Vrhpolje pri Vipavi. VIR: I. Ž.

Od leta 1903 je na pročelju osnovne šole v Vrhpolju reliefna podoba Kristusove glave, kar je edini tovrstni primer v Sloveniji. Naredil ga je Henrik Dejak, ki je bil 28 let župnik v Vrhpolju. Po vojni, leta 1956, so komunistični oblastniki ukazali, da se mora Kristusov lik na osnovni šoli zakriti; vendar se naj ne »ošprica« s cementom. Mož, ki je moral to delo opraviti, se je znašel in je relief le zazidal z opeko in apneno malto.

Ivan Premrl in Mihael Krečič. FOTO: Ivo Žajdela

Učiteljeva žena naj bi rekla, da ne bo spala pod Kristusom

Leta 1989, ko je komunističnemu režimu vidno jemalo sapo, so Vrhpoljci relief spet odkrili. Takrat se je šola odločila pročelje prenoviti. Ko je med prenovo Ivan Premrl šel mimo, se je ustavil in gledal, kako zidarji delajo. Na mestu, kjer je bil zazidan relief, je opazil vdolbino in vprašal, kdo jo je naredil. Dodal je, da bi rad videl, da bi zazidavo v celoti odstranili. Zidarji so mu rekli, da to storijo, če prinese pijačo. Res je šel po vino in dal steklenico v dvigalo, da so ga delavci potegnili gor. Naslednji dan je bil medaljon z reliefom odprt.

Ko je to opazil učitelj Mihael Kompara, ki je stanoval v šoli, je posredoval, da morajo relief zazidati nazaj. Njegova žena Fanči Kompara naj bi celo rekla, da ne bo spala pod Kristusom; relief je bil namreč nad oknom stanovanja. Sestali so se najvišji politični forumu v ajdovski občini (predsednik občine, sekretar partije Tomažič itd.) in sprejeli sklep, da se mora relief s Kristusovo podobo zazidati nazaj. Ko so delavci relief spet zazidavali, tokrat s heraklitom, se je Ivan Premrl spet našel tam in jim rekel, naj odprtine ne zazidavajo premočno, ker bo pregrada spet šla dol. Medtem so se Vrhpoljci organizirali in 10. in 11. julija 1989 zbirali podpise na posebnih listih večjega formata, kjer je pisalo: »Vsi podpisani krajani zahtevamo, da se ponovno odkrije relief na pročelju šole v Vrhpolju.« Odzvali so se množično in s podpisno akcijo oblastnike prisilili, da so morali njihovi želji prisluhniti. Hkrati se je zbrala skupina Vrhpoljcev in se dogovorila, da bodo relief pomagali sami odkriti. Javil se je Mihael Krečič, da bo on šel v akcijo. Leta 1956 so namreč relief zazidavali pred njegovimi očmi. Hodil je v drugi razred šole in doma je mami povedal, da je videl, da na šoli »bogca zazidavajo«. Ker so bili hudi režimski časi, mu je mama naročila, da o tem več ne govori.

Osnovna šola v Vrhpolju pri Vipavi s Kristusovim medaljonom na vrhu. FOTO: Ivo Žajdela

»Kristus je vstal iz groba skalnega ...«

Robert Kobal je pogumnemu Mihaelu Krečiču posodil kleparsko kladivo. Ko se je zmračilo, je šel do šole, se sezul in se v nogavicah, da ne bi ropotalo – v šoli je namreč pod reliefom stanoval ideološko budni učitelj Kompara –, z zadnje strani povzpel na delovni oder do reliefa, ki je na vrhu pročelja šole. Najprej je polovico heraklita lahko snel brez večjega napora. Problem je bil z drugo polovico, saj bi ropot odpadnega materiala lahko slišal učitelj Kompare v stanovanje. Prav takrat je zaslišal, da se od Dupelj bliža traktor. Počakal je in ko je ropotal traktor mimo šole, je odstranil še drugo polovico.

V skupini domačinov pred cerkvijo, ki so čakali na razplet, je bil tudi dr. Jurij Bizjak (kasnejši škof, takrat je delal v bližnjem vipavskem semenišču). Zapel je pesem Kristus je vstal iz groba skalnega ... Ljudje so prinašali pijačo in pred cerkvijo se je pričelo ljudsko rajanje. Ivan Premrl je junaku Krečiču povedal, da si zdaj res zasluži pijačo.

Toda režimovci so hoteli relief spet zakriti. Danilo Krečič je prosil sorodnika Petra Krečiča, znanega profesorja na ljubljanski šoli za arhitekturo, ki je podal strokovno mnenje, da se mora šola obnoviti v prvotno stanje. To in podpisna akcija vaščanov so preprečili, da bi relief spet zazidali.

Osnovna šola v Vrhpolju pri Vipavi s Kristusovim medaljonom na vrhu. FOTO: Ivo Žajdela

Janko Premrl - Vojko je leta 1942 umoril Ivana Lavrenčiča

Glede umora Ivana Lavrenčiča leta 1942 (hiša na samem med Vrhpoljem in Dupljami) so mi (župnik Jožef Berce, Mihael Krečič in Ivan Premrl) povedali, da ga je ustrelila Vojkova četa (vodil jo je Janko Premrl - Vojko). Lavrenčičev soimenjak (prav tako Ivan Lavrenčič, pravili so mu Janez Organistov) je bil po prvi svetovni vojno ujetnik v Rusiji. Tam je spoznal surovost boljševikov. Ko so se med vojno pojavili prvi borci z rdečo zvezdo na kapah, se je odselil v Italijo, potem pa v Argentino.

V knjigi Radoslave Premrl Moj brat Janko - Vojko (Slovenska matica, Ljubljana, 1992) je na strani 101 sestra Janka Premrla - Vojka zapisala: »Moliš, se boriš in, nujno, pobijaš sovražnike svojega naroda in tudi domače izdajalce, a ko si po bitki sam s svojo vestjo in svojim Bogom, kaj čutiš Janko? Kolikokrat sem se tako spraševala: prvič je bilo aprila 1942, ko smo zvedeli, da je Janko napadel dva domača izdajalca v Vrhpolju pri Vipavi. Eden je umrl, drugi pa je bil težje ranjen.«

Že prej, na strani 60, pa je zapisala: »Nič nismo vedeli, da je Janko v noči na 11. april 1942 napadel dva slovenska ovaduha iz Vrhpolja pri Vipavi in, ne da bi pričakovala, sem se znašla v zaporu kot teliček, ki je sanjal, da je življenje en sam zelen sočen pašnik, pa se kar na lepem znajde v smrdljivem živinskem vozu, natrpanem z govejo druščino.«

Leta 1989 so Vrhpoljci s podpisi reševali svojo zgodovino in ponos. FOTO: Ivo Žajdela

Govorice o Premrlovi smrti

Takratni vrhpoljski župnik Jožko Berce mi je leta 2010 povedal, da je Janko Premrl - Vojko hodil k Pivkovim (Pivk je bil župnik v Vipavi) na Črnem Vrhu. Nekega dne naj bi prišel ves razburjen in povedal, da se jim slabo piše, saj da jih vodijo boljševiki. Ustrelili naj bi ga v hrbet. Ko so ga prekopali na pokopališče v Podnanosu, naj bi nek prisotni borec povedal, da ne pokopavajo pravih kosti. Bali naj bi se, da bi domači na lobanji videli sledi umora.

Slednja dva podatka (da so Premrla ustrelili v hrbet in da naj ne bi pokopali njegovih pravih kosti v Podnanosu) sta seveda govorici, ki spadata v vrsto podobnih o Janku Premrlu - Vojku. Skupno vsem tem govoricam je sporočilo, da naj bi komunisti sami ubili Premrla. Pred leti sem že podrobno pisal o podobnih govoricah o smrti »narodnega heroja« Franca Rozmana - Staneta. Podobne govorice obstajajo tudi glede smrti pesnika Karla Destovnika - Kajuha. Smrti vseh treh naj bi po teh govoricah botrovali komunisti. Polemizirati s takšnimi govoricami je zelo težko, saj imajo ljudje zelo radi takšne zgodbe (teorije zarot), preprosto zato, ker so »bolj zanimive«. Trpi seveda resnica oziroma logika. Ne prvega ne drugega in ne tretjega niso ubili komunisti, ampak so »banalno« oziroma »suhoparno« umrli iz razlogov, ki jih navajajo njihove »uradne« biografije. Podatkov, da je temu tako, je preprosto preveč, poleg tega pa tudi logična sklepanja ob preučitvi razmer ob smrti vseh treh govorijo, da ni šlo za nikakršne zarote.

Leta 1989 so Vrhpoljci s podpisi reševali svojo zgodovino in ponos. FOTO: Ivo Žajdela

Bili so vojaki komunistične revolucije

Komunisti so seveda Slovence na debelo ubijali. Omenjenih treh pa gotovo niso ubili oni. Tudi zato ne, ker je šlo v celoti za njihove ljudi oz. za osebe, ki so izrazito služili interesom komunistične revolucije. Kdo je bil torej avtor teh govoric o povzročitelju smrti omenjenih treh? Naj se sliši še tako čudno, te govorice je v javnost spravila in jih v javnosti tudi dobro utrdila Udba, ki je hotela s tem iz teh ljudi narediti t. i. čiste žrtve oz. velike Slovence. V resnici pa je bil Destovnik leta 1941 in 1942 skojevec in vosovski ovaduh (v Ljubljani je zalezoval ljudi, ki so bili trn v peti komunistom, podatke dajal nadrejenim, ti pa so potem na osnovi teh podatkov te prej zalezovane ljudi ubijali), potem pa pesnik revolucije. Premrl je bil res protifašist, toda bil je tudi simpatizer komunistov (in s tem posledično njihove revolucije). Najbolj izrazit primer pa je Rozman, ki se je od leta 1936 (!) v Španiji boril za interese komunistov, od leta 1941 pa je v Sloveniji kot dobro izvežbani vojak revolucije vodil pomembne partizanske enote in akcije, dokler ga komunistično vodstvo na koncu ni postavilo na sam poveljniški vrh partizanske organizacije. Svojih zadnjih osem let je podaril interesom komunistične revolucije. Za protikomuniste je bilo to jasno, zato je Udba za vsak primer dala v javni obtok še govorico, da je zagovarjal slovensko vojsko in da so ga komunisti zato odstranili. To je naredila zato, da bi ga to naredilo velikega tudi v očeh nekomunistov. Čeprav je bilo v tistem času veliko komunističnih oseb, ki bi jih lahko poimenovali z izrazom morilski stroj, je bil Rozman izrazito takšen primer.

Ivo Žajdela, Vrhpolje pri Vipavi, Marija Kobal, Vrhpolje, Demokracija, 19. 8. 2010Boris Juh Nabergoj, Vrhpolje pri Vipavi, Demokracija, 9. 9. 2010

Nadaljevanje v: Vrhpolje pri Vipavi, Marija Kobal [2]

Leta 1989 so Vrhpoljci s podpisi reševali svojo zgodovino. FOTO: Ivo Žajdela

1/8