Nadaljevanje iz: Vrhpolje pri Vipavi, Marija Kobal [2]

Ob Mariji Kobal so bili na komunistični sodni farsi še trije »soobtoženci«. Prvi je bil Franc Plešnar iz Vrhpolja, ki se je kot mladoleten leta 1944 pridružil skupini šestih vrhpoljskih domobrancev. Ob koncu vojne se je z njimi umaknil v Italijo. Od tam ni odšel v Argentino, kot drugi. Komunisti so ga leta 1947 ugrabili in zaprli. Dodali so ga »k Mariji Kobal«, in še dve drugi dekleti. Verjetno zato, da je ajdovska »sodna« burka izgledala bolj učinkovito, saj naj bi na njej »sodili« skupini zarotnikov. Skupini torej, kar je bolj prepričljivo, kot če bi »sodili« samo eni osebi. Plešnarja je komunistični sodnik Dušan Jelušič obsodil na šestnajst let zapora (Ljubica Jelušič, ki je bila leta 2010 ministrica za borce, je lahko zelo ponosna na svojega soimenjaka). Med suženjskim delom v nekem kamnolomu naj bi padel v prepad in se ubil. Drugi dve Marijini »soobtoženki«, Frančiško Božič iz Vrhpolja in Danico Uršič iz Vrhpolja, so »obsodili« na krajši »kazni«, prvo na dve leti, drugo pa na tri leta in pol. Tudi ti dve naj bi »izdajali« oz. povedali za nekatere osebe. To, da so skupaj »sodili« štirim, naj bi naredilo večji vtis, da je šlo za skupinski zločin. Vsi štirje so bili le naključni znanci ali še to ne, zato je bilo krivično in protipravno že to, da so jih umetno združili v skupino.

Vrhpolje pri Vipavi, pogled s Planine. FOTO: Ivo Žajdela

Nepravica do groba

Po »obsodbi« na smrt so Marijo Kobal odpeljali v Ljubljano in zaprli v zapor na Povšetovi. Tam jo je oče s sinovi obiskal in srečanje je bilo silno travmatično. Obisk je bil omejen na pičlih petnajst minut, vendar se je zaradi čustvenih odzivov podaljšal na skoraj tričetrt ure. Na koncu so jih pazniki s silo ločili, tudi z grožnjo, da bodo zaprli še očeta. Pred seboj so zagledali ženo in mamo, ki je bila povsem spremenjena, psihično in fizično zlomljena se je komaj ob zidu privlekla do njih in jih začela krčevito objemati. Takrat so jo videli zadnjič. Še isto leto so jo umorili. Za njen grob nikoli niso izvedeli, tudi po letu 1990 ne.

Oče je po »obsodbi« napisal prošnjo za pomilostitev, ki pa jo je režim zavrnil. Leta 1952 se je ponovno poročil. Ko je prosil za potrdilo o ženini smrti, so mu odgovorili, da je datum smrti 31. avgust 1949.

Kot vidimo iz te zgodbe, komunisti – tako kot v tisočih drugih primerih – tudi Mariji Kobal niso dovolili, da bi bila pokopana v grobu. Zakopali so jo na neznanem kraju.

Komunistični propagandni članek v režimskem časopisu Nova Gorica, ki je navdušeno poročal o smrtni obsodbi Marije Kobal. Nova Gorica, letnik 3, št. 19, 11. 3. 1949, str. 2.

Komunistična »obsodba« gostilničarke Marije Kobal

Podatke o komunističnem uničenju Marije Kobal sem v Vrhpolju zbral pri njenih sinovih 9. aprila 2010. Kasneje je primer v reviji SLO (Ljubljana, september 2019) na kratko opisal tudi zgodovinar dr. Jernej Vidmar. Zapisal je, da je proces proti Mariji Kobal 2. in 3. marca 1949 izvedel senat Okrožnega sodišča v Postojni pod predsedstvom sodnika Dušana Jelušiča v kinodvorani v Ajdovščini (dvorana, kjer je bila 5. 5. 1945 ustanovljena slovenska vlada). Na procesu so 40-letno gostilničarko in kmetico ter mater treh mladoletnih otrok Marijo Kobal iz Vrhpolja pri Vipavi obsodili na smrt z ustrelitvijo, tri soobtožene pa na večletne zaporne kazni s prisilnim delom.

V sodbi so Marijo prikazali kot veliko zločinko. Med drugim so jo obtožili, da je sodelovala s fašističnimi oblastmi v Trstu, da je ovajala, da je sodelovala z domobranci in četniki ter da se je v coni B v letih 1946 in 1947 pred priključitvijo Slovenskega primorja k FLRJ povezala s pobeglimi emigranti, ki naj bi jih po predhodnem dogovoru obveščala o političnem, gospodarskem in vojaškem stanju v coni B in FLRJ. Izvajala naj bi »propagando in agitacijo za nasilno porušenje obstoječe državne ureditve«. Številne obtožbe so bile politični konstrukt.

Med procesom v nabito polni dvorani je nahujskana mladina vzklikala, da si obtoženka zasluži smrt. Iz sodnih aktov in izjav nekaterih prisotnih je razvidno, da tožilstva in sodišča ni zanimala resnica, temveč sta želeli na vsak način obsoditi obtoženko. Med drugim niso upoštevali, da je med vojno pomagala partizanom in da je bila zaradi tega tudi dvakrat zaprta. Marijo so na proces pripeljali naravnost iz okrajnih preiskovalnih zaporov v Solkanu, kjer jo je devet

mesecev zasliševala Udba. Bila je psihično in fizično vidno zlomljena. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je bil proces dejansko uperjen proti višjemu socialnemu sloju, ki mu je Marija kot obrtnica pripadala.

Označili so jo za kapitalistko reakcionarne miselnosti in kot tako za sovražnico nove družbene ureditve. Po sojenju so Marijo odpeljali v zapor v Ljubljano. Družina jo je pred eksekucijo lahko obiskala le enkrat za 15 minut. Smrtno obsodbo so izvršili 31. avgusta 1949. Sorodniki še danes ne vedo, kje je pokopana. Kobalovim so velik del premoženja zaplenili. Tako je zapisal Jernej Vidmar. Po demokratizaciji so Marijo Kobal rehabilitirali.

Nekdanja Kobalova gostilna danes. FOTO: Ivo Žajdela

Sinov spomin na uničeno družino

Marijin sin Benedikt Kobal (Vrhpolje 40 a) je leta 2004 o zločinu nad mamo zapisal naslednje: »Leta 1948 mi je kot desetletnemu otroku ostal dogodek slovesa od mame v nepozabnem spominu. Možje, ki so jo prišli aretirat, so se pripeljali v črnem avtomobilu, premetali vso hišo in mamo odpeljali. V naročje mi je dala osem mesecev starega bratca in naročila naj pazim nanj, dokler se ne vrne. Potem so se dogodki dogajali tako, da imam na njih samo grenke spomine. Drugi brat je odšel k maminim staršem na Col, ločeni smo bili, mlajši pa je bil prikrajšan za vso ljubezen staršev. Oče je bil uničen, kmalu se je poročil, misleč, da bo bolje za nas. Bilo je nasprotno. Z njegovo poroko smo izgubili še drugega starša. Vsi trije smo ostali brez vsega, kar bi kot otroci v nežnem otroštvu potrebovali. Nobenemu ni bilo dano priti do poklica.

Naj povem samo moj primer. Iz Vrhpolja me je učiteljica Julka poslala v nižjo gimnazijo v Vipavo. Učitelj Silvo Podkovšek, doma iz Iga pri Ljubljani, mi je dal pismo za popotnico v novo šolo. Odprl sem ga in kar je v njem pisalo je pustilo v meni tak kompleks in občutek manjvrednosti, da si nisem nikdar upal svoje bolečine komu povedati. Učitelj je izvedel, da sem pismo odprl, poklical me je v svoje stanovanje in tam pošteno pretepel. Vse dogodke, ki sem jih kot otrok doživljal, mi ne more nihče zbrisat. Občutil sem to tudi ob odhodu v vojsko.«

Sinovi po vojni umorjene Marije Kobal: Rado, Rudolf in Benedikt. FOTO: Ivo Žajdela

Zaznamovani kot otroci izdajalke

»Brat Rudi se je ob starih starših počutil bolje, a kaj ko je stari ata kmalu umrl, stara mama pa je bolehala in bila potrebna njegove pomoči. Sprva sta skupaj pričakovala vrnitev mame, ki je starim staršem pomenila vse, saj je bila edinka.

Najmlajši Rado se je navezal na hišno pomočnico Julko. Klical jo je mama. Kmalu je nova gospodinja ni več rabila. Zelo jo je pogrešal. Z njo je izgubil žensko, ki ga je kdaj pocrkljala. Želel si je priti do poklica soboslikarja in verjetno bi dobro uspel. Zaposlil se je kot zidarski pomočnik, kasneje je tudi pleskal po hišah. Že par let je upokojen, slabo vidi in sliši. Zdravnik mu je pred upokojitvijo rekel, da je to posledica pomanjkanja v najnežnejših letih.

Tudi naši otroci so bili v osnovni šoli v Vrhpolju in na Colu zaznamovani kot otroci izdajalke, kar je tudi njih zelo prizadelo.

Od vseh nas pa je želja, da bi izvedeli, kje počiva truplo mame, za katero smo trdno prepričani, da si ni zaslužila, kar je morala prestati. Ljudje, ki so jo poznali pravijo, da je bila dobra in poštena. V očeh nobenega pa izdajalka, kot so jo obsodili 'v imenu ljudstva'. Vrhpolje, 21. 12. 2004.«

Marija Kobal, komunisti so jo umorili 31. avgusta 1949 (portretno fotografijo umorjene sem lahko zagledal šele leta 2019 v prispevku zgodovinarja Jerneja Vidmarja v reviji SLO). VIR: arhiv družine

Babičina fotografija

Še to: 5. junija 2010 sem se oglasil pri Benediktu Kobalu, sinu umorjene Marije Kobal, na domu v Vrhpolju. Prosil sem ga, če mi lahko posodi kakšno fotografijo svoje mame. Razkazal mi je album, kjer je bilo precej dobrih fotografij. Potem pa je nastopil njegov sin, vnuk od umorjene Marije Kobal, in očeta prepričal, da mi ni posodil nobene. Izgovarjal se je na zasebnost oziroma, da je zgodba (komunističnega umora) njegove babice njihova zasebna stvar. Kasneje sem jima poslal pismo, v katerem sem jima obširno pojasnil, »da raziskovanja in javnega objavljanja tovrstnih zgodb ni mogoče ovirati« in da je »splošni javni interes« »tu izrazito nad t. i. zasebnim interesom«. Tako ta članek leta 2010 po zaslugi vnuka ni mogel biti opremljen s fotografijo umorjene babice Marije Kobal.

Portretno fotografijo umorjene sem lahko zagledal šele leta 2019 v prispevku zgodovinarja dr. Jerneja Vidmarja v reviji SLO.

Besedilo v wordu: pismo Benediktu KobaluIvo Žajdela, Odvzem pravice do groba, Marija Kobal, Vrhpolje, Demokracija, 2. 9. 2010

Lea Kalc Furlanič, Dan prej: Vrhpoljci so se z buldožerjem in svojimi telesi prvi uprli agresorski vojski JLA, vojna za Slovenijo 1991, Vrhpolje, Demokracija, 6. 7. 2023Lucija Kavčič, Tomaž Kladnik, Slovenska osamosvojitev je in bo vedno vrednotno jedro države Slovenije, vojna za Slovenijo 1991, Vrhpolje, Demokracija, 4. 7. 2024

1/6