Pavla sem spoznal, ko sem postal duhovnik. Družilo naju je več skupnih zanimanj. Oba sva sodelovala s Prenovo v Duhu, oba je zanimala glasba, slavljenje, imela sva podoben pogled na duhovnost, pastoralo in duhovništvo. Še z drugimi duhovniki smo se srečevali ob prostih torkovih večerih in ob sprem-
ljanju nogometnih tekem lige prvakov.

Najmočnejši spomin nanj je, da sem mu lahko zaupal osebne stiske in frustracije ob neuspehih, pa se on ni odzval s poučevanjem ali nasveti, ki jih takrat nisem iskal, ampak je znal slišati in tudi sam priznati svoje stiske. Čeprav je bil 15 let starejši, mi nikoli ni dajal občutka, da je za razliko od mene že marsikaj izkusil. Bil mi je dragocen prijatelj, ko sem postal župnik v župniji Hrpelje - Kozina: prvič sem v hiši bival sam, srečal sem se z novimi izzivi. Vedno je bil tam, ko sem ga potreboval; nikoli ni rekel, naj ne hodim k njemu, ker da nima časa. Vsako napeto in resnobno vzdušje je znal razelektriti z nekaj vici in kakšno opazko.

Znal je biti n...