Nadaljevanje iz: Jožef Berce, Jožko Berce, Dornberk [4]

»Spominska plošča« v Renčah ...

Jožko Berce iz Dornberka v spodnji Vipavski dolini: »Ko je tata med drugim v obrambi omenil svoje posestvo, s katerim se družina preživlja, mu je Venturini takoj segel v besedo z ironično pripombo: 'Kakšno posestvo le! Če imate dva hektara in pol pa nekaj njivic, pravite temu posestvo? Trepetate za tiste borne kvadratne metre zemlje, istočasno pa se bojite priznati, da ste bili skupaj z Vodopivcem in Pavlico vojaško organizirana trojka! Prirejali ste sestanke.' Tata se je branil: 'Nobenih sestankov nismo imeli.' Sodnik pa kar naprej: 'Vendar ste se sestajali.' Zdaj je posegel vmes odvetnik: 'Nobenih sestankov niso imeli, ampak snidenja. Sestajali so se s somišljeniki na vasi.' Odvetnik je bržkone vedel, da je beseda 'snidenje' edina, ki jo je toleriralo takratno sodstvo. Samo komunistom je bilo dovoljeno, da so se hvalili s sestanki. Tako je bila na hiši v Renčah pritrjena spominska plošča z bahavim napisom, da je bil leta 1937 v tej hiši ustanovni sestanek Komunistične partije za Primorsko. Torej so sestanke smeli imeti samo komunisti, da so se zmenili, kaj vse bodo lagali ljudem, kot npr. to, da so med vojno v Cerknem delali lokomotive; potem so take in podobne floskule tvezili ljudem na mitingih.«

Tata je nesel pismo neki ženski v Ljubljani ...

»Za tatovo obsodbo je bilo predvsem obremenilno pismo, ki ga je dobil v trgovini Alpina v Gorici, ki je bila last zavednih Slovencev iz Mirna, po domače se je reklo pri Krpanu. Tata je nesel pismo neki ženski v Ljubljani, ki ji je povedal geslo, nato je vzela pismo. Za vsebino pisma ni nikoli zvedel. Verjetno je ta Ljubljančanka izdala tata in bila povezana z invalidno, šepavo žensko v Gorici, ki je vohunila za partizane. Že med vojno in posebej po njej sta bila Gorica in Trst prepredena z ovaduhi, ki so vohunili za komuniste. Tako so komunisti vdrli tudi v trgovino Alpina in na zaslišanjih izvedeli imena ljudi, ki so bili že v času cone A povezani z domoljubnimi Slovenci, ki so se srečevali v trgovini. Zato so jim na sodni obravnavi tudi očitali, da je bila trgovina njihova javka. Če bi bil tatov delikt samo v sklopu Bitenčevega procesa, verjetno ne bi dobil tako stroge kazni, kot si jo je nakopal z omenjenim pismom in stiki z ljudmi v trgovini Alpina.«

V Trst in Gorico so prišli z seznami ljudi, ki jih je treba ugrabiti in ubiti

Jožef Berce je bil prepričan, da so s pomočjo ovaduhov in izdajalcev, ki so dan in noč vohunili okrog hiše dr. Janka Kralja, ukradli njegov arhiv, ki ga je bil zakopal na vrtu. Partizanski osvoboditelji so prišli v Trst in Gorico z seznami ljudi, ki jih je treba ugrabiti, zaslišati in ubiti. Za Bercetovega sorodnika trgovca Karla Kerševana iz Gorice je znano, da so ga vrgli v fojbo.

Vodopivec, Maistrov prostovoljec za severno mejo, je v svoji obrambi odločno zavrnil tožilko, ki ga je vprašala, ali je optiral za Jugoslavijo ali za Italijo. »Boš ti mene, Maistrovega borca, spraševala o mojih odločitvah v času zavezništva? Ti, ki si se takrat pajdašila z Italijani! Pojd' k vragu!« Ta izjava je bila za vse prisotne v dvorani kot hladen tuš in je vidno vplivala nanje.

Dekan Godnič in še nekateri drugi so bili po treh mesecih preiskovalnega zapora odpuščeni, ne pa naša »trojka«. Najstrožja kazen je bila izrečena Bercetu, kar dvanajst let strogega zapora, Vodopivcu sedem let in Pavlici osemnajst mesecev. Glavna obtožba je bila, da se je trojka sestajala z namenom, da strmoglavi obstoječi družbeni red in da je bila povezana z imperialističnimi velesilami.

Dornberk, družina Berce, oče Jožef Berce (Pepč), hči Zalka, stric Viktor Berce (duhovnik v Slivju v Brkinih), hči Anica, mama Frančiška (Fani), spredaj sinova Jožko in Bogdan. VIR: družinski arhiv

Oče je bil prepričan, da ga bodo ubili

Jožko: »Ob odhodu iz Solkana v Ljubljano je tata prestregel besede miličnika, ki jih je polglasno zašepetal stražarju: 'O tem odhodu,' in pomignil na tata ter pristavil prst k ustom, 'niti besedice'. Tata je bil prepričan, da ga bodo ubili. V Ljubljani so ga strpali v sodnijske zapore na Miklošičevi in na Povšetovi. Obiski niso bili dovoljeni. Toda kot smo že videli, se je na Miklošičevi vsaj lahko pogovarjal s zanesljivimi in pametnimi ljudmi. Iz Ljubljane so tata premestili v Maribor, na Pobrežje.«

Kadar sta očeta obiskala Jožko in Zalka, sta potovala kar dva dni. Prenočiti sta morala v Ljubljani in v Mariboru. S očetom pa sta lahko govorila le deset minut. Eden takih obiskov jima je ostal še posebej v spominu. Vselej je bila pred vrati zgradbe dolga vrsta obiskovalcev, ki bi vsi hkrati radi prišli do zapornikov, in veliko stražarjev v črnih oblekah. Jožko se je spominjal miličnika, ki ga je spraševal, h komu sta s sestro namenjena: »Alora, pojdita naprej.« – »Prekleti Primorec,« zaslišita za seboj jezen glas. Oba z Zalko sta bila prizadeta. Kaj pa sta mogla, če so že po prvi svetovni vojni »jugobežniki« dobili službo policaja, še več pa po drugi vojni, ko je oblast novačila mlade primorske fante za službo miličnikov.

Neuspeli obisk očeta na suženjskem delu

Jožko: »Iz Maribora so ata poslali na prisilno delo na 'avtoput Bratstvo i jedinstvo' Zagreb–Beograd. Zvedeli smo, da je zaprt v Resniku, ki je devet kilometrov oddaljen od Zagreba. Tisto poletje je tudi novogoriška gimnazija organizirala delovno brigado pri Novi Gradiški. Odšel sem v brigado, čeprav je bilo doma ogromno dela, toda upali smo, da bo to koristilo tatu. Ko se je septembra pričela šola, je novogoriška gimnazija organizirala ekskurzijo na zagrebški velesejem s posebnim vlakom. Ekskurzija je bila skoraj zastonj in prijavil sem se z namenom, da obiščem tata. V Zagrebu je večina dijakov odšla na velesejem, jaz pa sem se z velikim, težkim pletenim kovčkom, naloženim s hrano, odpravil peš do Resnika. Vreme je bilo sončno in še zelo vroče. S tem tovorom sem se potil po prašnem kolovozu, vedno bolj utrujen, žejen in prepoten. Priganjal me je čas, saj me je čakala dolga pot še nazaj do Zagreba in točen prihod na postajo, da ne zamudim vlaka.

Končno sem se privlekel do Resnika in se znašel pred velikim, z lesenimi deskami ograjenim prostorom, s stolpom na sredi. 'Stoj!,' je zagrmel s stolpa stražar z brzostrelko. Le to sem mu povedal, da sem prišel na obisk k tatu, Jožefu Bercetu, potem sem se takoj umaknil nekaj korakov vstran v senco slive. Tedaj sem spet zaslišal povelje: 'Makni se!' Bil sem tako utrujen, da sem bil odločen ostati v senci in se za stražarjevo kričanje nisem zmenil. Nenadoma sem zagledal obrite glave jetnikov, ki so pričele poskakovati izza visoke lesene pregrade; hoteli so me videti. Kasneje mi je tata povedal, da so jetniki hoteli videti Bercetovega sina, ki se drzne kljubovati stražarju in mirno obsedi v senci pod slivo. Čestitali so mu, da ima tako pogumnega sina. Stražar se je hočeš nočeš vdal, prišel je do mene in mi povedal, da tata ni! Le dan pred tem so ga s transportom poslali na gradbišče Novega Beograda: brusil je rezila za stroje v mizarski delavnici, kjer so izdelovali notranjo opremo za Rankovićevo notranje ministrstvo, ki je bilo prava palača.«

Naj socialistična mladina uživa in se zabava, da bo čimprej naša

»Ko sem se vrnil z nekoliko lažjim kovčkom nazaj do Zagreba, so mi sošolci vedeli povedati o velesejmu le to, da so brezplačno delili kondome. Naj socialistična mladina uživa in se zabava, da bo čimprej naša!

Šele naslednje leto sva šla s stricem Viktorjem obiskat tata v Beograd. Potovanje z vlakom je bilo dolgo in mučno zaradi vročine. Množico obiskovalcev je hotel stražar razgnati, pa sva s stricem moledovala, da sva prišla na obisk iz Slovenije. Dovolil je pogovor za osem minut, ko so te pretekle, je dodal še dve minuti. Tudi Vodopivec je bil s tatom v Beogradu, Pavlica pa na Igu.«

Komunistom so morali plačevati ogromnih petdeset tisočih dinarjev

»Doma smo po svoje tudi mi trpeli zaradi tatove odsotnosti in njegovega trpljenja po zaporih in delovnih taboriščih. Denarna kazen petdeset tisočih dinarjev je bila zelo huda. Takrat je bila plača zidarjev približno tisoč petsto dinarjev. Na srečo so pri pritožbi odobrili, da bomo lahko to ogromno vsoto odplačevali v obrokih. Garali smo še naprej in služili le s prodajo vina in žganja, tako da smo toliko prihranili, da smo lahko vsak mesec plačali obrok. Naša edina želja je bila, da tata ostane živ in se čim prej vrne. Stric Viktor Berce, duhovnik, nam je pomagal kmetovati, saj z Zalko in mamo nismo vsega zmogli, kljub vsem našim naporom. Danes vem, da nas je ves čas podpirala Božja previdnost in blagoslov.«

Mama Fani Berce in hči Anica leta 1943. VIR: družinski arhiv

Bomba se je razletela, le en delček je ranil mamo v nogo

»Nekoč sva šla z mamo čistit štirno, ker so nalivi nanosili vanjo ilovico do vrha. Kopal sem s krampom v trdo ilovico, mama jo je s kanglico metala ven. V nižjih plasteh je bila ilovica mehkejša, zato sem odložil krampič in z roko grebel ilovnato blato. Nenadoma sem začutil pod roko nekaj trdega in okroglega. Bila je ročna bomba, balila smo ji rekli, takrat smo jih vsi poznali. Za trenutek sem bil zmeden, saj nisem vedel, kaj početi z njo. Pazljivo sem jo prijel pod detonatorjem, ker sem vedel, da mi lahko vsak čas v roki eksplodira. Tako sem bil zmeden, da sem jo enostavno vrgel ven. Nedaleč od naju je z velikim pokom eksplodirala. Oba z mamo sva zakričala – in v grozi čakala. Bomba se je razletela ob kolu trte, le en delček je ranil mamo v nogo. Kaj bi bilo z nama, če bi kopal naprej in s krampom udaril v bombo, na to raje nisva pomislila. Že med vojno smo se navadili, da smo molili v zaupanju, da nas Bog ne bo zapustil. Zdaj, ko smo bili brez tata, smo molili še bolj goreče. Vsak večer smo se zbrali pod sliko Srca Marijinega Toneta Kralja in molili. Kot refren naših molitev je bila prošnja stalnica: Sveta Marija, apeli (t. j. pripelji) našega tata domov. In pisali smo prošnje za pomilostitev, eno za drugo. Bogdan se je tata komaj še spominjal, rodil se je leta 1944.«

Mnogi, tudi nekateri sorodniki, so ga prišli prosit odpuščanja

Kdaj se bo toče vrnil domov, domači niso vedeli. »Nekega dne je tata prišel domov,« se je spominjal Jožko. Bilo je junija 1951. »Z vlakom sem se s sošolci peljal iz Prvačine v gimnazijo v Šempeter. Nenadoma so začeli kričati: 'Glej, tvoj tata gre domov!' Zagledali so ga, ko je šel peš ob progi. Takoj ko sem prišel v šolo, sem poiskal razrednika in skoraj zakričal: 'Tata je doma!' Ni mi dovolil domov! Tako sem bil vznemirjen, da sem ves iz sebe ponavljal: 'Saj je res doma. Sošolci so ga videli!' Toda vztrajal je pri svojem. Danes vem, da se je bal. To je bil profesor Margon, maturant Škofijske klasične gimnazije iz Šentvida.

Ko sem po pouku pritekel domov, je dopoldanska procesija ljudi, ki so hodili pozdravljat tata, že ponehavala. Mnogi od njih, tudi nekateri sorodniki, so ga prišli prosit odpuščanja: bali so se, da bi bili v težkih letih preizkušnje solidarni z nami.«

Jožef Berce je sodeloval pri ilegalnih prehodih Mirka Bitenca

Za lažje razumevanje obdobja, ko so komunisti »obsodili Berceta, Vodopivca in Pavlico, je zelo zanimiv prispevek Tineta Velikonje v Zavezi (Celice Franca Pavlica, št. 31, 1998, na straneh 23 do 40; o Bitenčevem procesu je pisal tudi Janko Maček v Zavezi, št. 9, 1993). Pavlica (1904), kmet iz Dornberka, rekli so mu Profeserjev Frenck, je namreč Velikonji zaupal svoje zapiske o dogodkih tistih dni. Na kratko si oglejmo samo bistvene stvari, ki nam bodo še bolj osvetlile aretacijo in zapor dornberške trojice.

V Gorici je bila 17. januarja 1947 pod zavezniško upravo ustanovljena Slovenska demokratična zveza, SDZ, v kateri je sodelovala omenjena trojica. Tudi to sodelovanje je vplivalo na njihovo aretacijo. Zaprli bi tudi organista in rodoljuba Joža Čotarja, če se ne bi umaknil v Italijo. Pavlica naj bi širil glasilo Demokracija in »sovražno propagando« proti Jugoslaviji. Domoljubje, ki so ga gojili pod fašizmom, tudi po koncu vojne pod zavezniško upravo ni prenehalo. Dornberški rodoljubi in demokrati niso bili pravi za fašiste, še manj za komuniste. Jožef Berce je bil edini prebivalec Dornberka, ki mu Italijani niso izdali potnega lista, da bi lahko šel v Jugoslavijo, in tudi eden redkih, ki do leta 1960 ni smel v Italijo.

Pavlici so komunisti »sodili« tudi zaradi kurirske vohunske službe, vendar sta bila vpletena v kurirske poti ilegalnega prehoda čez mejo Mirka Bitenca in njegovih tesnih sodelavcev le Vodopivec in Berce. Bitenc je moral po aneksiji 15. septembra 1947 iskati druge zveze in poti, če se je hotel iz Gorice vračati v Jugoslavijo. Prvi stik z Bitencem naj bi imeli Dornberžani 5. novembra 1947 v svoji vasi; sledilo je nekaj potovanj v Slovenijo in skrivno prenašanje literature in sporočil. Enkrat je odnesel pošto v Ljubljano Vodopivec, 7. decembra pa zadnjikrat Berce. Naslednji dan so ju že aretirali. Pavlico malo kasneje.

V domovino so prenašali literaturo in ideje 

Mirko Bitenc se je zadnjikrat odpravil iz Gorice v Jugoslavijo 29. novembra 1947 skupaj z Jakobom Žakljem iz Šentjošta in še dvema drugima. Tudi tokrat so za ceno lastnih življenj prenašali literaturo in ideje v domovino. V Šentjoštu so udbovci neke noči obkolili senik, kjer so se zadrževali, in pričeli nanje streljati. Bitencu se je posrečilo, da se je prebil skozi obroč. Šest tednov kasneje so ga udbovci aretirali na ženinem stanovanju v Ljubljani in ga 16. aprila 1948 »obsodili« na smrt skupaj z Jankom Sokličem na t. i. Bitenčevem procesu, ostale obsojence pa na dolgoletne zaporne kazni.

Bitenčevemu procesu so po stalinističnih metodah sledili še štirje drugi, kjer so ljudi obtožili, da so sodelovali z Bitencem, dajali zatočišče skrivačem, sodelovali s četniki itd. Prav tako tudi solkanski proces trojici iz Dornberka ni bil edini. Težko si predstavljamo, kako zelo do kraja izdelan je bil aparat Udbe, ki je bila nenehno na preži za ljudmi.

Tako Vanja Kržan v reviji Zaveza (štev. 86, september, in št. 87, december 2012).

Komunistično zastraševanje Slovencev

Čemu so služili ti politični procesi? Gotovo ne le pregonu oseb, ki so jih hoteli uničiti, ampak v veliki meri tudi za smrtno zastraševanje ljudi. Komunisti so Slovence zastraševali na različne brutalne načine, najhujši je seveda bil umor. Na posledice tega totalnega zastraševanja naletim pri ljudeh še zelo pogosto, še 80 let po »dogodkih«.

Nadaljevanje v: Duhovnik Jožko Berce, Dornberk, Vrhpolje pri Vipavi, vojska JLA [6]