Nadaljevanje iz: Jožef Berce, Jožko Berce, Dornberk [5]

Jožko Berce je bil leta 2010, ob zbiranju gradiva za ta portret, župnik v Vrhpolju že 36 let (večino njegove zgodbe v nadaljevanju je zbral Jože Potrpin). Iz Vrhpolja, kjer je 740 ljudi (od tega šest nekristjanov) je takrat že 20 let soupravljal župnijo Ustje, ki je pol manjša. Rodil se je 9. januarja 1932 v Dornberku v spodnji Vipavski dolini staršema – kmetoma z osmimi otroki. Štirje so umrli, štirje so bili leta 2010 še živi. Prva sestra je umrla, druga je doma gospodinja. Jožko je bil tretji. Najmlajši, Bogdan Berce, je tudi duhovnik, leta 2010 je bil župnik v Godoviču (s soupravo Zavratca), leta 2024 je župnik v Dekanih. Širša družina (po stari materi in očetu) je dala šest duhovnikov.

Jožko Berce je bil duhovnik v Vrhpolju 39 let, umrl je januarja 2021. Njegovo zgodbo je Jože Možina posnel za oddajo Pričevalci na Televiziji Slovenija: https://365.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174452170

Med vojno je opravil krajši partizanski tečaj

Prva štiri leta osnovne šole v italijanščini je Jožko Berce izdelal doma. Nato je bil na enoletnem italijanskem kmetijskem tečaju – allenamento agrario. Med vojno je opravil krajši partizanski tečaj, po vojni še nekaj inštrukcij za vstop v gimnazijo. Po vojni je stopil z dvanajstimi fanti iz rojstne vasi v malo semenišče v Gorici. Takratni ravnatelj mons. Valdemarin mu je osebno rekel oz. napovedal: samo dva od njih bosta prišla do konca, kar se je uresničilo (samo dva sta postala duhovnika). S priključitvijo Primorske k Jugoslaviji 15. septembra 1947 je gimnazijo odrezala žica, semenišče na drugi, italijanski strani je ostalo brez semeniščnikov, slovenski semeniščniki pa so se morali prepisati v novo nastajajočo realno gimnazijo v Šempetru pri Gorici. Po zgraditvi začasne gimnazije v Novi Gorici je zadnje leto (1952–1953) končal tam (v provizorični stavbi). Proti koncu leta je bila anketa med bodočimi maturanti, kam bodo šli po maturi. Na zadnjem mestu seznama je bila tudi teološka fakulteta. Še živeči sošolec se je sarkastično zasmejal na ves glas: »Jaz pa grem na teološko«. Vsi so vedeli, da je ateist. Kljub temu so šli štirje od gimnazijcev v bogoslovje in trije od njih postali duhovniki; eden je umrl še kot bogoslovec. Dva sta še živa, oba iz Dornberka, je povedal Jožko Berce leta 2010.

Vrhpolje, župnijska cerkev sv. Primoža in Felicijana. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so očetu »dosodili« 12 let zapora

V bogoslovju v Ljubljani zaradi zaznamovanosti očeta ni bil sprejet. Očeta Jožeta Berceta, očeta štirih otrok, so leta 1948 komunisti »obsodili« na dvanajst let zapora. Od tega jih je moral »odsedeti« štiri: v Solkanu, Postojni, na Miklošičevi v Ljubljani, v Mariboru, na delovišču avtoceste Zagreb–Beograd pri Zagrebu, šest mesecev v Beogradu v bivšem nemškem taborišču, na koncu spet na Miklošičevi.

Prav v času odraščanja, od leta 1947 do leta 1951, je bila družina s štirimi otroki brez očeta. Poleg gimnazije se je učil še nekaj glasbe, v glavnem pa sta z mamo reševala gospodarstvo družine. Najtežje je bilo, da so morali poleg tega, da so sami težko shajali, štiri leta pošiljati pakete očetu v razne zapore širom Jugoslavije, kamor so ga premetavali. S sošolcem Bogdanom Bricem (rodil se je leta 1931 v Dornberku, leta 2010 je bil še živ v Oseku pri Šempasu, bil je upokojen kot srčni bolnik, umrl je decembra 2012), ki so mu partizani 1. junija 1943 umorili očeta Iva Brica – Jožko je bil med prvimi pričami poleg (bili so vedno prijatelji), ko je ubit ležal v krvi –, sta tako bila sprejeta na bogoslovni študij na Reki. Kot gosta sta stanovala v internatu pri salezijancih, poslušala predavanja na teologiji, dokler niso oba poklicali v vojsko.

V komunistični vojski

Po prvem semestru so ga poslali k vojakom v Makedonijo, v Titov Veles. Po urejenosti, higieni, znanju in vedenju je bil postavljen za zgled vojakom – primernega »vojnika« – in dodeljen v komandirjevo pisarno h kepetanu Joviću. Edini je znal obe pisavi: latinico in cirilico. To je trajalo nekaj tednov. Na okno pisarne je prišel poveljnik Kosa poročnik Savić. Cinično je gledal in dejal: »Kaj ti delaš tukaj?« »Komandir me je vzel.« »Zakaj prav tebe?« »Kolikor vem, ker edini znam obe pisavi«. Na hitro so ga premestili v skladišče perila. Po nekaj dnevih je prišel kapetan, ki ga je prej vzel v službo in mu razmetal posteljo in ostalo: »To ti ne valja, to ti ne valja!« Nato so ga ponovno premestili v enoto, kjer je dobil v oskrbo kobilo, ki je bila živčno bolna, oproščena nege. Niso je smeli ščetkati. Pri vojakih je bilo pravilo, ko konj ubije dva, šele potem gre v zakol. Po vsej verjetnosti so mu jo dodelili zato, kot je ugotavljal pozneje, da bi ga ubila. Nekega dne v začudenje vsega štaba, ker so šli vsi oficirji v kasarno, ko so vojaki gnali kobile na napajanje, je sam med visokimi oficirji slišal vprašanje: »Pa tko je onaj, koji vodi Cvetku?« »Pa ne znam. To ti je neki pop.« »Vidi.« Vsi so torej vedeli, da je kobila oproščena od nege, ker je bila bolna. Z zadnjimi nogami je npr. tolkla v strop barake, v kateri je bila nastanjena.

Cerkev sv. Križa v Vrhpolju. FOTO: Ivo Žajdela

V vojski so ga zaprli, da bi mu onemogočili duhovniško pot

Po desetih mesecih »služenja« jugo vojske so Jožka Berceta 24. februarja v Titovem Velesu aretirali. Odpeljali so ga v bivši turški zapor Kalemegdan, takrat vojaški zapor v petdeset kilometrov oddaljeno Skopje. Zaprli so ga v nekdanjo turško kasarno Kale na gričku. Najprej so ga dali v samico. Potem je prišel k njemu preiskovalni major Kosa Vuković. Prinesel mu je seznam nekaterih hrvaških in bosanskih bogoslovcev, ki so izstopili iz bogoslovja in »so zdaj rešeni«. Dal mu je na vpogled list z izjavo nekega Bosanca, o katerem je pozneje zvedel, drugi so mu povedali, da je res izstopil. Čez nekaj dni je major spet prišel; tokrat v vinjenem stanju. »Kaj pa ti misliš?« ga je grozeče vprašal. »Nič, saj nimam kaj misliti.« »Onda počnemo,« je dejal.

Trpinčenje brez pretepanja

Dokler je imel možnost razmišljati o prihodnosti, izbiri poklica, se ni nič zgodilo. Ko pa je jasno povedal, da nimata kaj razpravljati, je začel prelagati pištolo iz žepa na mizo, potem z mize v predal. Prinesel je vsa mogoča obremenilna gradiva treh zmontiranih prič (iz njegove kasarne, eden je bil Bosanec, eden iz Banata in Beograjčan, Tomić). Obtoževali so ga banalnih reči. Da je »pogrešil« to in ono. Predočil mu je izjave njegovih sovojakov, kaj je s kom govoril. V resnici pa je bil do določenega dne vsem za zgled. Zasliševanje majorja Vukovića se je nadaljevalo v samici, enkrat bolj surovo, drugič bolj priliznjeno. Nasilnega postopka (pretepanja) sicer ni bilo. S sabo je Jožko uspel v zapor in samico kljub kontroli prinesti rožni venec, ki ga je uporabljal pri molitvi. En dan je postavil rekord, ko je zmolil osemnajst rožnih vencev. Nekega dne je prišel nenadoma direktor zapora major Džermanović z enim vojakom, da ga mora nujno pregledati do kože. Razsrdil se je na račun rožnega venca, kako da je sploh šel skozi njihovo kontrolo. »Kako si to prinesel notri. Če si to lahko, bi lahko tudi pištolo, puško in top.« Skozi okence na vratih so ga namreč spremljali, kaj počne. Vojak, ki je stražil in ga opazoval ter zdaj spremljal tudi majorja, je dejal: »On je jako pobožan«. Rožni venec so mu vzeli, ne pa možnosti za molitev.

»Ruši bratstvo i jedinstvo«

Po šestih mesecih preiskovalnega zapora v trdnjavi na vrhu Skopja je bila določena obravnava na vojnem sodišču, na drugem koncu Skopja ob Vardarju, v stavbi, ki je bila iz marmorja zunaj in znotraj. Brez vojaškega pasu in vezalk je moral hoditi v sredi. Ko so šli po mostu čez Vardar, je major govoril: »Po sredi moraš hoditi, po sredi ...« Bali so se namreč, da bi skočil v Vardar. Že pred tem, v času preiskovalnega zapora, se je ponovno pritožil, da ima rano na želodcu (kot že pred služenjem vojaščine, pa tega niso upoštevali). Poslali so ga na pregled v vojaško bolnišnico v Skopju. Takrat so bile v njej še slovenske sestre usmiljenke v uniformah. Ne spominja se, če so ga dali na rentgen ali ne. »Produži rat!« so odločili. Proglasili so ga za zdravega. Na sodni obravnavi so prinesli tudi vse podatke, npr. tehtanja v desetih mesecih. Če bi ugotovili, da je zares bolan, bi to zagotovo bistveno vplivalo na kaznivost očitanih dejanj. Na sodišču so bile vse tri prejšnje obremenilne priče. Vojaški odvetnik – branilec je brez vpliva na sojenje izjavil le, da Jožko zastopa taka stališča, ker je bil vzgojen v verni družini, zato se mu to šteje v olajševalno okoliščino. Obtožili so ga po členu 118, za sovražno propagando, da »ruši bratstvo i jedinstvo« in obstoječi družbeni red. Obsodili so ga na tri leta in pol zapora.

Znamenje na eni od hiš v Vrhpolju. FOTO: Ivo Žajdela

V socialističnem zaporu v Idrizevem pri Skopju

Napisal je osebno pritožbo. Po šestih mesecih je dobil odgovor (pravnomočno sodbo iz Beograda), da je kazen zmanjšana na dve leti in pol z obrazložitvijo: glede krivičnosti njegovih napak je sodišče pravilno presodilo, zmotilo se je zgolj pri odmeri kazni. Na to so vplivali nekateri dejavniki iz domačih krajev. Kazen (še dve leti) je prebil v kazensko poboljševalnem domu v Idrizevem, sedemnajst kilometrov južno od Skopja. Tam je bil prej turški zapor, ki pa je bil premajhen za socialistične zapornike, zato so »socialisti« takrat zgradili tam moderne stavbe po ameriških standardih. Spal je v sobi s 50 sozaporniki; z železnimi posteljami.

Zaprt z mnogimi političnimi zaporniki

V tem zaporu se je po nekaj dneh srečal s hrvaškim bogoslovcem Ivanom Novoselom iz Zagreba, ki je bil ravno toliko obsojen, istrskim bogoslovcem Šimetom Radetićem, ki je že imel tri leta bogoslovja na zagrebški fakulteti, obsojen je bil na tri leta in vse odsedel, in bosanskim duhovnikom Tvrdkom Tadićem, obsojenim prav tako pred vojaškim sodiščem na štiri leta, ki jih je vse odsedel (ki je leta 2010 še živel, takrat je bil že zlatomašnik, v slovenskem zamejstvu, v Gorici). Med drugimi kaznjenci je bilo veliko Albancev, ki so jim ubili koze v času agrarne reforme; nekateri so bili preganjani zaradi Informbiroja, general bivše armade, potem Mihajlovićev general, Srb, zajet že med vojno, obsojen na smrt in je bil že trinajsto leto zaprt, prvi predsednik samostojne republike Makedonije, študent prava Boris Gradiški, obsojen na smrt, ko so snovali svojo republiko, po dvanajstih letih zapora so ga spustili domov. V zaporu je bilo tudi nekaj Slovencev.

Porušitev obeh makedonskih zaporov

Bosanski duhovnik je bil med najbolj izobraženimi in je bil zaradi svoje marljivosti in iznajdljivosti pri upravi cenjen, zato so ga uporabili za knjigovodstvo. Preko nekega delovodje delavnic mu je priskrbel v ateljeju risanje barvnih vzorcev za perzijske preproge, ker je bil spreten za marsikaj. Tako se je moral naučiti risanja. En tak vzorec še vedno hrani. Preproge so vezli štirje, večinoma so bili Albanci, šiptarski hodže. To je bilo za Jožka odrešilno. Osem ur so bili na toplem. Z zdravjem ta čas ni imel težav. Vživel se je v red. Redno mu je mama vsak mesec pošiljala paket, čeprav se je težko prebijala po vojni.

Kasneje, po hudem potresu v Skopju, je bil z neko skupino na večdnevnem potovanju v Makedoniji. Ko so bili v Skopju, je šel pogledat, kako je z zaporom Kale, kjer je bil šest mesecev v preiskovalnem zaporu. Bil je porušen. Prav tako nekdanje vojaško sodišče. Povedali so mu, da se je tudi zapor v Idrizovem porušil, zaradi česar so lahko vsi arestanti zbežali.

Dornberk, župnijska cerkev sv. Danijela. FOTO: Ivo Žajdela

Šolanje za duhovnika v istrskem Pazinu

24. avgusta 1957 se je vrnil domov. Zvedel je, da so medtem bogoslovja sistematično ukinili, upravno osebje pa zaprli. To se je zgodilo z bogoslovji na Reki, v Šibeniku in Zadru. Tako so dalmatinski in reški bogoslovci prišli v Pazin. Tu so bili toliko elastični – zelo znana osebnost dr. Milanović in škof Nežić –, da so dali del malega semenišča na razpolago bogoslovcem in vpeljali redna predavanja. Nekaj profesorjev je prišlo z Reke, nekaj je bilo laikov, zanimiv je bil profesor Simunić, oče devetih otrok, eden je bil celo Madžar. Bogoslovna velesila je bil znan frančiškanski pater Teofil Velnić, ki je menda med vojno sam rešil eno akademsko leto v Dubrovniku, ko so razgnali profesorje. Učil jih je moralko, sociologijo, teologijo škof Slavko Nežić, Drago Kalac biblicistiko, cerkveni pravnik dr. Pavić pravo. Tako se je pazinska šola lahko imenovala visoka teološka šola.

Tako je Jožko nadaljeval študij bogoslovja v Pazinu. Predavanja je poslušal v hrvaščini, zapisoval pa si jih je v slovenščini. Odgovarjal je v hrvaščini. Skripta so bila v hrvaščini in latinščini, ki se jo je učil prej dve leti v semenišču v Gorici in tudi v realni gimnaziji v Novi Gorici. Poučeval jo je nekdanji duhovnik Bidovec, brat pokojnega heroja iz Bazovice, sošolec od Jožkovega strica, ki je bil tudi duhovnik. Bil je tako vajen duhovniških gest, da so ga pozdravljali, ko je prišel v razred, s Hvaljen Jezus.

Škof Mihael Toroš ga je leta 1959 predčasno posvetil

V Pazinu je končal še štiri semestre in naj bi tudi dokončal študij. Zvedeli pa so, da so ukinili gimnazijo v Vipavi zaradi semeniščnikov, ki so vanjo hodili, češ, da država pač ne bo vzgajala prihodnjih duhovnikov. Zato je bila škofija prisiljena ustanoviti notranjo gimnazijo. Ta pa ni imela ne profesorjev ne prostorov. Vse se je začelo v bivšem vipavskem župnišču. Administrator škof Mihael Toroš je odredil, da je prekinil študij in ga je predčasno posvetil. Bilo je leta 1959. »Boste nadaljevali študij med delom,« je rekel. Enkrat je šel v Pazin še polagat nekatere izpite, zaradi dela pa ni mogel vseh narediti in končati študija. Bil je v resnici nujno potreben v Vipavi. Profesorji Kralj, Otmar Črnilogar, Pivk so morali hoditi na fakulteto in jo končati, da so lahko predavali. Dr. Tone Požar je bil edini kvalificiran (slavist), drugi, tudi duhovniki, rojak Petrič, Jožko Kralj, Branko Rudež (leta 2010 je bil še živ, umrl je leta 2015, pokopali so ga v Stomažu) so čisto amatersko pomagali ustvarjati novo gimnazijo. Eno šolsko leto so tako spravili pod streho. Obetal se je velik dotok kandidatov za naslednje.

Iz kleti v župnišču so naredili kapelo

Jeseni istega leta, ko je bil posvečen, je bil nastavljen kot prefekt, predvsem pa kot graditelj v novo ustanovljenem semenišču z gimnazijo v Vipavi. Že poleti so začeli pripravljati v bivši kleti župnišča (veliko za 200 hl vina) prostor za kapelo. Arhitekt Bitenc, ki je takrat urejal Plečnikov trg v Vipavi, je dejal: »Tukaj se bo še lahko lepše molilo kot v kakšni katedrali«. To je Jožko povedal mons. Torošu. »A tako je rekel. Pojdite. Napravite iz kleti kapelo!« je rekel. Iz podzemnega prostora so zidarji in semeniščniki naredili lepo kapelo. To pa nekomu ni bilo všeč. Proti koncu poletja je že dobil dekret za kaplana v Idriji. Vsi sobratje so spoznali, da stvar ni čista.

Ivo Žajdela, V mlinih komunističnih trpinčenj, Jožko Berce, Vrhpolje, Demokracija, 9. 9. 2010Konec v: Duhovnik Jožko Berce, Dornberk, Vrhpolje pri Vipavi [7]

1/5