Od prvega izida mineva desetletje in zanimanje zanj verjetno še dolgo ne bo pojenjalo.

Roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik

To noč sem jo videl je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec »nemirne zgodovine«.

Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti.

Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.

O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

Naše izmišljene zgodbe, narejene iz resničnosti

Kot so zapisali v Bukli, idejna zasnova romana To noč sem jo videl, devetega Jančarjevega po vrsti, izvira iz avtorjevega preučevanja medvojnega gradiva in resnične usode, ki je januarja leta 1944 doletela premožna Ljubljančana, zakonca Hribar.

Kljub vzporednicam pa bi bilo v romanu zmotno iskati kakršno koli rekonstrukcijo tragičnega dogodka, o čemer priča tudi citat slovitega pravljičarja Andersena na začetku romana: »naše izmišljene zgodbe, narejene iz resničnosti«.

Osrednje gibalo romana je svetlolasa Veronika, ekscentrična, izobražena in za svoj čas neverjetno samosvoja ženska, ki še leta po skrivnostnem izginotju buri spomin petih prvoosebnih in skrajno subjektivnih pripovedovalcev.

Vsak izmed njih retrospektivno oživlja posamezne prizore, iz katerih se drobec za drobcem sestavlja podoba Veronikine nesrečne usode. Ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, se spominja njene neukrotljive, muhaste narave, postarana mati podoživlja čudne dogodke tik pred hčerinim izginotjem, nemški zdravnik se skuša otresti vsakršne odgovornosti, vdana služkinja hvali gospodaričino dobroto, ljubosumni partizan pa si želi, da bi po zagnanem kolesju izginil s prizorišča.

Spomin na Veroniko Zarnik je vseprisoten, toda njena integralna podoba ostaja zmuzljiva, zaobjeta v uvodnem stavku »Tisto noč sem jo videl«, ki pomenljivo zrcali naslov romana in lapidarno povzema romaneskno atmosfero.

Usodni stavek in dramaturško rastoča razporeditev pripovedovalcev, kjer ve vsak nekaj več od predhodnika, nakazujeta na premišljeno pripovedno strategijo in postopoma razkrivata grozljivo celoto.

Ksenija Hribar pred gradom Strmol.

Rado in Ksenija Hribar ter grad Strmol

Drago Jančar se je v romanu naslonil na zgodovinske osebe, povezane z gradom Strmol na Gorenjskem, predvsem na njenega lastnika Rada Hribarja in ženo Ksenijo.

Rado Hribar je grad kupil leta 1936 in ga preoblikoval v razkošno rezidenco dveh svetovljanov z izbranim okusom in s posluhom za lepo umetnost ter starine.

Rado Hribar je bil sin industrialca, bančnika in politika Dragotina Hribarja (1862–1935), ki je leta 1890 v Celju ustanovil Društveno tiskarno D. Hribar in izdajal Domovino, takrat edini slovenski časopis na Štajerskem.

Leta 1895 se je poročil z Evgenijo Šumi. Po preselitvi v Ljubljano leta 1899 sta zakonca začela izdelovati pletenine. Dragotin je tudi v Ljubljani vodil tiskarno in knjigarno, tiskal je umetniško revijo Slovan.

Po prvi svetovni vojni je tiskarno opustil in se vse bolj posvečal bančnim poslom ter politiki. Postal je predsednik Kranjske hranilnice, z Ivanom Hribarjem sta ustanovila še Slovensko banko, leta 1924 pa je ustanovil Ljubljansko borzo in bil več let njen predsednik.

Evgenija je prevzela upravljanje tovarne v Vodmatu, po materini smrti leta 1917 pa še tovarno Šumi. Hribarjema se je rodilo trinajst otrok. Njihove življenjske poti so bile zelo zanimive, ustvarjalne in tudi tragične. Najbolj podjeten je bil sin Rado.

Zgodovinar Jože Dežman s portretoma Rada in Ksenije Hribar.

Partizanski umor Rada in Ksenije Hribar

Rada in Ksenijo Hribar so partizani Gorenjskega odreda umorili 6. januarja 1944 na strmem območju v gozdu, le kakih sto metrov severozahodno nad cerkvijo sv. Miklavža nad Mačami pri Preddvoru.

Čez Možjanco in Preddvor so ju privedli do cerkve sv. Miklavža, tam naj bi ju mučili, Ksenijo naj bi posiljevali.

Ker je bilo na začetku januarja, sredi zime, so si pri tem početju verjetno pomagali s cerkvijo sv. Miklavža. Tako se je Ksenija lahko zazrla v oči sv. Uršule na cerkveni freski, ki jo je moška pohota ubila pol stoletja pred tem. Tako kot je Ksenijo partizanska.

Izkop umorjenih zakoncev Hribar nad Mačami marca 2015

Po umoru zakoncev Hribar januarja 1944 so grad zasedli nemški orožniki. Po vojni in zmagi komunistične revolucije so v razkošje gradu planili komunistični veljaki. Jugoslovanski komunistični vrh ga je uporabljal za protokolarne namene.

Po demokratizaciji Slovenije so grad vrnili dedičem zakoncev Hribar, vendar so se ti odločili za odškodnino, grad pa je ostal v lasti države.

Izkopa umorjenih zakoncev Hribar je organiziral njun dedič Peter Hribar. Izkopali so ju 17. marca 2015. Našli so kosti dveh oseb, vendar je najdba presenetila, posebej zaradi umanjkanja večine kosti ženske, torej Ksenije.

Po potrditvi identitete z DNK analizo so sorodniki Rada in Ksenijo Hribar leta 2015 pokopali v družinski grobnici na ljubljanskih Žalah.

Cerkev sv. Nikolaja nad Mačami pri Preddvoru, levo nad cerkvijo so partizani umorili zakonca Hribar. Foto: Ivo Žajdela

Drago Jančar sodi med najpomembnejše slovenske pisatelje

Drago Jančar (1948), pisatelj, dramatik in esejist, sodi med najpomembnejše slovenske pisatelje. Prejel je številne domače in mednarodne književne nagrade, med drugim Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, Rožančevo in Grumovo nagrado ter evropsko nagrado za kratko prozo.

Leta 2018 je za roman In ljubezen tudi prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta, ki je njegov že četrti. Njegov roman To noč sem jo videl (prvotno ga je izdala in založila založba Modrijan) pa je postal najboljši s kresnikom nagrajeni roman med letoma 2010 in 2019.

Drago Jančar je za ta roman prejel tretjega kresnika ter kresnika desetletja, bil pa je tudi finalist za kresnika vseh kresnikov, je na Slovenskem doživel več kot deset natisov in bil preveden že v dvajset jezikov.

Kraj, kjer so partizani zakopali zakonca Hribar; po izkopu. Foto: Ivo Žajdela

Jančar je za roman To noč sem jo videl prejel številne nagrade

Jančar je bil za ta roman nagrajen tudi v tujini, leta 2014 je zanj prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Istega leta je bil prav tako v Franciji nominiran še za nagrado femina, leto kasneje za poljsko nagrado angelus ter leta 2017 in 2018 za rusko nagrado Jasna Poljana.

V letu 2020 je Jančar za roman prejel prestižno avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo, ki se vsako leto podeli za literarno delo evropskega avtorja, ki je bil deležen posebne mednarodne pozornosti.

Kritiki so roman To noč sem jo videl ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih v času druge svetovne vojne.

Toda po tem romanu je Jančar napisal roman In ljubezen tudi (2017), ki prav tako sloni na dogajanju med drugo svetovno vojno na slovenskem, tokrat na območju Maribora. Okusi so seveda različni, zame je ta drugi roman še boljši od obravnavanega.

Marca 2015 so nad cerkvijo sv. Miklavža nad Mačami pri Preddvoru arheologi izkopali posmrtne ostanke zakoncev Hribar.