Nadaljevanje iz: Duhovnik Jožko Berce, Dornberk, Vrhpolje pri Vipavi, vojska JLA [6]

Iz Idrije je škof Jenko poslal Jožka Berceta na Otalež (pogled na Otalež z Jelenka nad Spodnjo Idrijo. FOTO: Ivo Žajdela

Najprej v Idrijo, od tam na Vojsko, nato v Otalež

V Idriji je Jožko Berce ostal štiri leta. Tam je uvedel redno mladinsko katehezo. Z dekanom Filipičem so sporazumno organizirali romanja, ki so bila do tedaj neizvedljiva. V Ljubljani je takrat vladal Stane Kavčič. Začele so se priprave za gradnjo nove cerkve v Idriji. Nato je bil štirinajst mesecev župnik na Vojskem nad Idrijo. Od tam ga je škof Janez Jenko poslal v Otalež. »Bo že naslednik nadaljeval z vašim začetim delom!« mu je dejal. V Otaležu je bil že šestindvajset let župnik Anton Pilat. Zaradi medvojnih in povojnih razmer je bil zelo prestrašen, živčno oslabel, stalno v depresiji, in še sam je gospodinjil. Nezaupljiv je bil do župnikov in faranov.

Nekaj je bilo bolezenskega tudi v sorodstvu, v glavnem pa je bil žrtev vojne. Nemci so hoteli zažgati cerkev, potem, ko so po partizanski hajki našli pri njej nekaj streliva in partizansko kapo, kar so gotovo partizani namenoma pustili za »corpus delicti«. Znal je toliko nemško, da je Nemce prepričal, nosili so že slamo za zažig, da so v cerkvi samo tirolske umetnine, v resnici so bile iz idrijske rezbarske delavnice. Ni sprejemal nobenih mašnih intencij in drugih dajatev, češ da se bo zvedelo za dohodke in jih bodo prijavili davkariji. Ob prihodu je bil zvonik še iz časa vojne prerešetan in Jožka je čakalo temeljito popravilo župnišča, obnova nesorazmerno velike farne cerkve in še dveh podružničnih cerkva (škof mu je to osebno tudi povedal v osebnem srečanju). V božičnem času je tri leta postal Otalež božja pot mladinskih skupin, mašnih strežnikov zaradi edinstvenih jaslic, narejenih iz praznih vžigaličnih škatlic.

Po devetih letih, tudi zaradi pritiskov partije, je moral oditi v Vrhpolje. V resnici bi moral priti v Vrhpolje nekdo drug. V dekretu je temu škof Janez Jenko napisal, da Jožka Berceta tam čaka gradnja novega župnišča. Dekret je vrnil s pripisom: »Nisem študiral za zidarja«.

Otalež pri Cerknem, cerkev sv. Katarine. FOTO: Ivo Žajdela

V Otaležu homatije s partijo

V Otaležu so bile določene homatije s partijo. Afera je bila strahotna, trajala je zadnjih pet mesece tamkajšnjega župnikovanja. Krajevna skupnost je Jožka zaprosila, da sodeluje pri agitaciji za samoprispevek za širjenje in asfaltiranje štirih kilometrov ceste. Z veseljem je to storil, pa tudi s krampom in lopato je bil zraven. Ko se je bližalo odprtje, je nastala zadrega, kako naj bo zraven gospodov z vrha tudi župnik. Vsi so vedeli, da je bil župnik največji pospeševalec te pridobitve. Župnika je bilo potrebno torej odstraniti.

Po osmih letih bivanja v župniji v Vrhpolju sta prišla dva iz Krajevne skupnosti in povedala: »Zagotovo vemo, da se vas je znebila partija«. Čutil je, da je dolžan pokorščine škofu in ne partiji. Vse je povedal tudi škofu Jenku. Ta je bil gotovo pod pritiskom, da ga od tam potegne in hkrati dobi v Vrhpolje. Ko je Jožko prejel dekret, so bili vsi farani enotnega mnenja, da je to dosegla partija. Jenko, da ni imel čiste vesti, je sam dokazal pri dveh naslednjih birmah v Otaležu, ko je kar dvakrat rekel: »Se morate zahvaliti bivšemu župniku Jožkotu Bercetu, da imate tukaj razširjeno cesto in asfalt, da lahko pride avtobus v vas«. »Nekoliko je zadevo popravil,« je o tem dodal Jožko Berce.

Otalež pri Cerknem, glavni oltar v cerkvi sv. Katarine. FOTO: Ivo Žajdela

»Devet prič bo proti vam«

Še pred to afero so sporočili, da mu bodo sodili za veliko število obremenilnih zadev. »Devet prič bo proti vam,« mu je rekel bivši borec. V resnici ni bil borec. Ime mu je bilo Anže. »Anže,« mu je rekel, »zanimivo, če vas bo toliko. Ampak jaz tudi vem, kar vsi ne vedo«. Bil je švercer, poškodoval si je nogo in se javil kot partizanski invalid. Bil je klican k preiskovalnemu sodniku v Idrijo: silil starše k krstu otrok, druge na poroko, birmo (devet točk). Ko bi moral podpisati, pa je rekel: »Ali lahko dobim kopijo.« Sodnik in tajnica sta kar obstala. Kakšne pravice ima obtoženec, nasploh o kazenskem postopku, je videl, ko je moral dve leti in pol odsedeti v Skopju. Tokrat so mu šele potem, po petih minutah, povedali. Vprašal je še, ali mora kaj plačati. »Ne, ni potrebno,« sta hitela odgovarjat. Nikoli tudi ni nič dobil. Obiskal je pozneje družino Jožka Pirca (zdaj je rektor Slovenika). Njegov oče mu je dejal: »Gospod kaplan, ali veste, gor se pa vas bojijo«. »Zakaj pa?« »Pravijo, da poznate paragrafe bolj kot oni.« Iz vsega sicer ni bilo nič, pritisk je pa vendarle bil. V Otaležu je bil župnik devet let.

Otalež pri Cerknem, oltarji v cerkvi sv. Katarine. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovski pritiski so se nadaljevali

Pritiski so se nadaljevali tudi v Vrhpolju. Ko so pripravljali dokumente in morda so že polagali temelje novemu župnišču, ga je prišel v staro župnišče obiskat udbaš Krušec (leta 2010 je še živel), s katerim je imel opravka že kot prefekt v Vipavi. Takrat ga je poskušal na vsak način pripravit do tega, da bi vohunil med profesorji duhovniki. Po dolgem času je razvozlal, zakaj so ga poslali iz semenišča. Izpeljali pa so vse po pritisku Ciril-Metodijskega društva. Ko je takrat prekinil pogovor z udbašem v Vipavi, je imel potem osemnajst let pred Udbo mir. »Jožko, imate eno nalogo,« je začel tokrat ta udbaš. »Oprostite, kdo se vi?« ga je vprašal Berce. »Ni važno!« »Oprostite, da vem s kom govorim.« »Imate eno nalogo. Jutri bo akcija, prišli bodo tako imenovani diverzanti. Vrteli se bodo tudi okoli vaše vasi. Ljudje jih bodo opazovali. Vi pa imate nalogo, kaj bodo vaši ljudje rekli o teh diverzantih.« »Oprostite, oproščen sem od stalne vojaščine.« »To nas ne sme presenetiti, to zajame stare, mlade, ženske, vse. Do jutri zvečer mi prinesite sporočilo v hotel Jadran v Vipavi.« In je odšel. Videl je, da gre za nov pritisk. Zdaj je vsa vas angažirana pri gradnji novega župnišča, bili so zelo zavzeti, veliko vneme je bilo med njimi, od priprave do različnih akcij. Režimovci so hoteli vse to zavreti. Naredil je »ofenzivo« k Svetemu Duhu. Naslednji dan je šel na postajo milice v Ajdovščino. »Rad bi govoril s komandirjem,« je rekel Berce. »Kaj pa je?« »Nekaj važnega! Rad bi komandirja.« »Počakajte!« Pogovor s komandirjem: »Tukaj je prišel nekdo, ki se mi je zdel sumljiv. Predstaviti se mi ni hotel, smatral sem za dolžnost, da ga javim.« »Počakajte, počakajte.« Odšel je v drug prostor telefonirat. Ko je prišel nazaj je rekel: »Pomirite, pomirite se,« in ga potrepljal po ramenih. Zdaj mu je odleglo. »Res gre za eno akcijo.« »Menil sem, da gre za nekaj sumljivega.« »Prav, prav!«

Na mladinska srečanja je vabil znana slovenska imena

Jožko Berce je leta 2010 dejal, da je pred petintridesetimi leti velik pomen posvetil mladim. Vpeljali so redna mladinska srečanja. Nanje je vabil znana slovenska imena: Vanjo Kržan, Rudija Konciljo, rojaka Vinka Kobala, Lojzeta Peterleta (ko še ni bil politik, ampak urednik revije 2000), dr. Toneta Kunstlja, Pavla Kogeja, Veselko Šorli Puc. Potem so mladi začeli tudi sami od sebe hodit v Stržišče. Z mladimi je veliko hodil v hribe. Začel je, kar je bila njihova novost in je bilo zanimivo tudi za okoliške župnije, s peš romanji v sproščenosti in molitvi od doma na Sveto Goro. To je počel, dokler je mogel. Še pred petimi leti (povedal leta 2010). Od prvotnih petintridesetih pohodnikov jih je naraslo na osemdeset do sto. Dobili so sponzorje, ki jih potujoča kuhinja spremlja s kombijem. Okrog dveh po polnoči je zakuska. Najlepše doživetje je potem, ko je v popolni tišini meditacija od Grgarja do Svete Gore. To je večkrat doživel in bil ganjen do joka. Da upa osemdeset mladih tako dolgo molčati. »Si bil truden,« je kdo rekel. »Kaj pa, še zlasti če je petdeset mladih skupaj!« mu je odgovoril Jožko. Romanje je trajalo šestnajst ur.

Župnijska cerkev sv. Primoža in Felicijana v Vrhpolju pri Vipavi. FOTO: Ivo Žajdela

Biti župnik ni lahko

Pretresla pa ga je vrsta smrtnih nesreč med vernimi mladimi v zelo kratkem obdobju. Pretreslo je vso župnijo, staro in mlado. Med zadnjimi in najtežjimi je bila smrt matere s petimi otroki. Na Krnu se je ponesrečila. Bila je odlična cerkvena pevka, prav tako mož, otroci so sodelovali v cerkvi. Nato sta se ponesrečila dva fanta, ki sta bila strežnika, pritrkovalca, prva soseda cerkve, nečaka od duhovnika Lojzeta Kobala. Nezgode so ga tako pretresle, da je po vrsti nezgod zbolel na ščitnici in bil operiran. Ponesrečil se je oče treh otrok pri kmečkem delu. Faran je do smrti povozil faranko. Ko so gasilci reševali pogorelo hišo Lojzeta Kobala, se je pri obnovi smrtno ponesrečil gasilec. Mlad fant se je na maturantskem izletu utopil na brzicah Krke. Nekomu, ki je peljal trezen, sta v prometni nesreči umrla mati in bratranec. »Kako potem nekoga pokopati, še zlasti če je mlad?« se sprašuje.

Vrhpolje in Ustje

Po triindvajsetih mesecih so v Vrhpolju izključno z darovi župljanov zgradili novo župnišče. Nato so kupili dva nova zvona. Nujna je bila večkratna celovita obnova župnijske cerkve (zadnja pred veliko nočjo 2009), poleg nje še podružnične cerkve sv. Križa. Leta 2010 je že dvajset let soupravlja župnijo Ustje.

Zadnje čase ga je skrbel občuten upad nedeljnikov. Več desetletij je bila glavna značilnost njegove župnije, da je bilo pri glavni maši v nedeljo več moških kot žensk. Ko je prišlo pol na pol, je to kar nekaj časa trajalo. Leta 2010 je bil upad na ženski strani, pri dekletih, pri fantih pa se bistveno ni slabšal. Pojav ni bil osamljen. Že pred petimi leti ga je neki duhovnik opozoril naj bo pripravljen na to.

Župnik Jožko Berce leta 2010 v Vrhpolju pri Vipavi. FOTO: Ivo Žajdela

Če pa Bog je, potem ...

»Zrastel sem na 'mehkem', kar zadeva vero. V sorodstvu je bilo več duhovnikov: stric duhovnik, dve redovnici po mamini strani, bratranec duhovnik – pokojni Bogomil Berce. Še prej je bilo v sorodstvu pet duhovnikov. Oče je bil cerkovnik. V družini smo molili. Ljudje so me že kot strežnika videli 'za oltarjem'. Zaradi nizkotne socialistične vzgoje v gimnaziji pa smo bili verni fantje zelo zmedeni. Bombardirali so nas z darvinizmom. Boris Kovšča (ta je pred dvajsetimi leti dal nalog za aretacijo četverice: Tasiča, Zavrla, Borštnerja in Janše) se je takrat zakrohotal: 'Jaz grem na teologijo'. Oče je bil v zaporu. Iskal sem rešitev. Seveda smo pri nas stalno molili. Bral sem razno literaturo. Nastala je dilema za čas, ko bom končal gimnazijo: Ali Bog je ali ga ni? Bog je! Po določenih bojih in duhovnih vajah, misijonu p. Pavla Berdena, sem prišel do logičnega sklepa: Če pa je Bog, potem edino Bog zasluži, da se mu ves posvetim. Seveda sem rad pogledal takrat za dekleti. V fantovski družbi sem bil vedno zaželen in priljubljen, ker sem pevec. Bili smo družba fantov, ki je držala vzdušje v vasi. Ko je naša generacija odšla, so rekli: 'V Dornberku ni več tako, vas je prazna, ker vas ni'.«

Zakaj smo na svetu

»Pokojni dr. Anton Strle je nekoč govoril o življenjski naravnanosti. Bati se moramo, ker mladi nimajo tiste načelne naravnanosti, kot sem jo imel sam,« je opozarjal župnik Jožko Berce. »Zato naj kot prvo razčistijo prvo vprašanje katekizma, zakaj smo na svetu. To bo tudi odrešilno. Zame je bilo. Da se splača prebroditi vse mogoče težave v ohranitvi poklica. Za novo mašo so mi fantje naredili velik slavolok, S Teboj v veselju, s Teboj v trpljenju. Celotna moja družina mi je pomagala do duhovništva. Bogu hvala, dobrim staršem, dobrim ljudem!«

Ivo Žajdela, Lepote in sence župnikovanja, Jožko Berce, Vrhpolje, Demokracija, 16. 9. 2010

1/6