Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19–23)

Vsi imamo težave s sprejemanjem življenja, kakršno je, pa ne govorimo samo o težkih boleznih, o smrtih, ki nas prizadenejo, morda celo uničijo, o zidovih nesmisla, pred katere pridemo, tudi o tem, vendar pa prav tako o čisto navadnem vsakdanjiku, kako težko je recimo sprejeti že vsak najmanjši poraz, da se ti je na primer zažgalo kosilo ali da je šel tvoj trud z otroki popolnoma v nič. 

Menda bodo za to krive kar predstave, ki smo si jih ustvarili o življenju, češ: táko in táko mora biti »dobro življenje«, to in to moram v njem doseči in doživeti, sicer ni vredno piškavega oreha. 

In se sprašujem, od kod so zašle vame, kdo nam je povedal, kaj je dobro in kaj slabo življenje, saj je menda življenje vsakega človeka povsem drugačno, neprimerljivo, ukrojeno po meri. 

Ali se ni zato nekoliko neumno spraševati, ali je boljše življenje opice ali krave, Janeza Novaka ali Kim Kardashian?

Učne ure

Morda pa je zato tako, ker smo začeli življenje dojemati kot izpit, kjer se z zavistjo oziraš na tiste, ki so ga opravili z drugačno oceno kot ti, ko pa je pravzaprav življenje ena sama učna ura, študij tega, kako biti človek, ne, kako imeti dobro življenje, temveč kako skozenj postati dober človek.

In On je učitelj v tem procesu, ko postajamo ljudje: »Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega« (Jn 14,26). 

O tem govorimo, ko govorimo o sprejemanju življenja, kakršno je, govorimo o učenju, o poslušanju, o zaznavanju, tudi o razbijanju glave s (pre)težkimi vprašanji, o rahljanju trdnih prepričanosti, za mizo sedimo, s svinčnikom in radirko v roki, in poskušamo razumeti, kaj je res in kaj ne, kako in kam, včasih na zelo krut način, On pač nima nobenih drugih možnosti, kakor le to, življenje je edina stvar, po kateri govori, navdihuje, daje rast, nekaj usmrčuje in drugo oživlja. 

In v vsem tem nastaja dober človek, tako verjamem, v vsem tem pretakanju življenja skozi sita vprašanj. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi« (Jn 14,15), in pri tem še zdaleč ne gre samo za one, ki so zapisane, temveč predvsem za tiste, ki nam jih govori po življenju.

Sprejemati življenje

Pravim torej, da je dobro življenje v sprejemanju, to je življenje v Svetem Duhu, prepustiti se mu, da te uči, da te pelje, kamor te hoče, tudi če ne razumeš ravno vsega. 

Ne govorim o neki pasivni vdanosti v življenje, nasprotno, saj učenje vendar ni slepa vera, kimanje, ploskanje, ni »piflanje«, zaupanje je, ko se s svojim učiteljem prepiraš, se z njim ne strinjaš, tudi v jezi zaloputneš vrata za seboj, pa vendar vsak dan znova spet vkorakaš v učilnico. 

Samo zato, ker je On tvoj učitelj, ker veš, da On ve, predvsem pa, da njegovo znanje ni nad njegovo ljubeznijo. Takemu vzgojitelju zaupamo, takšnega poslušamo. In postajamo ljudje Duha, ljudje v službi ljubezni in resnice.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (22/2022).