Nadaljevanje iz: Vrhpolje pri Vipavi, šola, Kristusov medaljon, Janko Premrl - Vojko [1]

»Sojenje« župniku Janku Pišotu

Leta 1951 je komunistični režim uprizoril »sojenje« proti župniku Janku Pišotu iz Vrhpolja pri Vipavi. »Sodili« so mu zato, da so lahko zaplenili (»nacionalizirali«) dvorano Marijine družbe (sprva je bila to dvorana Katoliškega izobraževalnega društva; ko so Italijani leta 1928 narodna društva prepovedali, je župnija dvorano prepisala na Marijino družbo). Po demokratizaciji Slovenije je bila to med prvimi tovrstnimi stavbami, ki so bile vrnjene lastnikom – župniji Vrhpolje (po 28 letih odtujitve).

Vrhpolje pri Vipavi leži ob vznožju Nanosa, zadaj desno Kovk (pogled z vipavskega gradu). FOTO: Ivo Žajdela

Umor Milana Krečiča v Avstraliji

Milan Krečič iz Vrhpolja se je kot 16 letni fant kot partizan udeležil bitke v Jelenovem žlebu. Tam se je zelo izkazal, saj je kot dober strelec ustrelil precej Italijanov. V tem spopadu je bil eden iz Dupelj prestreljen čez noge.

Milan Krečič je zatem zbolel na živcih, začel se je tresti in komandant ga je poslal domov, kjer se je potem skrival. Po vojni se je izučil za električarja. Moral bi za šest mesecev na dosluženje vojaškega roka v Maribor. Odzval se je z besedami, da ga ne bodo »več jebali«. Doma je povedal, da bo »šel«. Odpravil se je v Trst, od tam pa na ladjo v Hamburg in v Avstralijo. Tam je hitro dobil službo. Oče mu je pisal, naj se pazi in ne hodi ven, da mu Udba ne bi kaj naredila. Leta 1952 so ga na mostu čez reko v Brisbaneju umorili in vrgli v reko. Domov so dobili slike s pogreba. Menijo, da ga je umorila Udba.

Kobalovi iz Vrhpolja in Marija Kobal

Marija Kobal se je rodila 22. marca 1909 na Colu. Njen oče Rudolf Tomic je bil avstrijski orožnik, poveljnik na Razdrtem in Colu. Bila je edinka. Oče je prišel z Dolenjske in se priženil na Col. V Idriji je obiskovala realko, v Tomaju pa je opravila kuharsko šolo, zato je kasneje kot gostilničarka veljala za dobro kuharico.

Marija se je poročila z Benediktom Kobalom iz Vrhpolja (1908–1978). Njegov oče Franc Kobal je živel sredi vasi, bil je vinski trgovec in veleposestnik. Hišo sredi vasi je prodal in leta 1905 zgradil gostilno nasproti vrhpoljske cerkve. Gostilna je delovala do konca vojne. Po vojni mu je nov komunistični režim hišo zaplenil. Ostalo mu je le nekaj prostorov in nadstropje, kjer je družina živela. V prostorih, kjer je bila gostilna, je bila nekje do prve polovice 60. let trgovina kmetijske zadruge; takrat so jo preselili v Vipavo. Kobalovi so takrat tiste prostore dobili vrnjene. V eni polovici je živel mlajši sin Rado Kobal. Po smrti očeta so si sinovi hišo razdelili, ker pa je bila kmetija zaščitena, so imeli težave. V povojni zaplembi jim je ostalo deset hektarjev zemlje, ostalo so jim zaplenili. V 90. letih so sprožili postopek denacionalizacije oz. vrnitve odvzete zemlje. Zadnji del so jim vrnili šele leta 2008 in lastniško je bil urejen leta 2009.

Nekdanja Kobalova gostilna danes. FOTO: Ivo Žajdela

Vojna in gostilna v Vrhpolju

Očeta Benedikta Kobala so Italijani mobilizirali v svojo vojsko (Batalione speciale). Vrnil se je komaj po kapitulaciji Italije. V tem času je hodil pomagat delat v Vrhpolje stari oče s Cola.

Že aprila 1942 so partizani pod vodstvom kasnejšega »heroja« Janka Premrla - Vojka v Vrhpolju ubili Ivana Lavrenčiča. V prostorih vrhpoljske šole so ubili tudi italijanskega učitelja Sotosantija. Ker je gostilna delovala, so se v njej ustavljali različni ljudje. Na eni strani partizani oz. njihovi sodelavci, ki jim je Marija Kobal pomagala, na drugi pa Italijani. Občasno so bili v gostilni plesi, ki so se jih udeleževali tudi italijanski oficirji iz Vipave.

Ko je bil sin Rudolf (rojen 26. avgusta 1940; živi na Colu, št. 76) v bolnišnici v Gorici, ga je hodila mama obiskovat. Spremljal jo je najstarejši sin Benedikt (rojen 13. maja 1938, živi v Vrhpolju). Tam je spoznala dekle Karmen Klinc. Povabila jo je v Vrhpolje, kjer bi ji lahko pomaga. Potem je res prihajala v Vrhpolje h Kobalom in pri njih občasno živela. Ker je bila mlada, se je vanjo zaljubil glavni fašist iz Vipave z imenom Emilio. Kasneje so ga ubili Nemci.

Vrhpolje, pogled z vzhoda. FOTO: Ivo Žajdela

Fašisti in komunisti

Zaradi pomoči partizanom je Marija Kobal pri Italijanih padla v nemilost. Leta 1943 so jo odpeljali v Trst, kjer so jo zasliševali. Pri tem so jo tudi mučili (tepli).

Leta 1944 je bila v Vrhpolju aktivna manjša skupina (šestih) domobrancev, ki so jo kasneje, po vojni, na komunističnem sojenju proti Mariji Kobal, označili kot »teroristično bando«. Njihov nastanek in delovanje je bilo tipičen odziv na partizansko delovanje, za katerega bi prav tako lahko rekli, da je bilo teroristično, to je nasilno do mnogih ljudi. V tem času so partizani »mobilizirali« očeta Benedikta Kobala, ker pa je bila nemška ofenziva, se je oče hitro vrnil domov.

V Vrhpolju se je za časa Nemcev zgodil tudi hud zločin. Ker so partizani na Nanosu (pri Blažonu) organizirali miting, ki se ga je udeležilo veliko ljudi, tam so tudi plesali, so Nemci med ofenzivo, ko so po kapitulaciji Italije zasedali Primorsko, komunistično veselico napadli. Medtem ko so partizani pobegnili, so Nemci zajeli dvajset civilistov. Deset so jih poslali v Postojno, deset pa v Vrhpolje. Slednje so Nemci 27. septembra 1943 obesili na drevesa ob cerkvi. Ker je bila noč, se je enemu ujetniku uspelo rešiti.

Spominska plošča v Vrhpolju spominja na dvanajst obešenih žrtev. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so jo zaprli že med vojno

Marijo Kobal so partizani zaprli že med vojno, v Ajdovščini, kjer so jo trpinčili vrhpoljski »partizani«, med njimi so bila tudi mlada dekleta. Zapornike v Ajdovščini naj bi partizani ubili, vendar so jih Nemci prej pregnali (verjetno je to bilo septembra 1943, ko so partizani zasedli Ajdovščino).

20. julija 1947 je Marija Kobal rodila tretjega sina Rada (Franca; živi v Vrhpolju, št. 40b). Že med nosečnostjo in takoj po rojstvu sina so jo hodile nekatere ženske ogledovat (očitno nadzorovat, ker so vedele, kaj jo čaka; tako domneva njen najstarejši sin). Septembra 1948 so jo komunisti aretirali in odpeljali v zapor v Solkanu. Ob aretaciji so miličniki oz. udbovci dom Marije Kobal grdo premetali in odnesli mnoge listine.

V Solkanu so jo zasliševali oz. ji naprtili vrsto dejanj, ki naj bi jih naredila proti »narodno-osvobodilnemu gibanju«. Prve tri mesece ni nič priznala. Tudi druge tri mesece ne. Šele po devetih mesecih so jo zlomili, da je nekatera dejanja »priznala«. Opisana so v kasnejši »obsodbi« Okrožnega sodišča v Postojni z dne 3. marca 1949.

Marija Kobal, komunisti so jo umorili 31. avgusta 1949. VIR: arhiv družine

»Obsodili« so jo, da so tako laže zaplenili premoženje

Dejanja (»zločini«), ki so jih ji očitali, so vsa po vrsti takšna, da ne zdržijo kritične presoje in so takšne narave, da jih ji sploh ne bi smeli očitati. Verjetno kaj od navedenih »dejanj« sploh ne drži in so bila le plod povojnih vsesplošnih klevetniških izpadov ljudi in oblastnikov. Morda nekatera navedena »dejanja« držijo, vsaj v osnovi, vendar so takšne narave, kot jih nujno povzroči silni metež okupacije, vojne, revolucije in protirevolucije, ki je divjal v Sloveniji od leta 1941 do 1945. Vsa očitana dejanja se dotikajo vprašanja t. i. izdajanja ljudi okupatorju. Ker pa je bil vojni in revolucijski čas dolg, z mnogimi grožnjami, prisilami in prisotnim strahom, so ljudje kdaj kaj komu tudi povedali, vendar tega še nikakor ne moremo imenovati kot naklepne prijave (izdajstvo). Partizani so pogosto ravnali odljudno, grobo, nasilno, pogosto so nasilno jemali stvari, pogosto so grozili, zato je v takšni situaciji logično, da so bili deležni tudi izjav, ki jim niso bile naklonjene ali so jim celo škodovale. Toda, če pogledamo vse okoliščine, ki so pri nekem dogajanju oz. nekih osebah nastopale, potem ugotovimo, da so bili očitki z izdajstvom izrazito pristranski in zato brezpredmetni. Pri primerih, ki jih navaja obsodba, s katero je Marijo Kobal komunistično sodišče v Postojni leta 1949 »obsodilo« na smrt, je gotovo vse po vrsti takšne narave.

Mnogi Vrhpoljci danes povedo, da so Marijo Kobal leta 1949 komunisti »obsodili« na smrt in umorili samo zato, da so tako lažje uničili premožno vaško (gostilničarsko) družino; posledično so ji tako zaplenili tudi večino premoženja.

Komunistični »sodni« umor

Okrožno sodišče iz Postojne je organiziralo sodni proces proti Mariji Kobal v t. i. Bratinovi dvorani v Ajdovščini; danes se ta dvorana imenuje po »prvi slovenski vladi«. Za sojenje so zbirali ljudi iz širšega območja Ajdovščine. »Sojenje« je bilo tipični stalinistični miting, na katerem je nahujskana množica ljudi (drhal) krvoželjno zahtevala smrt, ki da si jo Marija Kobal zasluži. Sodnik Dušan Jelušič jo je obsodil na smrt z ustrelitvijo.

Ivo Žajdela, Umor Marije Kobal, Marija Kobal, Vrhpolje, Demokracija, 26. 8. 2010Konec v: Vrhpolje pri Vipavi, Marija Kobal [3]

1/6