Zadnja številka Družine za leto 2008, ki jo držite v rokah, je praznično obarvana. Z božjo pomočjo, ob sodelovanju naših novinarjev, rednih sodelavcev in številnih dopisnikov, predvsem pa vas, ki vam je naše delo namenjeno, sklepamo 57. leto izhajanja Družine. Pogosto, če že ne vsak dan, se kot duhovnik med mašo spomnim vseh s prošnjo Gospodu, naj nas navdihuje, da bomo svoje poslanstvo dobro opravili, in tistih, ki nas prebirate, da bi zapisana beseda našla pravi odmev v vas.

Tiskana beseda, to moramo iskreno priznati, danes nima več tiste veljave, kot jo je imela pred desetletji, a ostaja trden smerokaz vsem, ki cenite in spoštujete zapisano besedo. Trubarjevo le­to, ko smo se spominjali, da smo prav po knjigi postali narod, nas spodbuja, naj ne zanemarimo branja, katoliški kristjan tudi branja verskega tiska. Preveč je plehkega in negativnega v svetu, kar kvari našo dušo, da bi zmogli brez zapisane besede! Pisane be­­sede ne moreta nadomestiti zvočna (radijska) ali slikovna (televizijska); imata prekratek dih, čeprav naredita močan vtis in mnogim danes povsem vladata. Tiskana beseda nam omogoča svobodo, ob njej razmišljamo in se k njej lahko vedno vračamo …

V preteklem letu smo po prizadevnosti mnogih zavzetih poverjenikov in raznašalcev Družine, nekaterih požrtvovalnih duhovnikov na župnijah, ki so naši prvi ambasadorji, pa tudi naročniškega oddelka v naši hiši obdržali naklado 50.000 izvodov in tako prihajali v slovenske domove doma in po svetu. Raziskave pravijo, da je posamezno številko Družine prebralo povprečno okrog 200.000 bralk in bralcev. To je zelo zavezujoče in zbuja v nas čut odgovornosti. Po drugi strani pa vidimo, da kot verski časopis, ki se še vedno v glavnem vzdržuje sam iz naročnine in oglasov, težko tekmujemo, s tistimi, za katerimi stoji kapital, prigrabljen v tranzicijski dobi. Družina je časnik, ki ima finančni vir zgolj v darovih slovenskih vernih lju­­di, v naročnini, ki jo mno­gi pla­čate tudi vnaprej. V minu­lem letu smo sicer dobili tudi nekaj de­­narja iz medijskega sklada, ki ga je ustanovila prejšnja vlada za pluralizacijo slovenskih medijev, a s tem dolgoročno ne moremo računati.

Časi so težki za vse. Recesija bo oplazila prej ali slej tudi vas, dragi naročniki in naročnice. Kljub temu upam, da ne bo prav verski tisk tisti, ki mu boste najprej odrekli gostoljubje. Tudi zato, ker prinaša Besedo življenja in ponuja povezanost s Cerkvijo. Družina je s polno besedo »vaš« časopis, je drugačen od vseh drugih, ker govori o krščanski duhovnosti in kulturi, ker ustvarja informacijsko ravnotežje, ker vzdržuje kulturno raven komuniciranja in dela za strpnost, sožitje in mir v naši družbi. Vse to in še mnogo drugega jo dela posebno in dragoceno za naš narod, za državo, za slovenske družine in posameznike.

O načrtih v novem letu vam bom pisal v prihodnjih številkah. V tej pa bi se rad zahvalil dvema sodelavcema, ki sta več let sooblikovala njeno vsebino in podobo. Najprej je tu p. dr. Vinko Škafar, urednik Naše družine, ki je z letošnjim letom prepustil urednikovanje mlajšim rokam. Naša družina je pod njegovim vodstvom postala ugledna in zelo brana priloga s prepoznavno vsebino in zunanjo podobo. Drugi pa je dr. Zvone Štrubelj, ki je tri leta pisal uvodnike na prvi strani Družine. Delo izseljenskega duhovnika zahteva veliko naporov, zato je letos sklenil triletni ciklus pisanja za nas. Njegovo tehtno besedo pa boste še vedno srečevali tudi na naših straneh. Obema se iskreno zahvaljujem za veliko delo.

Naj sklenem to pismo z voščilom, ki je sicer že napisano na tej strani, a dobrih želja ni nikoli preveč. Vsem voščim božje bližine v božičnih dneh in božjegavarstva v novem letu. Pa veliko lepih trenutkov z Družino!

FRANCI PETRIČ,
odgovorni urednik