Drava
Objava:
12. 07. 2012 / 09:27
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Drava
Za splavi ob reki Dravi
Po slovenskih rekah se je nekoč odvijal živahen promet. Ljubljanica je bila v Valvazorjevih časih polna ladij, ki so vozile ponoči in podnevi, kraji ob Savi so še v prvi polovici 19. stoletja živeli od čolnarjenja, po Savinji in Dravi so drseli splavi, ki so vozili les vse do Črnega morja. Ko so naše kraje preplavili vlaki, avtomobili in hidroelektrarne, je plovba zamrla. Danes vozijo po rekah le še turistične ladjice in splavi, ki nudijo zabavo in kratek izlet v preteklost.
Splavarjenje na Dravi je v virih prvič omenjeno ob koncu 13. stoletja, ko so prevažali vinske sode. V 16. stoletju so v Libeličah, Dravogradu, Vuhredu in še posebej Vuzenici gradili štirinajst metrov dolge šajke, ki so vozile les, kmetijske pridelke in rudo, med vojno s Turki pa tudi vojake in vojaško opremo.
KORMONIŠI IN TALJANŠKI
V 19. stoletju, ko se je razmahnila trgovina z lesom, je po Dravi letno plulo 2.000 splavov. Šajke so izpodrinili večji splavi. Domači splavarji so pred prvo svetovno vojno les vezali v hlodovce, ki so bili dolgi do 24 metrov, italijanski tesarji pa so jih naučili izdelovati do 33 metrov dolge splave – rekli so jim taljanški, ki so lahko peljali do 120 kubičnih metrov lesa.
Splavarska sezona je trajala od gregorjevega do martinovega. V tem času je v pristaniščih in na splavih delalo petsto dobro plačanih delavcev. Na vsakem splavu je bilo šest mož. Spredaj je veslal najbolj izkušen med njimi (kormoniš), ki je dobro poznal reko. Drava je bila v tistem času polna brzic in čeri, ob katerih se je razbilo precej splavov. V nesrečah je vsako leto umrlo od pet do deset splavarjev.
Največ splavov je na pot krenilo iz Dravograda, kjer so zbirali les iz Mislinjske in Mežiške doline. Prvi dan so pripluli do Maribora, drugi pa do Donje Dubrave, ki leži blizu sotočja Mure in Drave. Čeprav so leta 1863 zgradili železniško progo med Mariborom in Celovcem ter leta 1918 elektrarno Fala (ta je imela za prehod splavov splavnico), je Drava do druge svetovne vojne ostala najpomembnejša pot za prevoz lesa. Potem pa je splavarstvo na njej zamrlo.
NA SPLAVU
Danes splavarji po Dravi namesto lesa prevažajo zabave željne turiste. Na Gortini v občini Muta imajo pristan Koroški splavarji, ki so v minulih enajstih letih prepeljali več kot 114.000 gostov. Vožnja traja približno dve uri. Goste ob prihodu na splav pogostijo s kruhom, soljo in domačim žganjem, približno na polovici poti postrežejo flosarsko malico, vmes jih zabavajo z glasbo in šalami ter na kratko predstavijo življenje splavarjev. Meni bi sicer namesto mastnih šal bolj teknilo več zgodovine (ta je zapisana na tablah ob reki), a večina drugih gostov je v programu uživala. Plovba je bila zanimiva tudi za otroke, ki so lahko od blizu opazovali harmonikarja in prijeli za veslo. Še posebej prijetno pa je bilo srečanje z labodjo družino, ki nam je za ovinkom priplavala nasproti v pričakovanju lahko dobljenega slastnega grižljaja. Ker je bil ravno čas malice, jih nismo razočarali.
SPLAVARSKI MUZEJ IN UČNA POT
Da bi začutili, kako dolgo pot so splavi prevozili do Maribora, smo po vrnitvi na kopno popotovanje po Dravski dolini nadaljevali z avtom. Peljali smo se mimo petih elektrarn, ki so tako zajezile reko, da je ponekod globoka tudi 25 metrov. Prvi daljši postanek smo si privoščili v Vuzenici, kjer je v letih od 1838 do 1844 služboval Slomšek in napisal najbolj znano delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. V mogočnem in na skalo zidanem župnišču smo si ogledali njegovo spominsko sobo in znamenit poslikan strop. Stopili smo tudi v župnijsko cerkev sv. Nikolaja, kjer lahko v Slomškovem letu, ki bo trajalo do 26. novembra, prejmemo popolni odpustek.
Naš naslednji cilj je bil splavarski muzej v vasici Javnik pred Ožbaltom, ki na kratko predstavlja zgodovino splavarjenja na Dravi. Videli smo pomanjšani model dravskega splava, stare fotografije in dokumente, knjige o splavarjenju, posodo, v kateri so splavarji kuhali kavo, in splavarsko orodje. Srečali pa smo tudi ženo, ki je skozi okno gledala proti reki – da ne bi zamudila trenutka, ko se bo s splavarske rajže vrnil njen mož.
Za konec izleta smo se v Mariboru sprehodili še po tri kilometre dolgi Splavarski učni poti med Lentom, kjer je bilo nekoč pomembno pristanišče, in Mariborskim otokom. Ob poti, ki pelje ves čas ob rečnem bregu (kratek čas po pesku in večji del po asfaltu), je deset informativnih tabel. Na njih smo izvedeli nekaj novih podatkov o splavarjenju in Mariboru, še bolj pa so nas pritegnile race in odsevi stavb, ki so migotali na rečni gladini.
IZLETNIŠKE DROBTINICE
Dostop: Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Žalec. Vožnjo nadaljujemo prek Dravograda do Gortine (smer Maribor), kjer je pred mostom proti naselju Trbonje pristan Koroških splavarjev. Če se peljemo naprej po Dravski dolini, lahko v vasi Javnik (pri gostilni Šarman ob glavni cesti med Breznom in Ožbaltom) obiščemo splavarski muzej. V Kamnici pri Mariboru pa lahko zavijemo proti Mariborskemu otoku in se po Splavarski učni poti sprehodimo do Lenta.
Nekaj zanimivosti v bližini: župnijska cerkev sv. Nikolaja in Slomškova spominska soba v Vuzenici (ogled po predhodni najavi), Kovaški in gasilski muzej Muta (www.kpm.si), cerkev sv. Janeza Krstnika na Spodnji Muti, Muzej hidroelektrarne Fala (www.eldom.si).
Zemljevid: Pohorje, 1 : 50.000.
Več informacij: www.splavarjenje.com (Koroški splavarji), www.flosar.com (splavarski muzej in Dravski splavarji Šarman) in www.td-maribor.com (splavarjenje v Mariboru).
Po slovenskih rekah se je nekoč odvijal živahen promet. Ljubljanica je bila v Valvazorjevih časih polna ladij, ki so vozile ponoči in podnevi, kraji ob Savi so še v prvi polovici 19. stoletja živeli od čolnarjenja, po Savinji in Dravi so drseli splavi, ki so vozili les vse do Črnega morja. Ko so naše kraje preplavili vlaki, avtomobili in hidroelektrarne, je plovba zamrla. Danes vozijo po rekah le še turistične ladjice in splavi, ki nudijo zabavo in kratek izlet v preteklost.
Splavarjenje na Dravi je v virih prvič omenjeno ob koncu 13. stoletja, ko so prevažali vinske sode. V 16. stoletju so v Libeličah, Dravogradu, Vuhredu in še posebej Vuzenici gradili štirinajst metrov dolge šajke, ki so vozile les, kmetijske pridelke in rudo, med vojno s Turki pa tudi vojake in vojaško opremo.
KORMONIŠI IN TALJANŠKI
V 19. stoletju, ko se je razmahnila trgovina z lesom, je po Dravi letno plulo 2.000 splavov. Šajke so izpodrinili večji splavi. Domači splavarji so pred prvo svetovno vojno les vezali v hlodovce, ki so bili dolgi do 24 metrov, italijanski tesarji pa so jih naučili izdelovati do 33 metrov dolge splave – rekli so jim taljanški, ki so lahko peljali do 120 kubičnih metrov lesa.
Splavarska sezona je trajala od gregorjevega do martinovega. V tem času je v pristaniščih in na splavih delalo petsto dobro plačanih delavcev. Na vsakem splavu je bilo šest mož. Spredaj je veslal najbolj izkušen med njimi (kormoniš), ki je dobro poznal reko. Drava je bila v tistem času polna brzic in čeri, ob katerih se je razbilo precej splavov. V nesrečah je vsako leto umrlo od pet do deset splavarjev.
Največ splavov je na pot krenilo iz Dravograda, kjer so zbirali les iz Mislinjske in Mežiške doline. Prvi dan so pripluli do Maribora, drugi pa do Donje Dubrave, ki leži blizu sotočja Mure in Drave. Čeprav so leta 1863 zgradili železniško progo med Mariborom in Celovcem ter leta 1918 elektrarno Fala (ta je imela za prehod splavov splavnico), je Drava do druge svetovne vojne ostala najpomembnejša pot za prevoz lesa. Potem pa je splavarstvo na njej zamrlo.
NA SPLAVU
Danes splavarji po Dravi namesto lesa prevažajo zabave željne turiste. Na Gortini v občini Muta imajo pristan Koroški splavarji, ki so v minulih enajstih letih prepeljali več kot 114.000 gostov. Vožnja traja približno dve uri. Goste ob prihodu na splav pogostijo s kruhom, soljo in domačim žganjem, približno na polovici poti postrežejo flosarsko malico, vmes jih zabavajo z glasbo in šalami ter na kratko predstavijo življenje splavarjev. Meni bi sicer namesto mastnih šal bolj teknilo več zgodovine (ta je zapisana na tablah ob reki), a večina drugih gostov je v programu uživala. Plovba je bila zanimiva tudi za otroke, ki so lahko od blizu opazovali harmonikarja in prijeli za veslo. Še posebej prijetno pa je bilo srečanje z labodjo družino, ki nam je za ovinkom priplavala nasproti v pričakovanju lahko dobljenega slastnega grižljaja. Ker je bil ravno čas malice, jih nismo razočarali.
SPLAVARSKI MUZEJ IN UČNA POT
Da bi začutili, kako dolgo pot so splavi prevozili do Maribora, smo po vrnitvi na kopno popotovanje po Dravski dolini nadaljevali z avtom. Peljali smo se mimo petih elektrarn, ki so tako zajezile reko, da je ponekod globoka tudi 25 metrov. Prvi daljši postanek smo si privoščili v Vuzenici, kjer je v letih od 1838 do 1844 služboval Slomšek in napisal najbolj znano delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. V mogočnem in na skalo zidanem župnišču smo si ogledali njegovo spominsko sobo in znamenit poslikan strop. Stopili smo tudi v župnijsko cerkev sv. Nikolaja, kjer lahko v Slomškovem letu, ki bo trajalo do 26. novembra, prejmemo popolni odpustek.
Naš naslednji cilj je bil splavarski muzej v vasici Javnik pred Ožbaltom, ki na kratko predstavlja zgodovino splavarjenja na Dravi. Videli smo pomanjšani model dravskega splava, stare fotografije in dokumente, knjige o splavarjenju, posodo, v kateri so splavarji kuhali kavo, in splavarsko orodje. Srečali pa smo tudi ženo, ki je skozi okno gledala proti reki – da ne bi zamudila trenutka, ko se bo s splavarske rajže vrnil njen mož.
Za konec izleta smo se v Mariboru sprehodili še po tri kilometre dolgi Splavarski učni poti med Lentom, kjer je bilo nekoč pomembno pristanišče, in Mariborskim otokom. Ob poti, ki pelje ves čas ob rečnem bregu (kratek čas po pesku in večji del po asfaltu), je deset informativnih tabel. Na njih smo izvedeli nekaj novih podatkov o splavarjenju in Mariboru, še bolj pa so nas pritegnile race in odsevi stavb, ki so migotali na rečni gladini.
IZLETNIŠKE DROBTINICE
Dostop: Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Žalec. Vožnjo nadaljujemo prek Dravograda do Gortine (smer Maribor), kjer je pred mostom proti naselju Trbonje pristan Koroških splavarjev. Če se peljemo naprej po Dravski dolini, lahko v vasi Javnik (pri gostilni Šarman ob glavni cesti med Breznom in Ožbaltom) obiščemo splavarski muzej. V Kamnici pri Mariboru pa lahko zavijemo proti Mariborskemu otoku in se po Splavarski učni poti sprehodimo do Lenta.
Nekaj zanimivosti v bližini: župnijska cerkev sv. Nikolaja in Slomškova spominska soba v Vuzenici (ogled po predhodni najavi), Kovaški in gasilski muzej Muta (www.kpm.si), cerkev sv. Janeza Krstnika na Spodnji Muti, Muzej hidroelektrarne Fala (www.eldom.si).
Zemljevid: Pohorje, 1 : 50.000.
Več informacij: www.splavarjenje.com (Koroški splavarji), www.flosar.com (splavarski muzej in Dravski splavarji Šarman) in www.td-maribor.com (splavarjenje v Mariboru).
