Romarji na svetovnem dnevu mladih v Riu prenočujejo pri gostiteljskih družinah.

Sedim v dnevni sobi moje družine gostiteljice, ki se je začasno preuredila za spalnico, v kateri nas spi šest deklet. Družina sama nas je sicer sprejela osem Slovenk, nam odstopila dnevno sobo in otroško sobo, sami pa tako vsi spijo v spalnici staršev. Da pa je še bolj veselo, nam družbo delajo tri majhne psičke, ki nas zjutraj zbujajo z lajanjem.

Čeprav smo tu šele nekaj dni, se počutimo domače. Prav tako, kot je družina za ta teden posvojila nas, smo tudi mi njo. Ko govorimo o njih, jim pravimo kar »naša družina«. Zjutraj nam pripravijo zajtrk, čeprav jim ne bi bilo treba (in Bog ne daj, da bi jim kdo to omenil! :)), zvečer pa preprosto večerjo. Oče nam je ponosno pokazal zbirko nogometnih dresov, mama pa se pogovarja z nami in čeprav govori vse v portugalščini, se nekako razumemo.
Na tak ali drugačen način pri družinah spi večina romarjev v Riu, vsaj tistih, ki smo prisli od daleč. Z vsemi, s katerimi sem se do sedaj pogovarjala, so zelo zadovoljni. Nastanitve morda res niso razkošne, imajo pa veliko srce.











Besedilo in fotografiji: Eva Gajšek