Po češčenju najsvetejšega je zbrane nagovoril frančiškan in ljubljanski nadškof p. Stane Zore. Sledila je predstavitev svetega Ludvika, nato pa so se frančiškani povzpeli na Miklavški hrib.

Na isti dan se je začel enoletni projekt molitve za mir. Molitvi se bodo pridružile župnije, v katerih delujejo frančiškani ali člani svetnega reda. Na lanskem srečanju na Brezjah je vzklila ideja, da bi istočasno z molitvijo potovala po omenjenih župnijah oljenka miru, kar se letos že uresničuje. Vse redovi se tudi že pripravljajo na leto posvečenega življenja, ki se bo začelo s praznikom vseh svetih.

Stane Zore je govoril o žalosti in zlu. Po njegovih besedah so dve vrsti žalosti: prva je »žalost, ki je izgubila upanje, žalost, kateri ljubezen več ne zaupa in ki od znotraj razkraja in razjeda resnico in zato človeka«. Druga pa »prihaja iz pretresenosti spričo resnice. Ta žalost privede človeka do spreobrnjenja, do upora zopet zlo, ozdravlja, ker uči človeka na novo upati in ljubiti.« Prvo žalost, ki je žalost obupa in konca, pooseblja Juda, drugo obliko žalosti pa predstavlja Peter, saj zaradi prizadetosti ob Jezusovem trpljenju zajoka. »Ta jok je zdravilen. Solze preorjejo zemljo njegove duše, začne znova in postane nov iz srečanja z Gospodom,« je dejal Stane Zore. To je pozitivna oblika žalosti.« Dodal je še, da moramo biti močni, ko se bojujemo proti zlu, vendar pa je kritiziral človekovo željo po mašlčevanju, kateremu je nasprotno odpuščanje. Človeško je vrniti milo za drago, delo Boga in tistega, ki živi po njemu, pa je odpuščanje. V njem ni pravičnosti, temveč ljubezen. »Bog je ljubezen.« V odpuščanju ni niti sence po maščevanju. Ob koncu je pater spregovoril o miru. Ta se začenja v Jezusovem odnosu z očetom.« Od tod pa izvira odpuščanje.

Vir: Družina, Radio Ognjišče