poslan v Dachau, po vrnitvi pa se je poleti 1945 aktivno izpostavil v čistkah na Tehniški fakulteti. V povojnih univerzitetnih krogih je postal sinonim za osebo, ki jo je mentor domnevno zaviral v akademskem razvoju, zaradi česar ni uspel akademsko napredovati. In pomemben je kot fotograf – njegove fotografije so najbolj presežen del zapuščine. Svoboda mu je prinesla privid moči, predvsem pa priložnost za maščevanje uveljavljenim sodelavcem. Kljub novim političnim razmeram pa do njegovega akademskega razcveta ni prišlo. Volja je bila, pogoji so bili, ni pa bilo pogona. Namesto akademskih razprav se je specializiral kot plodovit pisec karakteristik – napisal jih je več kot sto.

Višje rangirana tovariša sta Janku Brancu očitala pomanjkanje poguma, borbenosti, tovariškosti in revolucionarne drže – z drugimi besedami sterilnost.

Ali so bili naročniki z njim zadovoljni?

»Organizirani« z njegovim delovanjem niso bili posebej zadovoljni. Nasprotno: v njegovi lastni karakteristiki sta vodilna tovariša partijske celice univerzitetnih profesorjev poudarila, da je delaven, vztrajen in izredno požrtvovalen, a »njegovo delo nima pravega učinka in mu manjka organizacijske sposobnosti, ker ne zna – mogoče zaradi bojazni za svoj osebni prestiž – pritegniti sodelavcev«. Višje rangirana tovariša sta mu torej očitala pomanjkanje poguma, borbenosti, tovariškosti in revolucionarne drže – z drugimi besedami sterilnost. Podobnega očitka o manku revolucionarnosti je bil deležen tudi drugi najplodovitejši pisec karakteristik v zbirki, Jože Košar.

Fascinantno je, kako nekateri komunisti hrepenijo po (sam)oznaki humanist. Neverjetno! To je zgodovinski paradoks.

Morda se ga bo kdo od starejših bralcev Družine spomnil kot ustanovitelja mariborske založbe Obzorja, ki je bila v zatohlih totalitarnih časih prostor vsaj neke oblike pluralnosti. Protislovje ali kaj drugega?

Pred leti je v Mariboru izšla knjiga o Jožetu Košarju. Založniki so ga želeli predstaviti kot klasičnega filologa, bibliofila, humanista in organizatorja, ki si je prizadeval širiti prostor izražanja v slovenski štajerski metropoli. Sedem avtorjev je prispevalo besedila, ki protagonista dobrohotno častijo kot žarek upanja v sivini časa in na rob gospodarskem paradiranju, s čimer so posredno umestili sebe v ta okvir. Promocija promoviranca zrcali promotorja – hvali, hvali, hvali in boš omiljen, ne nujno pa tudi zveličan. Osmi avtor pa je napisal osebnoizpovedno oceno, v kateri je Košarja prikazal kot dvoličneža. Za igralca Poldeta Bibiča je Košar ostal tisti ravnatelj mariborske klasične gimnazije, ki se je pred dijaki delal nevednega glede posegov komunistične oblasti v šolski prostor, čeprav je bil z dogajanjem dobro seznanjen. Bibič se je zavedal, da je bil Košar nemočen, a se mu je v dno duše upirala zgodovinska pozaba in aroganca do represiranih, torej povsem nehumanističen odnos klasičnega filologa do njemu v varstvu zaupanih mladih glav in duš. Fascinantno je, kako nekateri komunisti hrepenijo po (sam)oznaki humanist. Neverjetno! To je zgodovinski paradoks.

Jože Košar. FOTO: Wikipedia

Košar ima nesporne zasluge za odpiranje prostora za klasične vsebine v Mariboru. Zaradi tega je bil deležen tudi kritik v Ljubljani, vendar je preživel »ribanje« predvsem zaradi svoje pripadnosti organizaciji in ideološke izgrajenosti, ki jo je spretno uporabljal v razpravah z bolj gorečimi komunisti brez trdnega »diamatskega fundamenta«. Zaradi njegovega delovanja je veliko avtorjev dobilo priložnost, bralci pa dostopna kakovostna besedila. Zaradi njegovih zaslug je povsem nerazumljiva barvna slepota sivih lis v njegovem življenjepisu.

Na kaj še merite s temi življenjepisnimi sivimi lisami?

Košarjeva javno dostopna biografska gesla so pomanjkljiva. Med drugim ne omenjajo, da je bil med okupacijo zaposlen v okupatorski upravi v Mariboru. Po vojni se je, podobno kot številni krščanski socialisti, organiziral, kar je njegovi karieri omogočilo funkcionarski polet. Postal je celo sekretar partijskega oddelka na slovenskem ministrstvu za visoke šole. V tej funkciji je maja 1949 – tik pred odhodom v Beograd – podpisal 34 karakteristik za učno osebje Filozofske fakultete.

In če se vrneva z karakteristikam, ki jih je pisal: v njih je veliko pozornosti namenjal (skromnemu) socialnemu izvoru posameznikov, s čimer je reaktualiziral svoj otroški boj na požiralniku lakote, v vsebinskih ocenah pa je večinoma poskušal biti korekten; do svojih profesorjev in kolegov klasičnih filologov je bil pogosto celo naklonjen. Veliko ostrejši je bil do (nekdanjih) političnih somišljenikov krščanskih socialistov ter do biologov, jezikoslovca Aleksandra Stojičevića in meteorologa Oskarja Reye.

Košarjeva karakteristika Milka Kosa je izrazito pozitivna. Označen je kot vodilni slovenski zgodovinar, ki spretno uporablja vire, četudi njegovim delom manjka družbeno-gospodarska analiza.

Dotakniva se še kakšnega od »okarakteriziranih« izobražencev. Če smem izbrati enega iz vašega »foha«, namreč dr. Milka Kosa, po katerem se danes imenuje zgodovinski inštitut pri ZRC SAZU. Kakšen je bil partijski pogled nanj?

To je zelo zanimivo vprašanje, saj je bil Milko Kos rektor ljubljanske univerze med drugo svetovno vojno. Kljub temu je bil – v primerjavi z Milanom Vidmarjem, medvojnim predsednikom SAZU – deležen razmeroma blage, zadržane kritike. Virov, ki bi pojasnili takšen odnos tako komunistične partije kot njej podrejene tajne politične policije, doslej nisem našel. So mi pa »strici povedali«, da je na akademski sceni po vojni krožila govorica, da so Kosa neposredno po koncu vojne zaščitili vplivni ljudje iz Škofje Loke.

Milko Kos. FOTO: Wikipedia

Kos je po drugi svetovni vojni deloval tudi samozaščitno. Sprva je pristal na izvedbo čistke v skladu z veljavnimi univerzitetnimi pravili, a je pozneje popustil pod političnimi pritiski, ko so čistke na univerzi prevzeli terenski odbori OF. Ob tem se je distanciral tudi od nekaterih kolegov, denimo Riharda Zupančiča. Postal pa je tudi predsednik sindikalne organizacije na univerzi, kar je bila najvišja funkcija, ki jo je kot nepartijec lahko dosegel v vzporednih, transmisijskih strukturah.

Košarjeva karakteristika Milka Kosa je izrazito pozitivna. Označen je kot vodilni slovenski zgodovinar, ki spretno uporablja vire, četudi njegovim delom manjka družbeno-gospodarska analiza. Ampak Košar je pričakoval konjunkturni preobrat tudi v to smer. Košar poudarja, da se je Kos pozitivno vključil v »novi čas«, saj je bil dalj časa predsednik sindikalne podružnice na univerzi. Dodaja še, da »po splošnem mnenju pošteno in iskreno sledi naši liniji«.

Dr. Fran Ramovš je bil najbolj spoštovani profesor ljubljanske univerze v medvojnem obdobju, še posebej po smrti Karla Hinterlechnerja, kar se jasno odraža tudi v njegovi karakteristiki.

Kako se je v režimskih očeh denimo obnesel dr. Fran Ramovš, po katerem je poimenovan Inštitut za slovenski jezik pri ZRC SAZU: ali je bil dovolj »na naši liniji«? Njegovo oceno je prav tako napisal Jože Košar …

Ramovš je bil najbolj spoštovani profesor ljubljanske univerze v medvojnem obdobju, še posebej po smrti Karla Hinterlechnerja, kar se jasno odraža tudi v njegovi karakteristiki. Njegova »črna pika« in vir velike osebne bolečine pri organiziranih je bila agonija ob zaprtju sina Primoža, (prisilno mobiliziranega) domobranca (glasbenika), v Šentvidu nad Ljubljano maja 1945. Tega dogodka karakteristika ne omenja, saj je Košar v Ramovšu prepoznal predvsem svojega profesorja, nesporno akademsko avtoriteto.

Fran Ramovš. FOTO: Wikipedia

Če ga je Boris Ziherl jeseni 1947 označil za »fičfiriča«, ki ovira »našo linijo« na SAZU, ga je Košar maja 1949 opisal precej drugače: kot »najboljšega poznavalca zgodovine in razvoja slovenskega jezika« ter »spretnega organizatorja znanstvenega dela«. Za razliko od partijskega ideologa je Košar Ramovšev individualizem opredelil značajsko – kot samosvojost in nabritost. V skladu s humanističnim standardom bona fide je ocenil, da sicer obstaja dvom, ali danes »poskuša slediti /…/ ali ne naši liniji«. Ta dvom je izhajal predvsem iz Ramovševe izrazite zahodne usmerjenosti, torej iz njegovega zagovarjanja demokracije in vidne vloge znanstvenikov v družbi.

Za Ano Hawlina, rojeno Suhadolca, je karakteristiko napisala zdravnica, njena sodelavka. Frido Vulder je pri sodelavki motila domnevno nasprotna politična (»izrazita belogardistična«) usmerjenost hiše v Rožni dolini, iz katere je izhajala mati šestih otrok.

Da ne bova izpostavljala le moških – med okarakteriziranimi je denimo tudi medicinka dr. Ana Hawlina. So bili pisci karakteristik do žensk kaj bolj prizanesljivi?

Za Ano Hawlina, rojeno Suhadolca, je karakteristiko napisala zdravnica, njena sodelavka. Frido Vulder je pri sodelavki motila domnevno nasprotna politična (»izrazita belogardistična«) usmerjenost hiše v Rožni dolini, iz katere je izhajala mati šestih otrok. Ocenjevalko je povsem razburil Anin pogum, delavnost in inteligentna uporaba majevtike pri komentiranju ukrepov komunističnih oblasti. Ocenjevala je, da jo je bilo pred resolucijo Informbiro strah, nato pa je nastopilo zadovoljstvo, da »sedaj nam ne bodo več mogli boljševiki diktirati, zapad je le zapad«.

Med »očitki« v karakteristiki je bila tudi velika družina – šest otrok –, čeprav je Ana brez težav opravljala vse službene zadolžitve vestno in požrtvovalno. Kolegialne podpore do sodelavke, ki je hkrati nosila dvojno breme dela doma in na delovnem mestu, ni bilo; nasprotno, izraziti sta bili zavist in nevoščljivost. Je pa tudi Vudlerjeva morala priznati, da je dr. Hawlina strokovno dobro, a »v političnem smislu ne bo naklonjena ljudski oblasti, še manj pa Partiji, četudi bi imela od tega največje koristi. Je naša odločna nasprotnica.«

Dr. Željko Oset: »O ključnih vprašanjih, kot so kadrovska kontinuiteta, reprodukcijski mehanizmi, kontinuiteta institucionalne kulture ter prepletenost sodstva s politiko, še vedno nimamo nujno potrebnih poglobljenih analiz.« FOTO: Tatjana Splichal

Ali ste našli tudi karakteristiko katerega izmed teologov?

V zbirki so tudi nekatere personalne mape profesorjev Teološke fakultete, vendar imajo zgolj izpolnjeno standardno vprašalno polo brez karakteristike.

Prevzem oblasti po drugi svetovni vojni je pomenil popoln prelom: stare sodnike so množično odstranili (eden najbolj znanih primerov je Leon Štukelj), v sistem pa vpeljali novo kadrovsko strukturo, sestavljeno iz politično »zgrajenih« ljudi.

V zbirki so, če prav vem, tudi karakteristike nekaterih sodnikov …

Res je, in sicer devetih.

Številka se na prvi pogled zdi zelo nizka: zakaj le devet, kaj pa vsi drugi, saj je bilo sodnikov vendar na stotine?

Prva asociacija ob številčnih podatkih je gibanje 99 %, ki je pred leti izrazito poudarjalo boj proti elitam, ki obvladujejo sistem – nekakšni novodobni »kabali«. Kot je bilo že omenjeno, sta bila za uvrstitev v zbirko dva pogoja: visoka izobraženost in neorganiziranost. Znano je, da precejšnje število sodnikov v tistem času, pa tudi pozneje, ni imelo ustrezne formalne izobrazbe. Drugi pogoj – neorganiziranost – pa je bil med pravniki kot stanovsko poklicno skupino redkejši, saj so bili pravniki eden najbolj partijskih poklicev, terensko ogrodje partije. Prevzem oblasti po drugi svetovni vojni je pomenil popoln prelom: stare sodnike so množično odstranili (eden najbolj znanih primerov je Leon Štukelj), v sistem pa vpeljali novo kadrovsko strukturo, sestavljeno iz politično »zgrajenih« ljudi. Za posameznike s starimi liberalnimi pogledi na pravo v novem sistemu ni bilo prostora. Obdržali so jih le, če je partija ocenila, da bodo pripravljeni slediti partijski liniji in se »zgraditi« po vzoru komunističnih sodnikov. Tisti, ki na tak kompromis niso pristali, so lahko začasno poiskali zatočišče v odvetniških vrstah, a tudi tam jih je ujela nova doba – s svojimi tveganji in pritiski za sodelovanje s tajno politično policijo. Svoboda je imela svojo ceno.

Če se vrneva k redkim sodniškim karakteristikam. Kaj ste v njih našli?

V zbirki so personalne mape za devet sodnikov, dva bivša povojna sodnika, ki sta odšla v bolj svobodno okolje – na pravno fakulteto. Je pa tudi personalna mapa bivšega visoko rangiranega sodnika Antona Lajovica, ki je uslužbensko potisnjen v svet glasbe. Lajovicu so pomagali pred bolj trnovo usodo generacijski sopotniki.

Sodniki so bili v tolikšni meri ideološko zgrajeni, da je Udba morala poseči s pritiskom le v izjemnih primerih.

Če pogledamo karakteristike sodnikov, ki niso bili organizirani, je težko govoriti o njihovi resnični samostojnosti. Bili so presojani z vidika strokovne kompetentnosti, lojalnosti režimu in revolucionarne borbenosti. Z razliko od organiziranih so bili razbremenjeni plačevanja partijske članarine in rednega udeleževanja sestankov. Niso pa odločilno vplivali na oblikovanje institucionalne kulture v sodstvu. Torej gre za diskontinuiteto, zato je pravilna samoocena sodstva, da se začne štetje sodnega aparata od »procesov« v kočevskih gozdovih. V političnem oziru ob takšni ocena večini v sodstvu zaigra srce, v strokovnem oziru pa izven domačih logov niti kilogram pudra ne more prekriti rdečice. Institucionalna kultura je bila tako partijsko postavljena, da tajni politični policiji ni bilo potrebno uporabiti taktičnih pristopov pritiska na sodnike, da bi se zagotovil videz standardnih, nepristranskih in korektnih postopkov z vnaprej znanimi in pričakovanimi rezultati. Novo postavljeni so se tako hitro zgradili, da ni bilo velike potrebe – v udbovskem žargonu – za »oformljenje postopkov«. Šlo je za potemkinovsko kuliso: sodniki so bili v tolikšni meri ideološko zgrajeni, da je Udba morala poseči s pritiskom le v izjemnih primerih.

Kontinuiteta se zdi prevladujoči pogled, ki leži v samem jedru mehanizmov moči in vpliva slovenskega sodnega sistema.

Ali podatek o deležu sodnikov, članov partije, kaj pove ne le o nekdanjem, temveč tudi sedanjem slovenskem sodstvu?

V nedavni sodbi /o legalnosti Kočevskega procesa; op. B. Š./ – če si izposodimo politično sintagmo – se je sedanje sodstvo razglasilo za ponosnega naslednika partizanskega sodstva. Kontinuiteta se zdi prevladujoči pogled, ki leži v samem jedru mehanizmov moči in vpliva slovenskega sodnega sistema. Obstajajo sicer tudi drugačni pogledi, a so s strani častihlepnih branilcev »zaslug za narod« pogosto označeni za politične. S tem so kritiki predstavljeni kot nasprotniki, kar samo potrjuje, da sodstvo ni izstopilo iz svoje politične navezanosti, ki jo je vzpostavila komunistična partija, zacementirala pa udbovska mreža. Tretja kohorta so prišleki – formirani v obdobju slovenske države –, ki servirajo liberalne ideale. Slednja amorfna skupina prihaja v karierno prelomna leta, zato je to priložnost za spremembe institucionalne kulture. Tudi v idealnem scenariju bo vsled zverižene lojalistične institucionalne kulture dolga razpolovna doba.

Vse tri poglede povezuje izrazita želja po družbenem ugledu sodništva kot samostojne kaste, kar ima svojo pojavno obliko v »instagramiranju« v zamišljeno kontemplativnih pozah v sodniških togah. Še eden man. Če parafraziram grškega filozofa – sodno oblast tistemu, ki se je ne želi.

O ključnih vprašanjih, kot so kadrovska kontinuiteta, reprodukcijski mehanizmi, kontinuiteta institucionalne kulture ter prepletenost sodstva s politiko – vključno z dejstvom, da so partijske celice nekoč odkrito in brez sprenevedanja usmerjale sodne postopke – še vedno nimamo nujno potrebnih poglobljenih analiz.

Demokratizacija je prinesla državnost, ne pa tudi liberalne države, ker se kot skupnost nismo opredelili do kaznivih dejanj posameznikov, ki so jih storili kot pripadniki (rdeče) elite.

Dr. Željko Oset je za svoje raziskovalno delo prejel priznanje ob 85-letnici SAZU. FOTO: Tatjana Splichal

Morda kdo – tudi od bralcev tega pogovora – zamahne z roko, češ, to je obrobna tema davne preteklosti. A pomemben pojem, ki je vezan na vaše raziskovanje, je ravno t. i. reprodukcija elit, ki jo omenjate. V povojnih desetletjih jo je tudi s svojimi moralno-političnimi ocenami usmerjala partija. Ali se nam to morda pozna še danes?

V Sloveniji je bil sprejet zgodovinski kompromis: zagovorniki osamosvojitve so potrebovali enotnost političnega razreda, zato so sprejeli kontinuiteto in gradualizem, torej postopno prekrajanje obstoječih razmer v novi državi. Tudi najmilejše sankcije zoper serijske kršitelje človekovih pravic (o hujših kaznivih dejanjih sploh ni bilo govora) – tudi v sodstvu – so bile hitro označene za revanšizem. Torej, demokratizacija je prinesla državnost, ne pa tudi liberalne države, ker se kot skupnost nismo opredelili do kaznivih dejanj posameznikov, ki so jih storili kot pripadniki (rdeče) elite. Brez enakosti pred zakonom je težko govoriti o moderni liberalni državi. Najbolj groteskno se ta kontinuiteta kaže v odnosu do sedanjega stanja človekovih pravic, kjer na javni sceni paradirajo potomci nekdanjih sistematičnih kršiteljev človekovih pravic in modrujejo o človekovih pravicah. Upanje osamosvojiteljev, da bo menjava generacij prinesla spremembe v politični in pravni kulturi, se je izjalovilo. Ključni razlog za to je odsotnost raziskav, ki bi lahko predstavljale podlago za refleksijo o preteklosti in institucionalni kulturi – denimo v sodstvu – ter v slovensko družbo vnesle več transparentnosti in odgovornosti.

Pogovor je bil v skrajšani različici najprej objavljen v 42. številki Družine; prvi del spletne integralne verzije lahko preberete TUKAJ.