Nadaljevanje iz: Stanko Vuk, Emil Cesar, Trst, umor v ulici Rossetti [4]

Še preden je Martin Brecelj 5. oktobra 2016 v Trstu predstavil svojo knjigo Anatomija političnega zločina, v kateri je na osnovi obširnega študija literature in poglobljenega raziskovanja arhivskega gradiva, v izjemni analizi podal dognanja, da trojnega umora v ulici Rossetti v Trstu 10. marca 1944 niso storili nasprotniki »Osvobodilne fronte«, to je komunistov, ampak trije pripadniki komunistične »varnostne službe« VOS, je v času raziskovanja, od marca 2014, sodeloval v polemiki v Primorskem dnevniku. Naj nekoliko obširneje povzamem njegova spoznanja še iz tega časa.

9. marca 2014 je v Primorski dnevnik pod naslovom Trpka resnica o trojnem umoru v ulici Rossetti objavil obširni prispevek na dveh straneh, bila je 70. obletnica umora Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in Draga Zajca (sledila je dolgotrajna polemika). Poglejmo, kaj je napisal.

Trojni umor v tržaški ulici Rossetti

V stanovanju v tretjem nadstropju v tržaški ulici Rossetti 31 so 10. marca 1944 nekaj pred 21. uro počili streli. Pretrgali so življenjsko nit obeh stanovalcev, 31-letnega dr. Stanka Vuka in njegove 25-letne žene Danice Tomažič, pa tudi 31-letnega dr. Draga Zajca, ki se je tamkaj mudil na obisku.

Kake pol ure pozneje so na prizorišče krvavega dogodka prišli agenti tržaške policije. V stanovanje so stopili s pomočjo ključa, ki sta ga na telefonski poziv vratarice prinesla starša Danice Tomažič s svojega doma v bližnji ulici dei Porta 8.

Kot piše v poročilu znanstvenega oddelka tržaške kvesture z dne 11. marca 1944, so trije neznanci prišli v stanovanje Vukovih, »ko je bila gospa Tomasi (Tomažič) sama, in so se zadržali do prihoda dr. Zaicha (Zajca) in dr. Vuka. Ti isti neznanci so natanko ob 20.55 izstrelili proti zakoncema Vuk in njunemu gostu dvanajst revolverskih strelov in se razbežali, potem ko so izmenjali nekaj besed z vratarico stavbe, ki jo je nenavaden hrup priklical na stopnišče«.

Poroka Danice Tomažič in Stanka Vuka na vrtu Vukovih v Mirnu 18. junija 1940.

Morilci so ostali »neznani«

Kaže, da so Zajca zadeli trije smrtni streli, proti Vuku je bilo sproženih kar sedem krogel, za njegovo ženo pa je bil usoden strel v sence. Zajc je omahnil na stola ob jedilni mizi, Vuk pa je obležal na tleh. Oba sta bila oblečena v površnik. Vuk je bil malo prej na večerji pri tašči in se po vrnitvi domov v družbi z Zajcem očitno ni utegnil sleči. Bolj čudno je, da je bila Danica Tomažič, ki je prav tako mrtva ležala na tleh, oblečena v krznen plašč, čeprav ni šla večerjat z možem, češ da se slabo počuti, in je ostala doma. V policijskem zapisniku je rečeno, da se je na hitro oblekla. To naj bi bilo mogoče sklepati na osnovi dejstva, da je v sicer urejenem stanovanju odvrgla haljo kar na tla v spalni sobi.

Po nekaterih pričevanjih, ki pa jih policijsko poročilo ne omenja, naj bi vratarica vedela povedati, da so bili moški, ki so takoj po streljanju pridrveli po stopnišču, oblečeni v bele dežne plašče, na glavah pa naj bi nosili baskovke. Na vprašanje, kaj se dogaja, naj bi v italijanskem tržaškem narečju odvrnili, da zgoraj »streljajo«, sicer pa naj bi govorili slovensko. Tržaška policija preiskave ni nadaljevala, tako da so zanjo morilci ostali »neznani«.

Italijani so Stanka Vuka 14. decembra 1941 obsodili na 15 let zapora

Če je bila policijska preiskava na hitro končana, pa se odmev tistih strelov v ulici Rossetti še danes, po sedemdesetih letih ni polegel. Da bi bolje razumeli, zakaj so ti streli tako močno odjeknili, moramo najprej orisati like treh ubitih.

Stanko Vuk je bil doma iz Mirna pri Gorici. Rodil se je 12. novembra 1912 kot četrti od sedmih otrok zadružnega in političnega delavca Antona Vuka ter gospodinje Rozalije Mužulin. Leta 1938 je na univerzi Ca' Foscari v Benetkah doktoriral iz diplomatskih in konzularnih ved, sicer pa je bil občutljiv in ustvarjalen duh, obetajoč pesnik in pisatelj. Književna zanimanja je gojil od dijaških let in navezal je stike z osrednjimi slovenskimi literarnimi krogi v Ljubljani, zlasti s tistimi okrog revij Ogenj in Dejanje. Po končani univerzi se je zaposlil pri istrski Mohorjevi družbi v Trstu in je zastopal goriško založbo Sigma, a je za kulisami deloval v narodnoobrambnem duhu kot pristaš krščanskih socialcev. Fašistično posebno sodišče ga je na t. i. drugem tržaškem procesu, na katerem je bil eden od 60 obtožencev, 14. decembra 1941 obsodilo na 15 let zapora. Kazen je prestajal v Fossanu in Alessandrii v Piemontu. Na prostost je bil izpuščen 12. februarja 1944, slab mesec pred tragično smrtjo.

Sestra in brat Danica in Pino Tomažič.

Danica Tomažič je bila sestra študenta in komunista Pina Tomažiča

Danica Tomažič je bila hči Eme Colja in Josipa (Pepija) Tomažiča, lastnika znanega bifeja pri Borznem trgu v Trstu, ter mlajša sestra Pina Tomažiča, komunističnega študenta, ki je bil na drugem tržaškem procesu obsojen na smrt in 15. decembra 1941 skupno s štirimi drugimi obsojenci ustreljen na Opčinah. Danica se je rodila 15. decembra 1918, obiskovala je Ciril-Metodovo šolo pri Sv. Jakobu v Trstu, nato je bila nekaj časa v internatu pri sestrah notredamkah iz Siona. Študirala je klavir in kot radoživo dekle iz premožne slovenske tržaške družine gojila raznovrstna intelektualna zanimanja ter delovala v slovenskem duhu. Nazorsko je bila na strani brata Pina, dokler ni spoznala Stanka Vuka, s katerim se je poročila 16. junija 1940. Štiri mesece po poroki so fašistične oblasti ob aretaciji moža tudi njo zaprle in jo potem dvakrat internirale v srednjo Italijo. Ljubezenska pisma, ki jih ji je mož pošiljal iz zapora, sodijo v epistolarno književnost.

Drago Zajc se je pred nevarnostjo v Ljubljani umaknil v Trst

Drago Zajc je bil doma iz Ljubljane, kjer se je rodil 9. oktobra 1912. Na tamkajšnji univerzi je doktoriral iz filozofije, bil pa je tudi izučen violinist in se je z igranjem na violino tudi bolj ali manj preživljal v času študija, ker mu doma gmotno niso mogli veliko pomagati. Bil je bolj liberalno nastrojen. Zaposlil se je pri Kmečki posojilnici v Ljubljani in je od leta 1941 deloval kot član odbora OF pri posojilnici. Na svojem domu v Tržni ulici je pod kuhinjo uredil bunker, v katerem so se skrivali pripadniki OF, med temi dr. Joža Vilfan. Skrivališče je julija 1943 odkrila slovenska okupatorjeva policija in Zajca zaprla. Po posredovanju nekega duhovnika je bil začasno izpuščen in se je zatekel v Trst. Tu je – v nekaterih obdobjih z ženo in malim sinkom – najprej prebival v hotelu Continental, potem pa mu je trgovec in sodelavec OF Ivan Panjek odstopil eno izmed svojih 24 stanovanj v ulici Tivarnella 3.

Drago Zajc iz Ljubljane, vosovci so ga umorili s Stankom Vukom 10. marca 1944 v Trstu.

Od vsega začetka ni bilo dvoma, da je šlo za političen zločin

Iz nekaterih pričevanj o trojnem umoru v ulici Rossetti izhaja, da so neznanci (mogoče celo policisti) pokradli del dragocenega nakita, ki ga je Danica Tomažič hranila v svoji torbici, pa tudi Vukovo in Zajčevo listnico. Kljub temu ni od vsega začetka nihče dvomil, da ne bi šlo za političen zločin. Prava tarča morilskega napada sta bila po vsem sodeč zakonca Vuk, strele v njunem stanovanju pa so skorajda gotovo sprožile slovenske, bratomorne roke. Njuna usoda je tako postala simbol tragedije, s katero so se sredi minulega stoletja spopadali primorski Slovenci. Navdihnila je marsikatero literarno pero, od Borisa Pahorja in Toneta Partljiča do Fulvia Tomizze. O njej govori tudi drama Tamare Matevc Zaljubljeni v smrt, ki jo je Slovensko stalno gledališče iz Trsta uprizorilo v sezoni 2008–2009.

Kdo so bili politično motivirani morilci?

A kdo so bili ti politično motivirani morilci? So pripadali beli ali plavi gardi? So prihajali iz vrst OF? Do odgovora, vsaj načeloma podprtega z empiričnim dokaznim gradivom, se je kot prvi zgodovinar šele pred nekaj leti dokopal prof. Jože Pirjevec. Svoje ugotovitve je objavil leta 2009. Zanimivo pa je, da je ta njegov odgovor malo znan v naši javnosti in celo v zgodovinarski srenji, pa čeprav gre za zgodbo, s katero se je soočalo in se še sooča kar nekaj publicistov, časnikarjev, književnikov, zgodovinarjev in drugih. Preden se pomudim pri Pirjevčevih ugotovitvah, naj zato nekoliko povzamem zgodovino reševanja zagonetke trojnega umora v ulici Rossetti.

Stavba v ulici Rossetti v Trstu, kjer so komunistični morilci umorili tri ljudi. To je bil modus operandi komunistov na njihovi krvavi poti na oblast.

»Uradna« razlaga na osnovi špekulacije komunista Joža Vilfana

Kot potrjujejo poročila Varnostno-obveščevalne službe OF, je krvavi dogodek hudo vznemiril tržaško slovensko javnost in kmalu so se pojavile najrazličnejše govorice o političnem predznaku morilcev. Tudi zato je dr. Joža Vilfan, eden izmed voditeljev OF na Primorskem, 28. marca 1944 v primorski izdaji Kmečkega glasa zločin odločno pripisal političnim nasprotnikom. Pri tem je izhajal iz dveh preverjenih podatkov: prvič, da se je Vuk s svojo ženo pripravljal na odhod v partizane, in, drugič, da se je zaradi tega nekaj dni pred umorom z njim sprl in mu grozil dolgoletni znanec dr. Ernest Jazbec, katoliško usmerjen nasprotnik OF. Na tej osnovi je Vilfan za zločin brez nadaljnjega obdolžil Jazbečevo politično stran, čeprav je na dlani, da je kaj takšnega lahko kvečjemu ugibal. To je morda vsaj posredno tudi sam priznal, ko je zapisal, da je bil Jazbec seznanjen z Vukovim načrtom za odhod v partizane »po potih, na katere bo prišel čas, da jih odkrijemo do zadnjega«.

Na tej osnovi je nastala tudi razlaga trojnega umora v ulici Rossetti, ki jo zaradi podpore, katere je bila deležna pri povojnih slovenskih oziroma jugoslovanskih oblasteh, smemo imenovati »uradna«. Za njeno dokončno formulacijo je v glavnem poskrbel Jože Vidic v knjigi Po sledovih črne roke iz leta 1975 (sledilo je več dopolnjenih izdaj).

»Sklepanja« Jožeta Vidica, Mirana Košute in Emila Cesarja

Jože Vidic je v svoji rekonstrukciji dopolnil Vilfanovo tezo s tremi dodatnimi domnevami. Najprej je sklepal, da je Jazbec pripadal »četniški in Vauhnikovi obveščevalni organizaciji«. Dalje je menil, da je Jazbec »predlagal« usmrtitev Vuka in njegove žene četniški obveščevalni službi DOS v Ljubljani, ki je razpolagala z likvidacijskim odsekom. Naposled pa je trdil, da je ta odsek poslal v Trst svoja »glavna likvidatorja«, »Jeseničana Janka Sokliča in Litijana Milutina Ludvigerja«. K temu ga je napeljeval med drugim podatek, da sta Soklič in Ludviger navadno nosila bele dežne plašče, kakršne naj bi po navedbah vratarice nosili morilci v ulici Rossetti.

Vidic je svojo rekonstrukcijo sklenil, rekoč, da mu ni znano, kdo je bil tretji morilec. K temu vprašanju se je povrnil Miran Košuta v eseju Vstajenje srca, ki ga je objavil kot spremno besedo h knjigi Stanka Vuka Ljubezenska pisma iz leta 1986. »Če je Vidičeva domneva pravilna,« je razmišljal Košuta, »je bil tretji morilec vsekakor domačin, da je lahko pokazal pot obema likvidatorjema. Zločinci niso vlomili v stanovanje, zato je moral biti ta človek zakoncema prav dobro znan, sicer bi mu Dani ne odprla vrat.«

Vprašanje tretjega morilca je dokončno »rešil« literarni zgodovinar Emil Cesar v članku Umolknil je trs, ki ga je objavil leta 2001 v reviji Borec, št. 591–593. Na osnovi navedbe vratarice, po kateri naj bi vsaj eden izmed bežečih morilcev govoril italijansko tržaško narečje, je prišel do zaključka, da tretji morilec ni bil nihče drug kot dr. Ernest Jazbec, ki je pač to narečje nedvomno poznal.

Vhod v stavbo v ulici Rossetti v Trstu, kjer so komunistični morilci umorili tri ljudi. To je bil modus operandi komunistov na njihovi krvavi poti na oblast.

Dokler se ne pojavijo novi dokazi ...

Medtem je Vidičevo domnevo z nekaterimi lastnimi dopolnitvami osvojil tudi Fulvio Tomizza v svojem romanu Gli sposi di via Rossetti (Mladoporočenca iz ulice Rossetti) iz leta 1986. Omenim naj, da niti on niti Miran Košuta, ki je z njim med pisanjem romana sodeloval, pa tudi ne Vidic niso poznali policijskega poročila o umoru, ki sem ga uvodoma navedel. Poročilo je namreč izginilo iz tržaških policijskih arhivov. Skupno z drugo dokumentacijo se zdaj nahaja v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, in sicer v fondu Organizacija TIGR. Ko bi ga Tomizza poznal, bi v svojem romanu morda kaj drugače napisal. Tako bi recimo težje dopuščal možnost, da bi morilce v stanovanje Vukovih lahko pospremil tudi dr. Zajc.

O Vidičevi domnevi je Tomizza na zadnjih straneh svojega dela takole menil: »Upam si trditi, da je od vseh še najbolj verjetna, dokler se ne pojavijo novi dokazi, ali bolje povedano do dne, ko bo nekdo od odgovornih spregovoril, pa čeprav na smrtni postelji, ko mu ne bo več mar sodbe ljudi, kot mu ni bilo mar življenja teh treh, ki jih je pomagal pokončati.«

Pisatelj Fulvio Tomizza je v romanu Gli sposi di via Rossetti (Mladoporočenca iz ulice Rossetti) leta 1986 trojni umor v ulici Rossetti opisal po levičarski mitologiji, ki je zdaj s pričevanji, predvsem pa arhivskimi dokumenti ovržena.

Drugačne domneve in obtožbe

Glede političnega predznaka morilcev so se od vsega začetka pojavljali tudi drugačni sumi oz. domneve in obtožbe. Nasprotniki OF so zločin pripisali komunistom. V tem smislu je smrt dr. Stanka Vuka 20. marca 1944 zabeležilo tudi ljubljansko Jutro ter podobno stališče sta zavzela npr. literarni zgodovinar dr. Tine Debeljak v Slovenčevem koledarju 1945 in pisatelj Mirko Javornik v knjigi Pero in čas II. iz leta 1980.

Fulvio Tomizza je glede obdolžitve komunistov v svojem romanu pripomnil, da sloni na dveh indicih: »v zaporu Coroneo je ekstremistična skupina še pred procesom grozila, da bo ubila Stanka, brž ko bo na prostosti; dan po uboju je nekdo iz 'rdečega' predela pri Sv. Jakobu pripisal likvidacijo treh 'belih' v ulici Rossetti svoji stranki.« A ta indica sta za tržaškega pisatelja prešibka.

Zdenko Zavadlav ni imel kakovostnih podatkov

Sicer pa takšne obtožbe niso vselej prihajale iz vrst nasprotnikov OF. Tako je glasilo prosovjetske Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja Delo 14. aprila 1951 na svoji 1. strani obtožilo »titofašiste«, da radi »proslavljajo žrtve svojih lastnih zločinov«, in med drugim zapisalo, da so »Pinkovo sestro in njenega moža drja Stanka Vuka umorili v Trstu 1944. leta člani Kraigherjeve VDV«.

Nekdanji vosovec in poznejši raziskovalec temnih plati slovenske polpreteklosti Zdenko Zavadlav je 9. maja 1991 v daljšem članku v Katoliškem glasu podvomil v možnost, da bi umor zakrivila Varnostna obveščevalna služba OF, češ da ni imela vzroka za uboj. »Računati pa moramo še na »rdečo roko«, kot bi lahko rekli »zasebnemu« likvidiranju s strani nekaterih pripadnikov partizanov. To so izvajali nekateri idrijski varnostniki v Vipavski dolini, kjer je eden izmed njih bil zaradi tega celo obsojen na smrt,« je zapisal Zavadlav.

/Naj dodam, da Zavadlav, čeprav leta 1944 vosovec na območju Renč, ni imel kakovostnih podatkov, »varnostnike v Vipavski dolini« pa je omenjal na osnovi zgodbe Antona Kosovela o vosovskem umoru njegovega strica Stanislava Cigoja decembra 1943 nad Stomažem, op. I. Ž./

Lado Piščanc, ki so ga komunistični vosovci umorili 3. februarja 1944 v Cerknem.

Vuk je postavil vprašanje o umoru prijatelja Lada Piščanca

Dr. Drago Zajc iz Ljubljane, sin istoimenske žrtve v ulici Rossetti in raziskovalec tega krvavega dogodka, mi je minulega 5. marca v telefonskem pogovoru dejal, da dopušča možnost, po kateri naj bi morilci prihajali iz vrst bele ali plave garde, a je pristavil, da pravih dokazov za to ni.

Dvomi v »uradne« razlage trojnega umora v ulici Rossetti pa so se pojavljali tudi v krogih obeh ostalih neposredno prizadetih družin. Kot mi je 22. februarja letos na svojem domu v Mirnu povedala Natalija Pelikan Vuk, je njen tast in Stankov oče Anton Vuk sprva mislil, da je bil v umor res vpleten dr. Ernest Jazbec, a je potem to misel opustil. »V družini je v glavnem prevladovala domneva, da so bili krivci ne partizani na splošno, ampak komunisti,« je zatrdila. Med indici, ki so jih napeljevali k takšnemu ugibanju, je gospa Natalija omenila že večkrat zabeležen podatek, po katerem je dr. Stanko Vuk konec februarja 1944 na srečanju z voditelji OF na Vogrskem postavil vprašanje o likvidaciji svojega prijatelja Lada Piščanca, cerkljanskega kaplana, ki so ga organi Varnostno-obveščevalne službe OF nekaj tednov poprej skupno z drugimi trinajstimi osebami po krivem obtožili izdajstva in ga z njimi pobili na Lajšah pri Cerknem. »Če boš takšne stvari govoril, si boš skopal grob,« je po pričevanju gospe Natalije tedaj Stanka posvarila njegova sestra Mirjam.

Ugibanja med sorodniki Danice Tomažič

Podobni dvomi in ugibanja so se pojavljali tudi med sorodniki Danice Tomažič. Že omenjeni literarni zgodovinar Emil Cesar na koncu svojega dolgega članka v reviji Borec beleži, da je »govoricam« o krivdi komunistov naposled »nasedla« tudi Daničina mati Ema Colja Tomažič, tako da je umrla »zagrenjena«. Da so takšna ugibanja med Daničinimi sorodniki res krožila, mi je v pričevanjih 24. in 28. februarja letos na svojem domu v Prečniku potrdila njena sestrična Danica Colja Šemec. Njenemu možu Radovanu Šemcu naj bi v sedemdesetih letih minulega stoletja eden izmed domnevno »informiranih« o dogodku »skorajda razkril« resnico. Šlo je za krajevnega slovenskega komunističnega predstavnika, čigar ime mi je potem Radovan Šemec tudi razodel, vendar s prošnjo, naj ga ne objavim.

Majda Colja Kompan je ohranila mizo, ob kateri so umorili zakonca Vuk. VIR: Domovina

Boris Pahor je dvomil v »krivdo« dr. Ernesta Jazbeca

Da so umor v ulici Rossetti zagrešili krajevni slovenski komunisti, že od nekdaj sumi pisatelj Boris Pahor, ki se je nekaj mesecev pred krvavim dogodkom z Danico Tomažič zapletel v intimno razmerje in je bil po vojni domač v vili Tomažič v ulici dei Porta. V telefonskih pogovorih 24. in 25. februarja letos mi je svoje domneve potrdil. »Nekateri pravijo, da so morilci nosili bele dežne plašče, kar naj bi kazalo, da so bili plavogardisti. Ne vem, če je ta podatek resničen ali izmišljen, toda v bele dežne plašče bi se lahko oblekli tudi drugi,« je dejal. »Poznal sem dr. Ernesta Jazbeca, ki ga nekateri krivijo. V romanu Zatemnitev sem ga upodobil kot Lisjaka. Vendar dvomim, da bi bil on res kriv,« je še povedal.

Vuk je zaradi večletnega zapora slabo poznal komuniste

Pahor je trdil, da je Danica med krajevnimi komunisti veljala za »izdajalko«. Za takšno jo je imel že njen brat Pino. To naj bi potrjevala krajša pesem, ki jo je Pino zapisal na hrbtno stran sestrinega pisma z dne 12. julija 1940 in katere prva kitica se glasi: »Bolest s pelinom dušo je prekrila / Skrb grize mi srce dolge noči / in nož v hrbtu skeli skeli / a vere ni zlomila.« O tem je tržaški pisatelj podrobneje pisal v spremni besedi h knjigi Danice Tomažič Pisma bratu v zapor, ki je leta 2010 izšla pri tržaški Mladiki.

Vuk pa je bil po Pahorjevih besedah pri krajevnih komunistih slabo zapisan že od svojega prihoda v Trst. Da so ga imeli na muhi, naj bi potrjevalo dejstvo, kako se je eden od Pinovih sodelavcev pretvarjal, da dela zanj, v resnici pa ga je nadziral. »Sicer pa je bil Vuk kljub svojemu doktoratu iz diplomatskih ved kaj malo previden. Tudi moja sestra Evelina je tik pred umorom slišala, kako je prostodušno zatrjeval, da hoče v partizanih imeti 'svoje fante', kar je bilo že izključeno s Kocbekovim podpisom Dolomitske izjave,« je še povedal Pahor.

Morilci so bili iz vrst komunistov

Domneve Borisa Pahorja in druga podobna ugibanja potrjujejo ugotovitve, do katerih je pred nekaj leti prišel zgodovinar prof. Jože Pirjevec. Objavil jih je v zborniku Foibe. Una storia d'Italia, ki je izšel leta 2009 pri turinski založbi Einaudi. Na strani 101 je takole zapisal (prevod je pisca tega članka):

»Krutost, ki je zaznamovala osvobodilno borbo, je bila značilna poteza celotnega jugoslovanskega vojnega dogajanja. Delujoč po vzgibu evangeljskega reka »kdor ni z nami, je proti nam«, so slovenski komunisti na primer likvidirali v Trstu leta 1944 tudi Stanka Vuka, enega izmed voditeljev krščansko-socialne struje na Primorskem, ki se je po 8. septembru vrnil iz italijanskih zaporov v Alessandrii, kjer je prestajal težko zaporno kazen, na katero ga je obsodilo Posebno sodišče za zaščito države decembra 1941. Trije morilci so ga zasačili v ulici Rossetti z ženo Danico in ga pokončali kljub temu, da je bila mlada žena sestra komunističnega študenta Pina Tomažiča, ki je bil na istem procesu obsojen na smrt in so ga fašisti ustrelili na Opčinah. En sam je bil razlog za likvidacijo zakoncev, katerima je treba dodati tretjo žrtev, obiskovalca ob nepravem času: komunisti so že imeli pod nadzorom Osvobodilno fronto in niso hoteli, da bi se Vuk pridružil partizanskemu gibanju, kot je nameraval, da ne bi s svojo karizmo okrepil njihovih notranjih političnih konkurentov, ki so bili potencialno nevarni.«
V opombi na isti strani je Pirjevec pojasnil, da se opira na pričevanje osebe, ki želi ostati anonimna. V opombi je »iz korektnosti« omenil tudi verzijo, ki jo je osvojil Fulvio Tomizza v svojem romanu in po kateri naj bi Vuka in njegovo ženo ubili »beli Slovenci«.

V Mirnu so ob stoti obletnici rojstva Stanka Vuka 11. novembra 2012 postavili spominsko ploščo, govornik je bil velik narodnjak in pesnik Tone Kuntner.

Eden od morilcev se je izpovedal njeni mami

Ob sestavljanju tega zapisa sem se pisno obrnil na prof. Pirjevca in ga vprašal, ali je pripravljen kaj več povedati o pričevanju, na katero se sklicuje. Minulega 25. februarja mi je takole odgovoril: »V Kraški banki na Opčinah sem pred nekaj leti imel predavanje o primorski zgodovini. Ob koncu, ko smo odhajali, se mi je približala gospa, ki me je prosila za kratek razgovor. Zaupala mi je, da se je eden od morilcev izpovedal njeni mami in me obenem prosila za anonimnost. Nimam razloga, da ji ne bi verjel.«

Pirjevec se je v svojem odgovoru nadalje vprašal, ali je prav storil, da je pričevanje o umoru v ulici Rossetti vključil v knjigo o fojbah. »To sem storil, ker sem hotel Italijanom povedati, da druga svetovna vojna ni bila šala in da naj se nikar ne pritožujejo nad trpljenjem, ki so ga sami sprožili. Te misli verjetno nisem dovolj jasno izpovedal,« je dodal.

Enostranskost in tendencioznost levih publicistov

Mogoče bo prišel čas, ko bo prof. Pirjevec še kaj razkril o pričevanju, na katero opira svoje zgodovinske teze. Smemo trditi, da gre za izpoved morilca, o kakršni je Tomizza upal, da bo kdaj pomagala razjasniti umor v ulici Rossetti.

Pred nekaj meseci je Tomizzev roman izšel v novem slovenskem prevodu Majde Capuder pri Celjski Mohorjevi družbi. V spremni besedi je Miroslav Košuta trdil, da je Tomizzi uspelo ustvariti nekaj, »kar je zaradi osebne prizadetosti in poetičnosti zelo blizu tistega, kar se je resnično zgodilo«, in nadaljeval: »Njegove končne ugotovitve so vsekakor sprejemljive, če že ne povsem prepričljive. Ta slaba tri desetletja pa so pokopala naivno upanje, da se kdo utegne skesati na smrtni postelji in priti na dan z imeni. Kdor je v tistem času tako kruto moril, je gotovo najprej zadušil svojo vest. Čisto možno pa je, da je tudi sam postal žrtev tujih strelov.«

Na dlani je, da Košuta ob pisanju teh vrstic ni poznal Pirjevčevih ugotovitev. Sicer pa z njimi niso bili seznanjeni niti Boris Pahor ter sorodniki Draga Zajca, Stanka Vuka in Danice Tomažič, s katerimi sem ob pisanju tega sestavka stopil v stik. Celo nekateri slovenski zgodovinarji, na katere sem se ob tej priložnosti obrnil in katerim sem vsekakor hvaležen za pomoč, niso vedeli zanje.

Trpka resnica?

Najbrž je k temu nekaj prispevalo dejstvo, da je Pirjevec svoje teze objavil, kot rečeno, v italijanskem zborniku o fojbah in da se k zadevi potem ni več vrnil. Povedati je tudi treba, da v slovenskem prevodu knjige, ki je izšel leta 2012 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, zadevnega odlomka ni.

Očitno je ta resnica za marsikoga posebno trpka, začenši s samim prof. Pirjevcem, ki pa mu moramo priznati strokovno korektnost, da jo je vsaj objavil. Seveda gre za znanstvene ugotovitve, ki kot takšne smejo in morajo biti predmet nadaljnjih preverjanj in poglabljanj, a ki smo jih vendarle dolžni spoštovati in tudi uveljavljati. Pri tem ne bi smeli prezreti tistih, ki so v preteklosti bili, kot vse kaže, po nedolžnem obtoženi in celo moralno obsojeni, vključno z imeni in priimki. Prav bi najbrž tudi bilo, da bi bodoče izdaje Tomizzevega romana nove ugotovitve primerno zabeležile.

Tako je Martin Brecelj pisal 9. marca 2014 v Primorski dnevnik pod naslovom Trpka resnica o trojnem umoru v ulici Rossetti. Potem se je razvila dolgotrajna polemika, ki jo dodajam v besedilu v wordu.

Word: Martin Brecelj, Primorski dnevnik, 2014Martin Brecelj, Trpka resnica o trojnem umoru v ulici Rossetti, Primorski dnevnik, 9. 3. 2014Po Pirjevcu se je s pričevalko srečal še Martin Brecelj

Martin Brecelj se je v polemiki v Primorskem dnevniku prvič odzval 20. aprila 2014. Med drugim je napisal naslednje. Ob koncu svojega članka Trpka resnica o trojnem umoru v ulici Rossetti, ki ga je Primorski dnevnik objavil 9. marca 2014, sem izrazil upanje, da bi zgodovinar prof. Jože Pirjevec v doglednem času še kaj razkril o pričevanju, na osnovi katerega je zatrdil, da so dr. Stanka Vuka, njegovo ženo Danico Tomažič in dr. Draga Zajca 10. marca 1944 v ulici Rossetti 31 v Trstu umorili slovenski komunisti iz vrst OF (prim. zbornik Foibe. Una storia d'Italia, Einaudi, Turin 2009, str. 101). Nisem pričakoval, da bom že nekaj tednov pozneje to pričevanje lahko slišal na lastna ušesa in zvedel za nekatere dodatne pomembne podatke.

Za to se moram zahvaliti Borisu Kuretu, ki je kot nekdanji predsednik Visokošolskega sklada Sergija Tončiča imel dalj časa v varstvu vilo Tomažičev v Trstu in je tedaj tudi marsikaj slišal o zgodovini te tako tragično zaznamovane družine. Kuret mi je namreč po branju članka v Primorskem dnevniku povedal, da verjetno ve za pričevalko, na katero se sklicuje prof. Pirjevec, in je potem res poskrbel, da sem se z njo tudi jaz srečal,

Pri trojnem umoru v ulici Rossetti je sodeloval Albert Gruden - Blisk

Do srečanja je prišlo 26. marca v Trstu, poleg mene pa se ga je udeležil Boris Kuret. Podobno kot prof. Pirjevcu je pričevalka tudi nama izrazila željo, da bi ostala anonimna. Potrdila je pisanje prof. Pirjevca, dodala pa je, da je v trojnem umoru v ulici Rossetti sodeloval Albert Gruden s partizanskim imenom Blisk (Šempolaj, 1923, Sežana, 1982). Ta je po njenih navedbah svoje sodelovanje v umoru izpovedal njeni mami, ki je bila Grudnova dobra znanka. Razodel ji je nadalje, da morilci prvotno niso imeli namena ubiti Danice Tomažič, a da so jih razmere k temu »prisilile«.

Tudi na osnovi okoliščin, ki zadevajo istovetnost pričevalke, in ki jih zatorej ne smem razkriti, sodim, da je njeno pričevanje resnicoljubno in zanesljivo. Poleg tega se ujema z mnogimi drugimi informacijami, ki sem jih v zvezi s to zadevo lahko preveril, od sumov nekaterih sorodnikov treh žrtev do biografskih podatkov o Albertu Grudnu - Blisku.

Trojni umor je prerasel v simbol tragedije

Kljub vsemu temu ne trdim, da je krivda Alberta Grudna - Bliska na tak način neizpodbitno dokazana. Menim pa, da navedena dejstva utemeljujejo takšno domnevo in torej predstavljalo pomemben prispevek k razkrivanju resnice o trojnem umoru v ulici Rossetti, do katere imajo pravico sorodniki žrtev, pa tudi krajevna slovenska in širša javnost. Ta krvavi dogodek je namreč prerasel v simbol tragedije, s katero so se primorski Slovenci soočali sredi 20. stoletja, in je široko znan tudi zaradi literarnih obdelav, ki jih je bil deležen izpod peres Borisa Pahorja, Toneta Partljiča, Fulvia Tomizze in drugih književnikov. Prav zato čutim dolžnost, da objavim, kar sem od pričevalke zvedel. Prepričan sem, da bi morali biti po 70 letih zmožni pogledati zgodovinski resnici v obraz sine ira et studio.

Zbledeli napis na grobnici Tomažičevih na pokopališču sv. Ane v Trstu, kjer so zapisali, da sta bila Danica Tomažič in Stanko Vuk »ustreljena od izdajalske roke« 10. marca 1944. Danes vemo, kdo so bili morilci in izdajalci. FOTO: Ivo Žajdela

Jože Pirjevec o trojnem umoru v ulici Rossetti

24. aprila 2014 se je na to temo v svoji Glosi v Primorskem dnevniku pod naslovom Kljub vsemu ostajam na strani Osvobodilne fronte oglasil tudi Jože Pirjevec. Takole je napisal.

Članek Martina Breclja o tragediji v ulici Rossetti, ki je izšel v nedeljskem Primorskem dnevniku, me vzpodbuja, da dodam še nekaj informacij, ki sem jih dobil v zadnjih dneh. Zdi se mi potrebno, da zgodbo o družini Tomažič čim bolje osvetlimo, saj gre po mojem za najbolj pretresljivo družinsko tragedijo 20. stoletja v Trstu: Pinka Tomažiča so ustrelili fašisti, njegovo sestro Danica in moža Stanka kot kaže slovenski komunisti, oče Tomažič je bil žrtev zavezniškega bombardiranja. Zgodba, ki je del našega kolektivnega spomina in do katere noben tržaški Slovenec ne more biti brezbrižen.

Kako je Drago Zajc prišel k zakoncema Vuk

O tretji žrtvi zločinskega dejanja v ul. Rossetti, Dragu Zajcu, mi je njegov sin povedal naslednje. Domobranska policija je jeseni 1943 v hiši v ljubljanskem okraju Šiška, kjer je Drago stanoval, odkrila pod kuhinjo zaklonišče za ilegalce (iz njega je kak dan prej odšel Joža Vilfan, ki se je tam dalj časa skrival). Policija sicer ni mogla ugotoviti, ali je tam kdo prebival, vendar je Draga Zajca za nekaj časa zaprla. Sledile so grožnje »črne roke«, zaradi katerih je slednji iz Ljubljane pobegnil v Trst, kjer je po številnih pričevanjih delal za OF. Med drugim naj bi usmerjal v domovino tiste Slovence, ki so se po kapitulaciji Italije vračali iz fašističnih taborišč. Zvezo za odhod v partizane je dobil s pomočjo trgovca Panjeka, ki mu je sporočil, naj se o tem pogovori z dr. Vukom, s katerim naj bi skupaj odšla »v hosto«. Na dogovorjeni sestanek je desetega marca 1944 pod večer prišel v ul. Rossetti, a mu Vukova žena ni odprla vrat, češ da moža še ni doma. Zato se je kasneje vrnil ...

Komunistični zgodovinarji so resnico prikrivali

Zajčev sin, ki se tudi imenuje Drago, že leta raziskuje okoliščine, v katerih je umrl njegov oče. Ko je zvedel, da hranijo v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (danes Inštitut za novejšo zgodovino) dokument, ki so ga junija 1945 partizani odnesli iz arhiva tržaške kvesture, in v katerem je policijski zapis o kraju zločina, se je tam takoj oglasil. Arhivarka mu je povedala, da je bil dosje, ki se nanaša na dr. Vuka pred časom precej debelejši. Ostal pa je samo omenjeni zapis, ki mi ga je Drago Zajc ml. poslal v vednost z vprašanjem, ali mu lahko pomagam, da razčistimo zagonetko, kdo je ubil njegovega očeta. Zadovoljen sem, da sem mu posredno lahko ustregel, čeprav z veliko zamudo in čeprav me žalosti dejstvo, da so po vsej verjetnosti umor zagrešili slovenski levičarji. O tem, da je ta sled prava, govori še en podatek, ki mi ga je povedal Drago Zajc. Nedavno mu je neki ljubljanski zgodovinar, ki je poznal zgoraj omenjeno arhivarko, zaupal, da je imela velike težave, ker mu je dosje sploh pokazala.

Grudna je na lovu ustrelil lastni sin, ker ga je zamenjal za divjad

Zdaj pa še nekaj podatkov o enem od domnevnih morilcev, tistem »Blisku«, o katerem je v nedeljo pisal Martin Brecelj. Doma je bil iz Šempolaja in je bil vrstnik pisatelja Alojza Rebule. Njegov brat, po katerem se imenuje šempolajska šola, je bil ubit januarja 1945 v Borštu, ko so sodelavci Posebnega inšpektorata za javno varnost z zloglasnim Gaetanom Collottijem na čelu organizirali pogrom v tej vasi. To so storili s pomočjo nacističnih čet, ki so vas obkolile. Maja 1945 je poveljnik omenjenih nacističnih enot padel v roke »Blisku«. Baje se je ta nad njim strašno maščeval. Po vojni je bil pomemben veljak na Primorskem, navdušen za orožje in primerno objesten. Končal je tragično: pred približno dvajsetimi leti ga je na lovu ustrelil lastni sin, ker ga je zamenjal za divjad. /.../

Nadaljevanje v: Martin Brecelj: Stanko Vuk, Trst, umor v ulici Rossetti [6]

1/12