Duhovnik Anton Gnidovec

Na god sv. Janeza Vianneyja, arškega župnika in zavetnika župnikov, 4. avgusta 2026, je v 64. letu starosti h Kristusu, Gospodarju življenja in smrti, odšel duhovnik novomeške škofije, gospod Anton Gnidovec. Duhovnik Anton Gnidovec je bil rojen 18. septembra 1962 v Novem mestu. Odraščal je v župniji Ajdovec. Otroštvo je delil z bratom Jožetom, ki je tudi že pokojen, in s sestrama Tončko in Anico. V družini je bil najmlajši otrok. Po srednji elektrotehniški šoli in vojaškem roku je vstopil v bogoslovje. Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1988, je v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje. Za novomašno geslo je izbral besede: »Tebi, Gospod, sem se izročil.« To geslo je bilo rdeča nit njegovega življenja in je sijalo iz njegovega duhovniškega življenja. Kot kaplan je deloval v župnijah Vrhnika, Ljubljana Trnovo in Toplice. Prvo župniško mesto je bila župnija Cerklje ob Krki, kjer je deloval šest let, od leta 1994 do leta 2001. Nato je bil poslan v Kočevje in Mozelj, kjer je bil dvanajst let župnik, ob tem pa je imel posebno skrb za kraje mučeništva v Kočevskem rogu. Zadnjih trinajst let duhovništva je bil dušni pastir v župnijah Vinica in Sinji Vrh, eno leto pa tudi na Preloki. Služil je tudi širši krajevni Cerkvi, posebno kot dekan in škofijski referent za duhovne poklice. Rad se je posvečal Romom in romski pastorali. Posebej se je posvečal romarjem, še zlasti v romarski cerkvi Marijinega imena na Žežlju, kjer se na osrednjih romarskih shodih združujejo Viničani in drugi Belokranjci ter prebivalci hrvaških obkolpskih vasi. Posebno mesto je v njegovem duhovniškem delu imelo prizadevanje za pokop žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja ter za spravo v slovenskem narodu. To je izhajalo tudi iz osebne izkušnje tragedije komunističnega nasilja, ki je prizadelo njegovo družino, vendar je ob tem vedno vabil k spravi in odpuščanju. Kakor je sam večkrat povedal, je kot mladostnik iskal odgovor na vprašanje, kdo je človek in kakšen je smisel življenja. Ko je odkril Kristusa, je čutil željo, da bi to spoznanje delil z drugimi. Kot duhovnik je oznanjal, krščeval, spovedoval, obhajal evharistijo, obiskoval bolnike in spremljal žalujoče. Pri njem je posebej izstopala spoštljiva drža do vsakega človeka. Z razumnostjo in modrostjo je znal prisluhniti in se človeku zares posvetiti. Nihče zanj ni bil samo eden izmed mnogih. V človeku pred seboj je videl osebo, vredno njegovega časa, pozornosti in spoštovanja. Vsako poletje je odprl vrata župnišča v Vinici za mlade iz župnije in vse Slovenije. Prav v teh malih, pogosto neopaznih gestah se je razode-vala njegova evangeljska drža. Ta Jezusova drža se ne kaže samo v velikih dejanjih. Pogosto zasije prav v načinu, kako človeka pogledamo, ga poslušamo, mu namenimo čas in mu damo vedeti, da je dragocen. V takšnih drobnih znamenjih in pristnih odnosih je tudi Tone izžareval svetost, ki ne opozarja nase, ampak drugega usmerja k Bogu. Vedel je, da danes morda ni lakote po kruhu, je pa velika lakota po resnični ljubezni in smislu življenja. Žalostila so ga nesoglasja med ljudmi, veselil pa se je vsega, kar jih povezuje. V naravi, bogoslužju, petju, otrocih pri verouku in srečanjih z ljudmi je prepoznaval Božjo bližino. V pogovoru za Družino pred tremi leti je župnik in dekan Tone rekel: »Vedno znova me preseneča dejstvo, da Jezus deluje po meni, duhovniku, in da verniki to opazijo in so hvaležni. Včasih duhovnika prevzame skušnjava, da mora narediti nekaj izrednega. Vržeš se v delo in misliš, da je vse odvisno od tebe. Izkupiček ni nič posebnega, razen da si zelo utrujen. Ko pa se vrneš k svojemu izvornemu poslanstvu: molitev, evharistija, spoved in ostali zakramenti, vidiš, da se zgodi nekaj lepega. Dal si, česar sam nimaš, in začutil svojo istovetnost, ki je v zedinjenju z Jezusom. Jezus mora rasti, ti pa se manjšati.« Te njegove besede danes ostajajo spodbuda tudi nam, sobratom duhovnikom. Vrednost duhovniškega življenja se ne meri najprej po tem, koliko smo zgradili, organizirali in opravili, ampak po tem, ali smo ljudem prinašali Kristusa. Zakaj je moral oditi, danes ne vemo. Kako naj njegovo smrt sprejmemo, pa nam kaže njegovo novomašno geslo: z izročitvijo, z zaupanjem, da nobeno življenje ne pade iz Božjih rok. Tone je veroval, da ima življenje svoj polni smisel v Bogu in da se s smrtjo ne konča. Danes Cerkev to njegovo vero izgovarja nad njim in zanj. Kot škofijski referent za duhovne poklice je pogosto ponavljal Jezusovo naročilo: »Prosite gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Naj zato njegovo slovo ne utiša molitve za nove duhovnike, ampak naj jo okrepi. Naj iz njegovega darovanega življenja zraste nov klic v srcu katerega od mladih ljudi. Tebi, Gospod, se je duhovnik Tone izročal v življenju; danes ga mi izročamo tebi. Sprejmi ga v svoje usmiljenje in mu daj gledati svoje obličje. Nam, ki žalujemo, pa podari tolažbo blagrov in vero, da se naše poti ne končajo ob grobu: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« Peter Kokotec

Dostop do članka (47174)

Duhovnik Anton Gnidovec

Duhovnik Anton Gnidovec

Izvoljeni: 6. sezona s pasijonom

Šmarje pri Sežani

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.