Za presojo izida nedeljskega referenduma o družinskem zakoniku, ki se ga je udeležilo okoli 30 odstotkov volilnih upravičencev, večina med njimi pa je bila proti uveljavitvi zakonika, smo za velikonočno številko Družine, ki te dni prihaja med bralce, prosili predstavnike treh civilnodružbenih združenj, ki so na slabosti družinskega zakonika opozarjale od vsega začetka: Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki je nastala prav kot odziv na vsiljevanje spornih določil o redefiniciji družine in zakonske zveze ter je bila, podprta s širokim krogom podpisnikov, pobudnica referenduma; Družinske pobude, društva za družini prijazno družbo, ki je sodelovala v parlamentarni razpravi o zakoniku in si »pet pred dvanajsto« z razumnim kompromisnim predlogom, žal brez uspeha, prizadevala za zbližanje stališč in tako izognitev referendumu; ter Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki je zakoniku v skladu z družbenim naukom Cerkve posvetila posebno pozornost v odmevih izjavah in tudi stališčih, predstavljenih pred pristojnimi državnozborskimi telesi.

Izjavi Aleša Primca (Civilna iniciativa za družino in pravice otrok) in Tomaža Meršeta (Družinska pobuda) skoraj v celoti objavljamo v tiskani izdaji, kjer predstavljamo tudi ključne poudarke stališča p. dr. Tadeja Strehovca, tajnika Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Na tem mestu pa njegovo izjavo obljavljamo v celoti. Kakšen je torej Strehovčev pogled na nedeljski izid in njegovo širše ozadje?


»Z zavrnitvijo Družinskega zakonika na nedeljskem referendumu so državljani pokazali visoko stopnjo zavesti, da živijo v demokraciji in da lahko s svojo udeležbo ter glasovanjem vplivajo na družbo, v kateri živijo. Več kot dve leti so nekaterih politični in medijski centri vztrajno promovirali za večino ljudi problematičen zakonik. Navkljub siloviti kampanji, ki je v Sloveniji ni bilo že vse od osamosvojitve naprej, so v javnost vendarle prišle vsebine, ki so postavile pod vprašaj 'vero' v družinski zakonik in ideološko ekipo, ki je stala za njim. T. i. osrednja dogma slovenskih socioloških in psiholoških združenj, da otrok ne potrebuje očeta in matere, ni požela vsesplošne podpore. Na podobno usodo so naletele tudi ideje o posvojitvah otrok, svobodnem odločanju o rojstvu otrok v homoseksualnih skupnostih ter definicija družine, po kateri ta obstaja samo tam, kjer je otrok mlajši od 18 let, idr.

Kakor koli že, referendumska zavrnitev, je predvsem zavrnitev 'vere' v nezmotljivost velikega dela t. i. politične in ideološke levice, ki se je ob družinskem zakoniku javno razgalila ter obenem razkrila izjemno prepletenost nekaterih strank, fakultet, strokovnih združenj, medijev, kulturnikov in t. i. oblikovalcev javnega mnenja. Vsem tem je skupna izrazita levičarska anarhoideologija, ki temelji na zavračanju narave, družine, spoštovanja različnosti in družbene vloge religije.

Z zavrnitvijo zakonika so državljani pokazali sposobnost kritičnega razmišljanja in t. i. rezistence na medije in njihove pritiske. Zato je bil referendumski rezultat pričakovan. 55 % proti zakoniku dejansko pomeni 60 ali celo 65 % proti, če ne bi bilo istočasno županskih volitev v Ljubljani ter silovite kampanje zagovornikov, ki je temeljila na zavajanju, vzbujanju krivde (ter posledični nižji udeležbi nasprotnikov zakonika) in oženju polja svobode. Slednja se je kazala predvsem v tem, da na levici – razen redkih izjem – ni bilo t. i. 'političnih disidentov'.

Za katoličane je bila 'avantura družinski zakonik' izjemna priložnost, ki so jo z referendumom v polnosti uresničili. Najprej gre za politični proces, kjer so se kristjani povezali in skupaj zavzeli za vrednoto družine. Prizadevanja različnih cerkvenih gibanj in nevladnih organizacij so vzpostavila okolje za odkrivanje demokratičnih postopkov ter oblikovanje takšnih orodij in virtualnih sistemov, ki so omogočili necenzuriran dostop do informacij. Ob tem je bila v veliko pomoč jasno in dosledno stališče cerkvenih voditeljev, ki so z besedo dajali podporo vsem tistim družbenim skupinam, ki so si prizadevale za ohranitev družine. Izjava 'Ohranimo in okrepimo vrednoto družine in zakonske zveze', ki jo je septembra 2009 izdala Komisija Pravičnost in mir, predstavlja prvi kritični odziv na družinski zakonik v slovenski družbi. Kasnejšim izjavam komisije in škofov so sledile tri medverske izjave o pomenu vrednote družinskega življenja. S temi izjavami se je javno vzpostavilo stališče o univerzalnosti pomena vrednote družine ne samo za kristjane, temveč za vse ljudi ne glede na njihovo versko in idejno pripadnost. Kampanja pred referendumom pa je pokazala tudi na to, kako naša občestva in organizacije dojemajo vrednoto družine ter družbeno zavzemanje za t. i. družbeni nauk Cerkve. Čeprav je bilo pri tem kar nekaj težav, na splošno velja, da je bil na koncu dosežen notranji konsenz za povezano in usklajeno delovanje.

Razprave okoli družinskega zakonika so pokazale, da je družina izrednega pomena tako za naš narod kot tudi za našo Cerkev. Družina je namreč najboljše okolje za vzgojo otrok ter posredovanje vere z ene generacije na drugo. Zato ni nenavadno, da smo se katoličani navkljub razlikam povezali in organizirano posegli v družbeni prostor. Zato je potrebno izreči zahvalo vsem – še posebej tistim, ki so v Civilni iniciativi za družino in pravice otrok vzdržali in kot 'sodobni preroki' rezistirali medijem, politiki, prejšnji vladi in delu akademskega sveta. Upati je lahko, da je bila referendumska zavrnitev družinskega zakonika šele začetek dolgotrajnega in bogatega družbenega delovanja katoličanov. To pa je ne na zadnje eden od glavnih ciljev letošnjega leta družbenega nauka Cerkve.«

Na fotografiji: p. dr. Tadej Strehovec (Foto: arhiv Družine/Tatjana Splichal)