Kaj se je torej dogajalo pred skoraj natanko 65 leti? 23. novembra 1960 je dr. Mihael Toroš v spremstvu urednika Družine dr. Jožeta Premrova obiskal Mitjo Maležiča, ki je nadomeščal odsotnega predsednika slovenske verske komisije Borisa Kocijančiča starejšega. Goriški apostolski administrator je osebno dostavil vlogo za znižanje davčnega primeža za verski list Družina. Davčni urad Nova Gorica je namreč takrat odmeril akontacijo davka v višini 85 % davčne osnove. Stopnja obdavčitve Družine je za nekajkrat presegala obdavčitev verskega tiska v drugih jugoslovanskih republikah, kjer so bile stopnje okoli 20 %, v Srbiji pa samo 5 %. Vzrok za izjemno visoko obdavčitev je bila uvrstitev verskega lista Družina med privatne, pridobitne dejavnostni, torej med obrtnike, umetnike in pravnike, torej ljudi svobodnih poklicev. Svoboda pa ima svojo ceno – v tem primeru izjemno visoko davčno stopnjo, pogoste obiske inšpekcijskih služb in netržno ceno električne energije. Več o tem torej preberite v 1. letošnji številki Družine.

Čeprav se je vodstvo Družine trudilo, da bi tako rekoč v vsem, tudi v vsebinskem smislu, ustreglo zahtevam tedanjih oblastnikov, to ni preprečilo, da bi bil verski list obvarovan pritiskov.

Ena izmed poant te zgodbe pa je tudi naslednja: čeprav se je vodstvo Družine trudilo, da bi tako rekoč v vsem, tudi v vsebinskem smislu, ustreglo zahtevam tedanjih oblastnikov (saj drugega jim, roko na srce, niti ni preostalo) in je Družina v samocenzurni maniri »vzgajala bralce v dobre Jugoslovane«, to ni preprečilo, da bi bil verski list obvarovan pritiskov – tudi nerazumnega davčnega primeža ne, ki je hudo pestil izdajatelja. Leta 1960 je bil to novogoriški apostolski administrator dr. Mihael Toroš, pet let pozneje pa je njegov naslednik Janez Jenko izdajateljstvo Družine prenesel na vse tri tedanje slovenske škofije in odtlej – torej že polnih 60 let – je to res vseslovenski katoliški časnik.

V letu 2025, ki smo ga te dni odložili na polico preteklosti, smo se spomnili 50. obletnice zaplembe Družine.

Pritiskov takrat seveda ni bilo konec, zgostili so se zlasti v svinčenih 70. letih, ki so sledila nekoliko bolj sproščenim 60. letom. V letu 2025, ki smo ga te dni odložili na polico preteklosti, smo se tako spomnili 50. obletnice zaplembe Družine. Zgodba je znana, a jo na kratko obnovimo. Tedanji urednik dr. Drago Klemenčič se je v začetku leta 1975 odzval na članek v ljubljanskem Dnevniku, v katerem je bilo objavljeno, da so komunisti za Bežigradom zahtevali izdelavo spiska vseh verskih aktivistov, da bi lahko tako nadzorovali njihovo dejavnost. V komentarju z naslovom Nočemo preštevanja je med drugim zapisal: »Ni treba posebne pravne izobrazbe, da bi človek dojel nesoglasje med ustavnimi načeli in pisanjem Dnevnika. Ko so hoteli (in še hočejo) nemški nacionalisti na Koroškem preštevati slovensko narodnostno manjšino, se je temu ogorčeno uprla vsa napredna javnost. In prav je tako. Pred leti je ves svet s pomilovalnim nasmehom (pa tudi grenkobo v ustih) spremljal sloviti McCarthyjev 'lov na čarovnice'. Prosluli ameriški senator je pripravil dolge sezname imen, 'črne liste' tistih državljanov ZDA, ki so osumljeni, da so komunisti ali naklonjeni komunistom. Tudi spiske 'verskih aktivistov' bi mogli spraviti v kategorijo preštevanja ali vsaj blizu nje.« No, ta jasna kritika Dnevnikovega pisanja je bila za oblastnike kaplja čez rob: Družina je bila prepovedana oz. zaplenjena.

Na ta skrajni cenzorski poseg med drugim opozarjamo zaradi drobne zanimivosti, ki nekaj pove tudi o sedanjem času: glavni urednik Dnevnika sredi 70. let je bil Božo Kovač, stari oče tiste osmomarčevske aktivistke, ki so ji v prevladujočih medijih dandanes nenehno pogrnjene slavilne rdeče preproge – drobna potrditev tega, da nam preko različnih, tudi medijskih vzvodov skušajo vladati privilegirani potomci nekdanjega privilegiranega novega partijskega razreda. Enkrat pri koritu, vedno pri koritu?

Biti kot bralec in predvsem kot naročnik del velike slovenske katoliške D(d)ružine je bilo in še vedno je oblika upora proti takim poskusom potiskanja vere in Cerkve na družbeni rob.

Družina dejansko ostaja marsikomu iz teh vrst stalni »trn v peti«. O tem dovolj nazorno pričajo odzivi poražencev nedavnega referenduma o zakonu o asistiranem samomoru – med drugim so, globoko zafrustrirani zaradi zanje nepričakovanega izida, Katoliški Cerkvi očitali, da se je v referendumsko kampanjo nedopustno (?!) vpletala tudi z objavami v katoliških medijih, pri čemer so izrecno kritizirali Radio Ognjišče in kajpak Družino.

Omenjene in neomenjene zgodbe dokazujejo, da je osrednji slovenski katoliški tednik vedno vzbujal oblastno nelagodje, ki je nekoč sprožalo totalitarno grobe, danes pa naprednjaško mehkejše oblike pritiska v tisti smeri, ki skuša vse katoliško potisniti »za zakristijske zidove«, kot navadno poimenujemo vernost, amputirano njene javne in družbene razsežnosti. Biti kot bralec in predvsem kot naročnik del velike slovenske katoliške D(d)ružine je zato bilo in še vedno je oblika upora proti takim poskusom potiskanja vere in Cerkve na družbeni rob. Računamo na vas tudi v letu 2026, ki se začenja z mesecem verskega tiska!