Drugi Nikodemov večer v letu 2016 je bil namenjen okrogli mizi s 4. predavatelji. Gostje so na glavne vsebinske točke posinodalne apostolske spodbude Radost ljubezni, pogledali iz različnih zornih kotov in različnih življenjskih izhodišč.

Prvi nas je nagovoril dr. Aleš Maver, profesor antične zgodovine na Univerzi v Mariboru, ter kolumnist in pisec. Dr. Maver je najprej spregovoril o tem, da je bil v veliki dilemi ali je papeževa enciklika Radost ljubezni zares dovolj obsegajoč dokument, da mu je vredno ponuditi dva tedna Nikodemovih večerov. Zaradi tega je imel tri asociacije. Misel sv. Tomaža Akvinskega: »Bojim se človeka ene same knjige«, druga asociacija je bila knjiga Ruhnama, tretja pa spis Germania rimskega zgodovinarja Tacita. Iz tega je videl našo neodraslost, saj pričakujemo, da bo papež s pismi rešil vse naše probleme.

Sam pravi, da je pisanje papeža Frančiška odgovor na globoko žejo po tem, da bi skozi lahke besede človek dobil to, kar rabi. Spomnil je predvsem na tretji člen te enciklike, ki opozarja na to, da je enotnost nauka v Cerkvi nujna, toda to ne prepričuje različnih vidikov razlag nauka. To traja toliko časa, dokler nas Sv. Duh ne do popolnosti uvede v Kristusov nauk. Dr. Maver to vidi kot zelo pomembno stvar, saj je Cerkev sestavljena iz zelo različnih ljudi, ki so bili vanjo poklicani. Tako je tudi pretirano izgovarjanje na to papeževo encikliko narobe in mimo njenega namena.

Naslednja govornica je bila Karmen Kristan, mati treh otrok in ločenka, ter koordinatorka skupin Srce ob srcu, ki se ukvarjajo z ločenimi. Kristanova je poudarila, da ji kot ločenki ni bilo lahko brati papeževe enciklike, saj je v njej videla, kako daleč je bil od tega njen zakon. Vseeno pa je v njej začutila, da ima še vedno prostor v Cerkvi, ter da je še vedno vključena. Papež postavlja človeka pred vse zakone in pravila. Bog nas gleda skozi to kar bomo postali in ne skozi to kar smo.

Povedala je svojo življensko pričevanje in pričevanje drugih družin, ki so se ločile. Izpostavila je mnoge razloge za ločitev. Tako med moškimi kot pri ženskah. Od alkohola, domačega psihičnega in telesnega nasilja, varanja, siljenja v splav, do drugih oblik, ki sprožajo nepopravljive posledice in posledično privedejo do ločitve med zakoncema. Mnogi so nato še sojeni s strani župnjiske ali drugih skupnosti. Tudi zato so letos nastale skupine Srca pri srcu, ki skrbijo za to, da človek lahko prek duhovnih vaj stopi v proces tega, da ozavesti ta svoj križ v življenju. Tako lahko vstopajo v vsak dan v osebnem odnosu z Jezusom.



Dr. Ivo Kerže, profesor filozofije, je spregovoril predvsem o pisanju iz enciklike Radost ljubezni in jo primerjal s pisanjem sv. Janeza Pavla II. v okrožnici Sijaj resnice. Sam pravi, da Radost ljubezni ni dosegla njegovih pričakovanj, na predavanju pa je izpostavil točke v katerih se mu zdi, da je enciklika problematična. Fokusiral se je predvsem na 8. poglavje. Gre predvsem za dilemo ali lahko ločeni in ponovno poročeni kristjani prejemajo zakramente ali ne. To je bil namreč predlog kardinal Casperja na sinodi.

Predvsem je problematiziral to, da je papež na vprašanje argentinskih škofov ali lahko zakramente delijo tudi ločenim in ponovno poročenim, odgovoril s zasebnim pismom. Kar po mnenju dr. Keržeja pomeni, da je papež na Casperjevi liniji. Po njegovem mnenju je takšno dopuščanje možnosti za to, da ločeni in ponovno poročeni katoliki prejemajo zakramente, v nasprotju z naukom Cerkve in tudi pisanjem papeža Janeza Pavla II. Zato dr. Kerže ni navdušen nad papeževo encikliko in je prepričan, da nikoli ne bo prišla v učiteljstvo Cerkve.

Kot zadnji govorec pa je nastopil dr. Stanislav Slatinek, profesor kanonskega prav in predsednik sodišča v Mariboru. Dr. Slatinek ima popolno drugačno mnenje o sami okrožnici, kot dr. Kerže. Njega privlači papeževo pisanje, saj mu je všeč, da ga nagovarja, kot bi ga nagovarjala oče ali mati. Prav v temu, da ni potrebno imeti doktorata iz dogmatike ali česa podobnega je zanj velika pridobitev in drugačno pisanje, kot predhodniki današnjega papeža. Zapomnil si je skorajda vsako besedo že pri prvem branju. Tako je prek besede vzljubil tudi papeža. Pravi, da mu papežev dokument pomaga, da bi bil bolj duhovnik. Prav tako med njegovim delom z zakonci ne najde pri branju tega dokumenta nikakršnih kritik. Preprosti ljudje torej nimajo težav pri branju tega dokumenta, bolj pa jo vidi pri intelektualcih.
Prevečkrat se mu zdi, da ljudje iščejo dlako v jajcu, kar ga spominja na farizeje. Papež po njegovem mnenju poudari, da mora naše življenje biti pot vključevanja in sprejemanja. Druga taka spodbuda, ki jo je dobil dr. Slatinek v tej papeževi besedi, pa je stavek, da po poročenih ljudeh v naš svet stopa Bog. Torej več poročenih pomeni več Boga v našem življenju. To je veliko delo tudi za nas. Želi pa si, da bi na ta papežev dokument gledali vsi z usmiljenim pogledom.