Nedavni začetek akademskega leta pred oči postavlja podobo in vlogo izobražencev v vsakokratni družbi. V demokratični in pluralni družbi je – oziroma naj bi vsaj bila – ta vloga povezana predvsem z znanjem, kompetencami, izpolnjevanjem meritokratskih meril, v kakšnih drugih časih in okoliščinah pa je bil položaj izobražencev v veliko večji meri odvisen od »konstelacije političnih zvezd«.

To je vsekakor veljalo za čas trdega slovenskega totalitarizma. Vpogled vanj s svojimi raziskavami ponuja zgodovinar dr. Željko Oset. Ker se je kot direktor Muzeja slovenske osamosvojitve pod sedanjo oblastjo tudi sam znašel na »napačni« izobraženski strani, pogovor, ki ga objavljamo v dveh delih, namenoma začenjamo z osebno noto …

Dr. Oset, kakšna je vaša pot, odkar so vladajoči kljub strokovnim ugovorom februarja 2023 ukinili muzej, ki ste ga vodili, namreč Muzej slovenske osamosvojitve?

Dejanska prelomnica je nastopila že prej, sredi septembra 2022, ko so se najprej pojavile grožnje, nato pa je neznani storilec sredi belega dne z daljšim ostrim predmetom (najverjetneje mačeto) poškodoval fasado moje hiše ter za »spominek« odnesel okruške ometa. Temu so sledili izmenični vandalski napadi na začasne prostore Muzeja slovenske osamosvojitve v Ljubljani in mojo hišo. O dogajanju sem obvestil pristojne organe, Ministrstvo za kulturo in ministrico osebno ter svet zavoda, ki je ministrici za notranje zadeve poslal javno pismo. Po treh letih storilci (in morebitni naročniki) še vedno niso bili odkriti, Ministrstvo za kulturo in ministrica za kulturo pa na uradno obvestilo o vandalskih napadih nista nikoli odgovorila. Na tej osnovi bi lahko sklepali, bodisi da so tovrstni napadi razumljeni kot nekaj samoumevnega – »mi, našilniki lahko pridemo z mačeto tudi na dom« – bodisi da gre za klasičen »Alicin sindrom« ignoriranja neprijetnih novic.

V teh okoliščinah sem se zavedel, da sem v »depolitizirani« in »osvobojeni« Sloveniji dejansko nezaposljiv, kar se je kasneje tudi potrdilo; kandidiral sem dvakrat, vendar nisem bil izbran. V obeh primerih sem pri poslovodnih osebah začutil nelagodje. No, obe poslovodni osebi sta bili tik pred iztekom mandata, zato razumem, da se nista odločili za tvegano potezo. Ampak niti to jima ni koristilo – cunami ju je odnesel daleč od obale.

 Zaradi spremenjenega poklicnega statusa sem v zadnjih dveh letih pogosteje nastopal na konferencah v tujini kot v Sloveniji – predvsem v evropskih državah, pa tudi v ZDA in na Novi Zelandiji.

Kakšne so bile potem sploh vaše možnosti?! Tujina?

Res je. Sredi vsega dogajanja sem napisal prijazno pismo nekaj kolegom v tujini in prejel tri konkretne ponudbe za sodelovanje. Odločil sem se za vključitev v ERC-projekt SOVEREIGNTY, v okviru katerega raziskujem vprašanje priseg lojalnosti katoliških cerkvenih dostojanstvenikov do države na območju Jugoslavije v kratkem dvajsetem stoletju. Poleg tega sem v zadnjih dveh letih sodeloval še v dveh raziskovalnih projektih v okviru ASEF-a, in sicer o vrednotenju ukrepov za privabljanje izobraženih slovenskih državljanov in Slovencev v domovino ter o kulturni dediščini slovenske izseljenske skupnosti v ZDA in Kanadi. Uspešno sem pridobil več raziskovalnih štipendij, med drugim Keston Fellowship, ki sem jo prejel dvakrat. Zaradi spremenjenega poklicnega statusa sem v zadnjih dveh letih pogosteje nastopal na konferencah v tujini kot v Sloveniji – predvsem v evropskih državah, pa tudi v ZDA in na Novi Zelandiji. Prišel sem v fazo kariere, ko dobim več povabil na konference, kot jih lahko v normalnem ritmu oddelam. A sem kdaj tudi v Sloveniji. Poleti sem bil gostujoči raziskovalec na Študijskem centru za narodno spravo, kjer sem preučeval zbirko »Izobraženci – nečlani« iz partijskega arhiva. V kratkem pa začenjam akademsko turnejo na tujem: najprej kot gostujoči raziskovalec na Univerzi Vzhodne Finske, kampus Joensuu, nato v ZDA kot Keston Fellow na Baylor University, zatem pa bom sodeloval na letni konvenciji ASEEES v Washingtonu. Od tam pa se vračam v Evropo, kjer bom naprej raziskoval v Arhivu Jugoslavije, nato pa se bom udeležil znanstvenega kolokvija v Budimpešti.

Dr. Željko Oset je do odstavitve postavil na noge in vodil Muzej slovenske osamosvojitve. FOTO: Tatjana Splichal

Bralci Družine oziroma njene priloge Slovenski čas so vas v minulih letih poznali predvsem kot pisca prispevkov z zgodovini akademskih ustanov, kot sta Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Univerza v Ljubljani. Dejansko ste eden največjih poznavalcev tega področja – zakaj zanimanje prav zanj?

To je povezano z mojo prvo akademsko zaposlitvijo – jeseni 2007 sem postal mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino z nalogo, da pripravim doktorsko disertacijo na temo »Konstituiranje slovenske znanosti v obdobju med obema svetovnima vojnama«. Moj raziskovalni mentor Ervin Dolenc si je projekt zamislil v dveh sklopih: najprej kot pripravo institucionalne zgodovine Univerze v Ljubljani, ki bi nadgradila zgodovinska pregleda Metoda Mikuža in Boga Grafenauerja, nato pa še kot niz kulturnozgodovinskih biografskih študij o najvidnejših profesorjih, utemeljiteljih slovensko pisane znanosti na ljubljanski univerzi.

Doktorska disertacija je bila zahtevna zlasti zaradi odločitve, da bo temeljila predvsem na obsežnem arhivskem gradivu, a prav to je predstavljalo izjemno trdno osnovo za nadaljnje raziskovalno delo.

Ervin je bil navdušen nad kulturno zgodovino in je imel ambiciozne raziskovalne načrte. Žal je imel hudo smolo z zdravjem, prav tako tudi sočasni »pedagoški« mentor na oddelku za zgodovino v Ljubljani, zato sem v letu 2009 dobil nov par mentorjev. Razen Ervina sta dva na kulturno zgodovino gledala izrazito skozi politično prizmo, tretjemu pa je pojem »slovenske znanosti« predstavljal predvsem regionalno oznako in je bil hudo kritičen do Ervinovega koncepta.

Po Ervinovi smrti sem se v kakofoniji različnih pogledov odločil slediti pobudi, da raziskovalno težišče preusmerim z univerze na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU), torej na manjši institucionalni grozd slovenske znanstvene infrastrukture. S tem se je tudi časovni fokus raziskave premaknil iz obdobja med obema vojnama na čas po drugi svetovni vojni.

Doktorska disertacija je bila zahtevna zlasti zaradi odločitve, da bo temeljila predvsem na obsežnem arhivskem gradivu, a prav to je predstavljalo izjemno trdno osnovo za nadaljnje raziskovalno delo. Še pomembneje pa je bilo, da mi je to obdobje odprlo raziskovalni horizont, osvetlilo številna relevantna zgodovinska vprašanja in me navdalo z raziskovalnim elanom, saj sem spoznal, da zanimivih raziskovalnih problemov ne bo zmanjkalo.

Partijska karakteristika ni bila le presečna ocena posameznikove družbenopolitične sprejemljivosti, temveč osrednji instrument kariernega načrtovanja, še posebej pri mlajših kadrih, ki niso veljali za nenadomestljive.

Prej ste že omenili raziskovalni projekt v okviru Študijskega centra za narodno spravo, ki je pravzaprav povod za ta pogovor. V treh mesecih ste pregledali t. i. karakteristike iz zbirke »Izobraženci – nečlani«, ki jo vsebuje arhiv Komunistične partije Slovenije. Morda velja najprej pojasniti: kaj v tem okviru sploh pomeni beseda »karakteristika«?

Karakteristika iz obdobja 1946–1951, kot izhaja iz dokumentov, ki sem jih sam preučil, predstavlja oceno posameznikovih strokovnih in pedagoških kompetenc, njegovega odnosa do Komunistične partije in režima, pogosto pa vključuje tudi navedbo in s tem vrednotenje socialnega izvora ter različnih osebnih in značajskih lastnosti. Gre torej za dokument, ki celovito presoja družbenopolitično in strokovno primernost posameznika za opravljanje akademskega poklica. Eden ključnih vidikov, zlasti pri zdravnikih, je bilo vprašanje, ali je ocenjevana oseba primerna za vzgojo naslednjih generacij, torej ali je dovolj ideološko (= komunistično) zgrajena za pedagoško delo. Karakteristika tako ni bila le presečna ocena posameznikove družbenopolitične sprejemljivosti, temveč osrednji instrument kariernega načrtovanja, še posebej pri mlajših kadrih, ki niso veljali za nenadomestljive.

Kako obsežna je zbirka karakteristik, ki ste jo raziskovali; po kakšnih merilih so bili posamezniki umeščeni vanjo?

Zbirka karakteristik »Izobraženci – nečlani«, ki se je ohranila v partijskem arhivu in je danes shranjena v Arhivu Republike Slovenije, vsebuje personalne mape za približno 450 oseb. Vsaka mapa vsebuje vsaj vprašalno polo državnega uslužbenca (medicinci imajo tudi posebne federalne srbsko tiskane formularje), velika večina pa tudi karakteristiko. Kot nakazuje že ime zbirke, so bili vanjo vključeni izobraženci. Večina jih ima fakultetno izobrazbo, vendar ne vsi – med njimi so tudi posamezniki z višjo šolo, denimo računovodja. Primernejši partijski izraz za označevanje te skupine bi bil torej »vodstveni delavci z višjo in visoko izobrazbo«. Drugi pogoj za vključitev v zbirko je bila »neorganiziranost«. Tudi tukaj je določena stopnja nedoslednosti. V zbirki so tudi personalne mape kandidatov za članstvo v komunistični partiji in članov SKOJ-a.

Namen zbirke je bil komunističnim oblastem omogočiti pregled nad »neorganiziranimi« strokovnjaki, olajšati načrtovanje kadrovskih odločitev v akademskem svetu ter služiti kot podlaga za povečano budnost znotraj partijskih organizacij na ljubljanski univerzi.

V katerem obdobju je zbirka nastajala?

Zbirka personalnih map je najverjetneje nastala konec leta 1950 ali v začetku leta 1951, ko je partija želela preveriti obseg in moč svoje organiziranosti. V zbirko niso bili vključeni vsi izobraženci, ki niso bili člani partije. Težišče zbirke je na ljubljanski univerzi, ob tem pa so njeni snovalci vanjo vključili tudi nekaj neorganiziranih posameznikov z drugih področij. Namen zbirke je bil komunističnim oblastem omogočiti pregled nad »neorganiziranimi« strokovnjaki, olajšati načrtovanje kadrovskih odločitev v akademskem svetu ter služiti kot podlaga za povečano budnost znotraj partijskih organizacij na ljubljanski univerzi.

Dr. Željko Oset pri raziskovalnem delu ogromno časa preživi v tujih in domačih arhivih in knjižnicah. FOTO: Tatjana Splichal

Kakšna je bila dejanska teža teh moralno-političnih ocen? V sedanjem zgodovinopisju obstajajo namreč različni pogledi nanje: nekateri vplivni zgodovinarji v njih vidijo zgolj formalizem, torej papir, ki je bil namenjen bolj samemu sebi kot čemu drugemu in kot tak ni imel nikakršnega vpliva na akademske kariere okarakteriziranih oseb. Ali se strinjate s takim pogledom o »benignosti« tega totalitarnega pojava?

Zagovorniki t. i. benignosti karakteristik svoje argumente praviloma utemeljujejo z obdobjem poznega socializma, ko so bile karakteristike pogosto zelo kratke, njihovi avtorji pa so bili v nekaterih primerih tudi nečlani partije. V teh poznih dokumentih je šlo večinoma za formalne izjave o priznavanju vodilne vloge komunistične partije in sprejemanju družbenopolitične ureditve ter pripravljenosti za razvoj samoupravljanja, ne pa za poglobljene politične presoje. Vendar je treba poudariti, da je šlo v tem času za obdobje, ko je partija »odmirala pri živem telesu« – zapuščali so jo celo nekateri najbolj goreči komunisti, mladi perspektivni kadri pa so se je ogibali v širokem loku. Vanjo so radi vstopali »iskalci stanovanjske pravice«. Dejanska moč in vpliv sta bila v vzporedni mreži, ki jo je stkala tajna politična policija, in institucionalni kulturi lojalnosti vodilnim tovarišem – kolektivnemu vodstvu v centru.

Tudi visoko rangirani partijci so se zelo trudili za pridobitev ugodne karakteristike, kar jasno priča o njenem pomenu v času, ko je veljalo homo homini lupus.

Povsem drugačna je bila situacija v fazi prevzemanja in utrjevanja oblasti po drugi svetovni vojni, ko so imele karakteristike povsem drugačno težo in funkcijo. Posledice negativne karakteristike pri partijcih zelo nazorno prikazuje knjiga dr. Jožeta Dežmana Komunistični strah v gatah.

Negativna karakteristika – denimo zaradi »napačnega« socialnega izvora, domnevno asocialnega vedenja ali »problematičnih« sorodnikov – je pogosto služila kot povod (čeprav ne nujno kot neposreden vzrok) za različne oblike političnih obračunov. Tudi visoko rangirani partijci so se zelo trudili za pridobitev ugodne karakteristike, kar jasno priča o njenem pomenu v času, ko je veljalo homo homini lupus.

Ni šlo torej le za obrobno birokracijo, temveč so karakteristike še kako konkretno vplivale na življenja posameznikov?

Ne, v tem zgodnjem obdobju karakteristike res niso bile zgolj birokratski obrazci, temveč so predstavljale drugo, poglobljeno fazo kadrovskega prevzemanja institucij. Hkrati so delovale kot mehanizem prevzgajanja posameznikov in vzpostavljanja kadrovske strahovlade. Že »nepravilen« socialni izvor, izkazana solidarnost s sodelavci ali prijatelji z »napačno« preteklostjo, nasprotovanje vodilni vlogi partije ali nepodpora stališču jugoslovanske partije do resolucije Informbiro so bili lahko usodni za akademsko kariero, pridobitev ali ohranitev zaposlitve oziroma so vodili v družbeno in strokovno izolacijo.

Če pride asistent z mitraljezom v kabinet, ga med diskusijo s sodelavci odloži na mizo in začne dialog s sodelavci – ali je to mogoče poimenovati akademski dialog?

Zagovorniki benignosti poskušajo uveljaviti politični narativ, po katerem je šlo na ljubljanski univerzi zgolj za kratko obdobje »defašizacije«, v okviru katerega naj bi bile izvedene »nujne čistke«; po tem obdobju naj bi se akademsko življenje nadaljevalo brez resnih prelomov v akademski kulturi in znanstveni praksi. Pri tem pogosto omenjajo politične pritiske, ne da bi jasno opredelili izvajalce teh pritiskov – ti so pogosto predstavljeni kot nekakšna neorganizirana skupina ali amorfna »oblast«. Na ta način se poskuša vzpostaviti poenostavljena slika stalnega trenja med oblastjo z njenim represivnim aparatom na eni strani ter akademsko skupnostjo na drugi, pri čemer naj bi slednja zaupala v moč argumenta in strokovnosti. Če pride asistent z mitraljezom v kabinet, ga med diskusijo s sodelavci odloži na mizo in začne dialog s sodelavci – ali je to mogoče poimenovati akademski dialog?

V takšni interpretaciji je veliko vidikov namerno prezrtih, kar je razvidno tudi iz zadnjega jubilejnega zbornika Univerze v Ljubljani, v katerem je zapisana trditev, da zaradi negativne karakteristike nihče ni bil onemogočen. Takšna izjava razkriva izrazito pristranskost in odpira vprašanje, zakaj bi raziskovalec sploh postavil tako zgodovinsko nevzdržno trditev.

 Udbovci so bili v svojih ocenah neposrednejši in pogosto precej robati v artikulaciji, medtem ko so se bolj izobraženi pisci posluževali posrednejšega sloga: sklicevali so se na reference, ponekod uvajali element metodičnega dvoma, navajali podatke iz uradnih življenjepisov.

Ali obstajajo kakšne »sorodstvene vezi« med partijskimi karakteristikami nekomunističnih izobražencev in dosjeji, ki jih je – kdaj tudi o teh istih ljudeh – pripravljala tajna politična policija?

V personalnih mapah je nekaj karakteristik, ki jih je pripravila slovenska republiška Udba – kot zanimivost naj navedem, da je na dokumentih odtisnjena kratica UDB in nato naknadno ročno dopisan S na koncu oznake institucije iz pahljače komunistične partije. Ohranjene karakteristike Udbe segajo v leti 1946 in 1947, medtem ko so ostale karakteristike, ki so jih napisali »navadni« komunisti brez neposrednih represivnih zadolžitev, nastale od jeseni 1946 dalje.

Skupna značilnost vseh piscev karakteristik je njihova organiziranost – članstvo v komunistični partiji, ideološka zgrajenost in pripravljenost na ocenjevanje sodelavcev. Od teh načel odstopa le manjši del dokumentov; med drugim karakteristika, ki jo je za Maksa Samca, upravnika Kemijskega inštituta (tedaj organizacijske enote Slovenske akademije znanosti in umetnosti), napisal Franc Kidrič, predsednik akademije.

Strukturna podobnost med posameznimi karakteristikami se torej kaže v ideološki zgrajenosti piscev, najopaznejša razlika pa v zajemanju informacij in slogu pisanja. Udbovci so bili v svojih ocenah neposrednejši in pogosto precej robati v artikulaciji, medtem ko so se bolj izobraženi pisci posluževali posrednejšega sloga: sklicevali so se na reference, ponekod uvajali element metodičnega dvoma, navajali podatke iz uradnih življenjepisov. Izobraženci so tako oblikovali svojstven slog, ki je izhajal iz bolj strukturiranega miselnega sveta, obenem pa so ga morali prilagajati novi oblastni realnosti, kateri so voljno in predano pripadali.

V drugem delu pogovora, ki ga objavljamo 26. oktobra, se dotikamo tudi konkretnih imen – tako piscev karakteristik kot »okarakteriziranih« izobražencev. Posebno pozornost pa namenjamo vprašanju: kako to, da je med 450 karakteristikami le devet takih, ki s partijskim skalpelom secirajo sodnike? In seveda: ali ima odgovor na to vprašanje kakršno koli povezavo s sedanjim stanjem v slovenskem sodstvu?