Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Dramska igra Frančišek: golota in trpljenje, milina in toplina [RECENZIJA]

Edvard Kovač
Za vas piše:
Edvard Kovač
Objava: 30. 11. 2022 / 13:51
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.11.2022 / 14:06
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Dramska igra Frančišek: golota in trpljenje, milina in toplina [RECENZIJA]

Dramska igra Frančišek: golota in trpljenje, milina in toplina [RECENZIJA]
Janez Škof v vlogi sv. Frančiška Asiškega. FOTO: Mestno gledališče Ptuj
Ptujsko gledališče je s predstavo Frančišek 24. novembra gostovalo v ljubljanski Drami. Gre za priredbo romana slovitega grškega pisatelja Nikosa Kazantzakisa Božji Ubožec. V vlogi Frančiška nastopi Janez Škof, v vlogi brata Leona pa Tamara Avguštin. Recenzijo je za rubriko Kultura napisal p. Edvard Kovač.

Kazantzakis je znan slovenskim bralcem tudi po dveh vznemirljivih knjigah, ki sta bili prav tako filmsko upodobljeni, Grku Zorbi in Poslednji Kristusovi skušnjavi. Tudi njegov Frančišek je izšel iz njegovega duhovnega iskanja. Velikemu literatu se tudi v tem delu pozna, da je na študiju v Parizu pisal doktorsko tezo o Nietzcheju in se je takrat prav tako navduševal nad Bergsonovim Elan, se pravi nad zanosom. Zato se je samo naslonil na Frančiškovo zgodovinsko osebnost, v resnici pa je njegova zgodba o Asiškem Ubožcu eksistencialna drama, ki išče pot med Vsem in Nič, med najvišjo svetlobo in najglobljo temino, med najmočnejšo radostjo in najhujšim trpljenjem, med čudovito bližino in popolno osamelostjo. Da, tudi med neizmernim duhovnim bogastvom in neskončnim uboštvom. Frančišek na gori Alverni v družbi Kristusovega trpljena ne poseduje ničesar več. Tudi upanja ne. In kaj potem ostane, ko za besedo, dejanjem in vero nastopi molk?

Takrat se presenetljivo pojavi ljubezen, ta čisti in nezasluženi dar. Božja ljubezen je neulovljiva, se ne da predvideti in je onkraj vsakega pričakovanje.

Gledalec, ki bi si želel barvnih prizorov z mikavnimi slikami režiserja Zeffirellija in se hkrati poučiti o zgodovini, vsekakor ne bo uslišan. Vrednost drame je nekje drugje. Njen umetniški izraz nas pretrese ob razkritju, do kolikšnih skrajnosti je sposoben priti človek takrat, ko postane Božji ljubljenec. Božja ljubezen iz Asiškega Ubožca naredi čudežno bitje, ki je sposobno obhajati gostijo z lakoto in kopičiti bogastvo z uboštvom. Zato v svobodi, ki ji je ime ljubezen, Frančišek postane najljubši Božji šaljivec, ki podobno kot tudi drug mistiki sveta naredi preboj v razsvetljenstvo, zato poje in pleše. Ne mara še zapustiti zemlje, saj mu je narava rajski vrt. Vse je Božje, vsak kamen, cvetlica, živalca, tudi voliči in povž. Takšno življenje, ki že zahteva poduhovljeno telo, je seveda daleč od naših zmožnosti.

Pisatelj je v svojem delu privilegiral Frančiškov odnos z bratom Leonom, »ovčico Božjo« in hotel povedati, da smo z vsemi ljudmi v osebnem bratskem odnosu. V tokratni predstavi bratca Leona igra Tamara Avguštin, ki je s svojo milino in preprostostjo ter pripovedniškim talentom odlična sopotnica Božjega ubožca.

Tamara Avguštin igra brata Leona. FOTO: Mestno gledališče Ptuj

Prizor, ko Frančišek vrne vsa svoja oblačila očetu in ostane brez najnujnejše krpe oblačil, je vsekakor zgodovinski. Toda tistim, ki poznajo ta dogodek, manjka asiški škof, ki ga je zaščitil in ga ogrnil s svojim plaščem. Pisatelj je hotel povedati, da nobena ustanova ne more nadomestiti skoka v neznano brezno Ljubezni, ko človek pred Bogom ostane čisto sam, brez vsega. Režiser se je odločil, da glavnega igralca do konca predstave ne bo več oblekel. Odslej je Ubožec brez vsega, spremlja ga le Božja Ljubezen. To je zahtevna vloga, ki jo odlično odigra Janez Škof in z njo doseže enega izmed vrhuncev svojih igralskih likov. Na eni strani bo šlo za čisto svobodo, ko Frančišek stoji vedno gol pred Stvarnikom in na drugi strani za izjemno podobo trpečega Joba, ki poje: Nag sem prišel iz materinega telesa in nag odhajam v zemljo.

Janez Škof v igri Frančišek. FOTO: Mestno gledališče Ptuj

Vendar pa Frančišek zasliši, da ni dovolj, da bi se sam zveličal. V svojem uboštvu mora z brati iti po vsem svetu in oznanjati srečo in Ljubezen. Toda najprej morajo njegovi bratje izvesti »križarski pohod« in osvoboditi Božji grob, ki pa ni v Jeruzalemu, kajti ta Božji grob je njihova lastna duša. Da, v njihovi duši prebiva izmučeni in umrli Gospod, ki pa je že vstal k novemu življenju.

Ob koncu predstave Frančišek z vsem telesom objame in poljublja zemljo, na kateri leži njegovo izmučeno telo in jo izroča bratom, naj jo varujejo.

Predstava je kljub pretresljivim prizorom trpljenja in čiste razlastitve vendar polna miline in topline. Režiser Lorenci je imel prav, da je naša protagonista le usmerjal in jima hkrati pustil, da sta sama izoblikovala svoje like. Vsekakor vrhunska predstava, ki pa zahteva tako poznavalca Frančiškovega življenja, kot tudi globoko duhovnost ter odprtosti za nove umetniške upodobitve svetniških likov, ki pa so tudi sposobne zatipati v presežno.

Nalaganje
Nazaj na vrh