Mamica Tadeja je vzgojiteljica in avtorica šmarničnih zgodb za otroke, očka Jure ima delavnico. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida



Šestčlanska razigrana družina Roblek svoje dni preživlja v prijetni hišici v Goričah. Močno so vpeti v župnijsko dogajanje in so zvesti Marijini častilci. Mamica Tadeja je vzgojiteljica predšolske vzgoje in je že drugo leto pripravila šmarnične zgodbe za otroke, izdala jih je založba Salve. Mož Jure pa ima delavnico. Rodili so se jima štirje otroci: Manca (7 let), Matevž (6), Vesna (4) in Primož (2).

Kakšno mesto ima Marija v vaši družini?

Tadeja: Marija je naša priprošnjica. Že lani, ko sem pisala šmarnice, mi je Marija na nek način postala prijateljica. Čeprav je včasih ne poznam dobro in nanjo pozabim, vem, da je vedno tam. In to, da imaš nekoga, na katerega se lahko vedno zaneseš, je zelo veliko vredno. Me pa vedno znova tudi pisanje in Marija sama spominjata na dom in na pokojno teto, ki je nam otrokom velikokrat pripovedovala svetopisemske zgodbe in zgodbe svetnikov. Tudi sama želim podariti naprej, kar sem prejela. Želim si, da bi naši otroci take zgodbe slišali in bi jih spremljale. Tako jim podajam vero na čisto preprost način.


Tadeja Roblek: Marija je naša priprošnjica. Že lani, ko sem pisala šmarnice, mi je Marija na nek način postala prijateljica. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Letos že drugič prihajajo šmarnice, 31 zgodb za otroke. Kako to, da si se odločila za pisanje?

Tadeja: Do šmarnic je prišlo spontano. Šmarnice so bile pri nas ob sedmih zvečer, za nas je bilo to nekoliko prepozno. Povezali smo se še z eno družino in začeli pripovedovati šmarnice za otroke. Želeli smo, da otroci tudi slišijo, kaj se govori. Ustvarili smo lepe majske večere s pripovedovanjem šmarničnih zgodb, katerim je sledil čas za otroško igro. Otroci so se šmarnic zares veselili. Potem pa smo po naključju stopili v stik z gospodom Andrejem Baligačem. Predlagal je, da napišemo šmarnice za otroke. Sprejela sem izziv, saj sem želela poskusiti nekaj novega. Preprosto želim delati še kaj več kot kuhati in pospravljati. V sebi prepoznavam dar za pisanje in večkrat sem že kaj napisala za različne priložnosti. Tako so šmarnice lani nastale prvič. Letos pa sem nalogo znova sprejela. Upam, da se bomo letos lahko dobivali v domači cerkvi, seveda z maskami in varnostno razdaljo. Tako bo celotni maj eno samo romanje, kar je tudi povezano s šmarničnimi zgodbami.


Tadeja Roblek: Red naju z Juretom preveč omejuje. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Poleg vseh aktivnosti imata doma štiri majhne otroke. V čem je vaša družina posebna?

Tadeja: V tem, da nimamo nobenega reda in strukture. Smo zelo prilagodljivi in spontani. Včasih se kaj dogovorimo in se tega nekaj časa držimo, potem pa imamo spet po starem. Vendar nam to ugaja. Oba z Juretom sva taka in nama je to najbolj naravno. Sicer je potem pogosto veliko direndaja in razgrajanja, ampak mene in Jureta to dela svobodnega. Red naju preveč omejuje.

Jure: Ne moreš reči, da nimamo reda. To bodo potem vsi brali …

Družina brez reda, sliši se nemogoče …

Tadeja: Seveda imamo red – do določene mere. Imamo določene dni v tednu, ko smo odprti za razne dejavnosti in varstva ostalih otrok, in dneve, ko gresta tudi mlajša dva v vrtec in imam jaz čas za svoje stvari. So stvari, ki jih zahtevava in veljajo, tudi če komu malo manj paše. Sproti se odločava, kje lahko popuščava in kje zahtevava red.


Tadeja Roblek: Sproti se odločava, kje lahko popuščava in kje zahtevava red. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Tadeja, zelo veliko se ukvarjaš z otroki. Kako Marijo lahko približamo otrokom?

Tadeja: Marijo jim zelo lahko približamo skozi pesem. Jaz zelo rada pojem in pogosto prepevamo Marijine pesmi. Ko skupaj prebiramo razne zgodbe in čudeže o Mariji, tudi sama rečem: »Uuu, a je bilo to vse res?« Tudi v meni se včasih pojavi kanček dvoma. Pri vsem tem v ospredje pride preprostost, da ni treba vsega razumeti, samo verjeti moramo. In otroci so tega sposobni. Si pa želim, da bi se otroci znali obrniti na Marijo, ko jim bo težko. Včasih mi je zelo lepo zmoliti rožni venec ali desetko, ko še vsi spijo. Molitev je res močna in me zelo pomirja. Tudi ko se kakšen od otrok zbudi sredi noči, ker je imel grde sanje, se uležem k njemu in ga povabim, da malo zmoliva. Najprej moliva zavestno, potem nezavedno in nato pomirjen zaspi.
_ _ _

*Celoten prispevek preberite v Naši družini (19/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Družina Močnik: izmoljen otrok

Zakonca Rupena – pričevanje o spreobrnjenju in izkušnji ljubezni

Družina Selan: Ta otrok bo živel!

Družina Presečnik: prvi božič v troje