Pavel Jamnik, pomočnik direktorja kriminalistične policije generalne policijske uprave, je vodja policijske akcije Sprava in član vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč v mandatu prejšnje vlade. O tem, kakšen je njegov pogled na dosedaj razkrite skrivnosti rova Barbara v Hudi jami pri Laškem, je govoril v pogovoru, ki ga objavljamo v novi številki Družine.

Med drugim smo ga prosili tudi za neko pojasnilo. Tisti torek, 3. marca, po pretresljivem odkritju v rovu, kjer so preiskovalci našli več sto “poapnenih” trupel, je takoj po prihodu iz rova rekel, da se počuti kot »grdo posiljen od zgodovine«? Zakaj je izrekel to nenavadno misel, ki je marsikdo ni razumel?

“Že ko smo stopali po rovu proti izhodu, v popolni tišini, se mi je nekako začela vsiljevati ta prispodoba,” je dejal v odgovoru na to vprašanje in nadaljeval s pojasnilom, kako se je porodila ta prispodoba: “Večina posiljevalcev je do svoje bodoče žrtve na začetku zelo prijazna, in sicer zato, da jo ‘kupi’, da zbudi v njej zaupanje, potem pa se posiljevalec pokaže v vsej svoji izprijeni nasilnosti. Zgodovina, ki smo se jo mi učili – saj se je tudi sami gotovo spomnite! –, je bila ena sama prijaznost, eno samo poštenje, sami boji za čiste ideale. Ko pa vidiš, kaj se je dogajalo v resnici, spoznaš, da si bil od te ‘lepe’ zgodovine pravzaprav posiljen. V Barbarinem rovu se še bolj kot kjer koli drugje nisem mogel znebiti tega spoznanja. In verjetno imajo ob vseh teh posnetkih Barbarinega rova tudi naši učitelji zgodovine zelo, zelo slab občutek.”

Na fotografiji iz osebnega arhiva je kriminalist Pavel Jamnik v svetlem kombinezonu.