Zapri
Iskanje

»Duh veje povsod«

Objava: 14. 05. 2022 / 00:30
Oznake: Cerkev, Vera, Mnenja, sinoda
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 11.05.2022 / 09:27
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Duh veje povsod«

»Duh veje povsod«
Darja Kalamar Frece je psihosocialna svetovalka in sodelavka Zavoda Živim. FOTO: Osebni arhiv
Mislim, da so razmere v Cerkvi na Slovenskem v duhu evropske situacije in v duhu časa, v katerem živimo.

Tudi Cerkev na Slovenskem se namreč sooča s podobnimi težavami kot drugod po Evropi. Posamezne škofije se pri nas srečujejo s podobnimi vprašanji, sploh po dveh letih epidemije. 

Najpogostejša so vprašanja, kaj storiti z osnovnošolsko katehezo, kaj s katehezo odraslih, kako pripravljati kandidate na zakramente in kako zakramente podeljevati, in to od krsta naprej. 

Potem so tu še vprašanja, kako družine navdušiti, da je Cerkev kraj, kjer nas Kristus zbira ob svoji oltarni mizi, kako mlade nagovoriti, da se bodo odločali za zakrament svetega zakona, kako vključiti starejše, predvsem vdove in vdovce ter tudi ostale v živo občestvo. 

Prav tako se ukvarjajo z vprašanjem, kako se spopadati z večjimi kriznimi situacijami, v katerih se znajdejo zaradi svojih duhovnikov, redovnikov in tudi laikov. Tudi drugih preizkušenj in stisk je veliko. Kako se posamezna krajevna Cerkev z njimi sooča, je veliko vprašanje in iskanje predvsem tistih, ki so odgovorni za določena pastoralna vprašanja. 

Cerkev je na poti in je tudi grešna, ampak Duh veje povsod. Mislim, da se počasi spreminja miselnost glede množičnosti. Tako ni več toliko pomembno, koliko nas je, ampak da se vsak izmed nas, ki ga Gospod kliče, odzove temu klicu. 

Kristusovo povabilo »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) me že od nekdaj nagovarja.

Izhajajoč iz tega vabila bi si želela Cerkev, kjer bi ljudje dobre volje in vsi krščeni, ki smo udje Kristusovega telesa, doživljali, da je Cerkev prostor, kjer bi vsak izmed nas lahko našel kraj, kjer je sprejet. 

Mislim, da je tudi naša krajevna Cerkev na takšni poti, kot sta bila učenca na poti v Emavs. V svoji sredi sta imela vstalega Kristusa, a ga nista prepoznala po besedah, temveč takrat, ko jima je ogrel srce in nato razlomil kruh. 

Tako vidim Cerkev pri nas: Kristusa imamo med seboj, le ne moremo ali nočemo ga spoznati, sprejeti ali se odpovedati lažjemu načinu življenja, da bi naredili prostor zanj. 

Večkrat se zalotim, da stremim k idealom in si po človeški miselnosti želim marsikaj spremeniti v razmerah, ki jih poznam, vendar se moram velikokrat ustaviti in povabiti Svetega Duha, da razločujem svoje misli, želje in gledanja, da pustim Svetemu Duhu, da prečisti moje želje in da iz ponižnosti sprejemam krajevno Cerkev v vsej njeni raznolikosti in tudi pomanjkljivostih.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (19/2022). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh