Letošnje poletje je zgostilo nekaj usodnih premen in bremen, zato sem si rekla, da ne bom delala prav nič posebnega; da bom preprosto zrla v zrak, saj je vendarle Božji Logos, kot verjamem, razsejan po širnem vsakdanjem svetu, celo v najmanjših drobcih naših veličastnih prizadevanj. Gledati v nebo torej nikakor ni Bogu nevšečno početje – celo starodavni Rimljani so namreč menili, da se prav v letu ptic kažejo njegova skrivnostna pota. Tako so iz opazovanja ptic videli prihodnost, jaz pa sem si že ničkolikokrat zaželela, da bi v prihodnosti večkrat videla kake redke ptice, te izmuzljive in nedosegljive glasnice Božje veličine.

Moj domači kraj je z njimi precej radodaren – moje laično in kratkovidno oko je naštelo več kot dvajset vrst, celo črno štorkljo, ki jo cenim kot častno gostjo. A kljub temu sem se nekega poletnega dne odločila, da bom gnala mile mi družinske člane v enega od kotičkov Slovenije, ki naj bi bil pticam še posebej gostoljuben – v Ormoške lagune. Informativni letaki so...