Nadaljevanje iz: Jožef Berce, Jožko Berce, Dornberk [3]

Požreti bomo morali vse, s čimer nas bodo futrali

Jožko Berce iz Dornberka v spodnji Vipavski dolini: »Ko smo živeli še v coni A, smo slutili, da bomo pridruženi komunistični Jugoslaviji in da se bo življenje zelo spremenilo, na slabše seveda. Tata je imel na Tržaškem prijatelja. Ponujal mu je lepo posestvo, da bi se vsi preselili in se rešili pred komunizmom. A tata je odklonil: 'Tu smo zrasli, tu živeli in trpeli.' 15. septembra 1947, dan pred prihodom komunistične oblasti, sta tata in dekan Jožef Godnič dolgo v noč modrovala, kako bo pod novo oblastjo. Kako bodo živeli? Ugotovila sta: 'Požreti bomo morali vse, s čimer nas bodo futrali, v dejanskem in prenesenem pomenu besede, tudi to, kar je sicer za zdravo pamet neprebavljivo.'

Zvečer po deseti uri smo zaslišali razbijanje po vratih

»Počasi smo se vživljali v nove razmere, komunizem je postopoma kazal svoj pravi obraz. Na praznik Brezmadežne, zvečer po deseti uri, smo zaslišali razbijanje po vratih. Spali smo že in Zalka je sanjala, da nam podirajo hišo. Pred vrati so bili trije moški: eden v civilni obleki, dva pa v dolgih, črnih usnjenih plaščih. Dobesedno kot psi so planili po stopnicah v tatovo sobo. Zunaj sta stražila dva domačina. 'Z nami greste! Aretirani ste!' so se drli na tata. In že so pričeli s hišno preiskavo. Najbolj so razmetavali mojo sobo; vedeli so, da sem bil gojenec goriškega semenišča, zdaj pa dijak šempetrske gimnazije. Imel sem še vse zvezke in učbenike iz semenišča, v omari se je našla tudi kakšna knjiga mojega strica duhovnika /Viktor Berce/. Takoj po končani vojni so bile v coni A obnovljene slovenske šole: dve gimnaziji, semeniška klasična in državna gimnazija, tehnična šola, ekonomska in Glasbena matica. Ustanavljali so jih profesorji, ki so se pred komunizmom umaknili iz Ljubljane, in nekateri domobranci.«

Nahujskana drhal je dvakrat izgnala župnika dr. Franca Močnika iz Solkana

Škof Carlo Margotti je za župnika v Solkanu (že v času cone A) nastavil izobraženega in gorečega duhovnika dr. Franca Močnika, ki mu je katedra za matematiko univerze v Bologni ponujala mesto profesorja, a ga ponudba ni premamila. Po priključitvi cone A Jugoslaviji je bilo v Gorici razpuščeno semenišče, ki je ostalo prazno, semeniščniki pa brez semenišča. Dekan Jožef Godnič je takoj videl stisko mladih fantov. Posredoval je v Vatikanu in že čez nekaj tednov je dr. Močnik dobil dekret za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške škofije. Zdaj je Godnič poslal Jožka in mlajšega brata Bogdana k dr. Močniku, naj ustanovi zavod za semeniščnike. Toda to so bile samo pobožne želje dekana in mladih semeniščnikov. Nahujskana drhal, med njimi veliko mladine, je kar dvakrat zapored izgnala župnika dr. Močnika iz župnišča v Solkanu in ga dobesedno vrgla preko žice v italijanski del Gorice. Zgodba dr. Močnika bi bila srhljiva zgodovinska kronika. A vrnimo se nazaj k Jožkovi pripovedi o aretaciji njegovega očeta.

Dornberk, Jožef Berce s hčerko Anico med vojno. VIR: družinski arhiv

Papirji, ki so jih iskali možje v črnih plaščih 

»Ves čas preiskave sem moral močno tiščati pokvarjeno stikalo na viseči žici s svetilko. Prsti so mi že otrpnili, toda vselej, kadar so mi popustili in je luč ugasnila, so vpili ter me zmerjali. To je trajalo dve uri. Niso iskali knjig, ampak listine in dokumente. Vsak listič posebej so vzeli v roke in si ga pozorno ogledali. Po dveh urah so tata odgnali. Bil je že med vrati, ko je prosil može v črnem, če se sme od mene posloviti. Prihitel je po stopnicah k meni v sobo, me poljubil in zašepetal: 'V zakristiji pod omaro.' Razumel sem. Takoj naslednje jutro sva šla z mamo v zakristijo; segel sem pod omaro in privlekel na dan šop papirjev. Vedel sem, da so verjetno tisti papirji, ki so jih možje v črnih plaščih prejšnji večer iskali. Doma jih je mama bežno pregledala, a nič razumela. Ker pa smo domnevali, da so ti papirji za tata obremenilni in da se lahko možje v črnih plaščih nenadoma spet pojavijo, jih je mama vrgla v ogenj.«

Devet dni smo se grozno počutili. Ali bo tata ostal živ?

»Podobno kot našega tata so aretirali dekana Josipa Godniča in še dva tatova prijatelja: Franca Vodopivca iz Klanca in Franca Pavlica iz Dornberka, po domače so mu rekli Profeserjev Frenck. Poleg njih pa še tri druge, ki so bili povezani z dekanom Godničem, a so jih po nekaj dneh izpustili.

Devet dni smo se grozno počutili. Ali bo tata ostal živ? Morda so ga že ubili? Vedeli smo, kaj vse se dogaja v Jugoslaviji, tudi to, da mnogi za vedno izginejo. Molili smo devetdnevnico v čast patru Leopoldu Mandiču. Pa tudi veliko prejokali. Po osmih dneh smo prišli nekoliko k sebi in se domislili, da gremo lahko vprašat na milico, kje je tata. S kolesom sem se odpeljal do Branika, takratnega Rihenberka, kjer je bila postaja ljudske milice. Miličnik mi je dal točna navodila: 'Odpeljite se v Solkan. Prvega miličnika, ki ga srečate na cesti, vprašajte, kje je urad Točka.' Kasneje sem zvedel, da je bila beseda Točka le geslo za zapor v nekdanji vili Nanuta, premožnega človeka v delu Solkana, ki se mu pravi Žabja vas ali Žabji kot.«

Lahko mu je osebno izročila, a spregovoriti nista smela niti besedice

»Deveti dan po aretaciji sem se s kolesom odpeljal na Točko. Vse se je zgodilo tako, kot mi je povedal miličnik v Braniku. Dovolili so, da lahko očetu prinesemo kakšen kos perila. Mama je šla z vlakom do Solkana in potem peš. Lahko mu je osebno izročila, a spregovoriti nista smela niti besedice. Tata je ostal v Solkanu nekaj tednov. Potem so ga premestili v Postojno in nazadnje v Ljubljano, v sodnijske zapore na Miklošičevo, kjer je dočakal polnomočno razsodbo. Zapor je bili tako natrpan, da je bilo v sobi kakih trideset zapornikov. Spoznal je monsinjorja Jožeta Šimenca, ki je bil med ljudmi znan kot 'atomski pridigar', ko pa je v zaporu na kolenih ribal hodnik, ga je Ribičič zajahal in ga gnal: 'Ribaj, far, ribaj!' Velik vtis je na tata napravil tudi semeniški profesor dr. Jakob Šolar, za humor med jetniki pa je skrbel nekdanji direktor jeseniške železarne dr. Klinar.« Vanja Kržan: Njegova zgodba bi zaslužila samostojen članek, ker je več kot absurdna. Ker med vojno jeseniške »fabr'ke ni v luft« pognal, čeprav je dajala kruh več tisoč delavcem, so ga obsodili na smrt. Že pred vojno je kot velik metalurški strokovnjak gradil železarne v Indiji in po vojni ga je Nehru hotel ponovno dobiti v Indijo. Pozanimal se je zanj pri svojem »prijatelju« maršalu Titu. Ta ni poznal dr. Klinarja in ni vedel, da ga je ljudska oblast obsodila na smrt. Ko je maršal prišel mimogrede na obisk v jeseniško železarno, je spraševal za človekom, ki se mu je treba zahvaliti, da tovarna še stoji in obratuje. Po takih in podobnih peripetijah je bil nemudoma izpuščen na svobodo, toda v socialistični izgradnji nove Jugoslavije zanj ni bilo primernega mesta. Bilo pa je v tujini.

Dornberk, župnijska cerkev sv. Danijela. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi mi doma smo morali biti zelo previdni

Jožko: »Kadar so se jetniki smeli pogovarjati, je bilo to zanje zelo razbremenjujoče. Dobro pa so vedeli, da so med njimi ovaduhi, in so bili zato previdni, kaj smejo reči in česa ne.

Tudi mi doma smo morali biti zelo previdni. Ko je nekoč mama pometala cerkev, je vstopil neznan moški, jo poklical in jo spraševal, kam naj se skrije, ker ga zasledujejo. 'Tega pa ne vem. Prav nič ne vem. Delal se je zelo zaskrbljenega in skrivnostnega. Namignil je na Jožka, češ, kdo je ta fant, da slučajno ne bi kaj slišal. 'Tiho! Tiho! je šepetal in polagal prst na usta. Mama je vztrajno ponavljala svoj 'ne vem', dokler se neznanec ni naveličal spraševati in je končno odšel. Če bi mu mama le s kakšno besedo namignila, kje naj se skrije ali ga skrila pri nas doma, bi jo takoj obtožili, da je skrivala ubežnika, sovražnika naroda, in bi jo zaprli.«

Dekle so ustrelili, fantu pa se je uspelo rešiti

»Ko je bil tata v preiskovalnem zaporu na Miklošičevi v Ljubljani, se je lepega dne pojavil pri nas doma moški, star okrog štirideset let. Povedal je, da je bil skupaj z očetom zaprt, da ga pošilja k nam oče in bi rad za eno noč prespal pri nas. Prenočili smo ga na seniku. Ko je pozajtrkoval, je segel po robec in mama je videla, da je imel v njem zajeten šop bankovcev. Ponudil je mami denar za zajtrk, a ga ni hotela. Prosil me je, če ga lahko pospremim do železniške postaje. Med potjo mi je zaupal, da je v senu pustil skrito pištolo, ki jo pušča meni. Pri šestnajstih sem bil ravno prav neumen, da sem bil pištole vesel. Takoj sem jo pokazal prijatelju, katerega oče je bil prav tako zaprt in se mi je zato zdel vreden zaupanja. Tudi njemu je bila pištola tako všeč, da mi je ni nikoli vrnil. Kdo je bil neznanec, ki mi jo je podaril, nismo nikoli zvedeli. Vedeli smo samo to, da se je reševal v Italijo. Takrat se je veliko ljudi umikalo v Italijo, cele skupine fantov, ali pa fant in dekle, in zgodilo se je, da so dekle pri tem ustrelili, fantu pa se je uspelo rešiti. Mnoge so samo zaradi poskusa prečkanja meje obsodili na dolgoletne zaporne kazni.«

S procesi so ljudje lahko spoznavali svoje sovražnike in izdajalce

8. avgusta 1948 je bila za Berceta, Vodopivca in Pavlico pravnomočna obravnava. Bercetovi so najeli odvetnika iz Ljubljane, ki so jim ga svetovali sorodniki. Mama je podpisala pooblastilo in mu povedala vse, kar ga je zanimalo. Obravnava bi morala biti v Ljubljani v sklopu Bitenčevega procesa. Profesor Bitenc naj bi bil tvorec »diverzantske skupine« in zato so ga »obsodili« na smrt z ustrelitvijo. (Izčrpen članek o polkovniku Bitencu, o njegovem delovanju med vojno, o ilegalnih prehodih meje iz Gorice v Jugoslavijo, o njegovi aretaciji in »obsodbi« na smrt z ustrelitvijo je napisal Janko Maček v 9. številki Zaveze.)

V Solkanu pa so »organizirani trojki« sodili v solkanskem procesu, saj so si po vzoru Bitenčevega v tistem času procesi kar sledili. Tako so ljudje lahko spoznavali svoje sovražnike in izdajalce. Bitenčevo obravnavo so prenašali po zvočnikih, da je grmela vsa Miklošičeva, Bercetovi so jo poslušali po radiu in slišali: njihov tata Pepč, Franc Vodopivec iz Klanca ter Franc Pavlica so bili »vojaško organizirana trojka«, ki je pripravljala atentate na komuniste, Jožef Berce je bil njihov idejni vodja. Ta je tega in tega dne prinesel v Ljubljano tako in tako pošto neki omenjeni osebi. Spočetka je bilo mišljeno, da bi »organizirano trojko« obravnavali v sklopu Bitenčevega procesa v Ljubljani. Toda v tem primeru krivda »trojke« ne bi prišla tako do izraza, zato so odločili, da bo obravnava potekala v Solkanu, ločeno od Bitenčevega procesa. Poleg tega naj Primorci vidijo in slišijo po zvočnikih, kaj pomeni, da imajo zdaj novo oblast, ki razkrinkava zločince in izdajalce.

Ves čas so jih zasliševali in pri tem pretepali

»Organizirana trojka« je bila najprej osem mesecev v preiskovalnem zaporu v Točki v Žabji vasi pri Solkanu. To so bili meseci hudega trpljenja in negotovosti za domače in obsojence. Vsega hudega so bili vajeni že iz vojnih časov, zdelo se jim je, kot da se je trpljenje pri njih že udomačilo. Ves čas so jih zasliševali in pri tem pretepali, tako da so po dveh brutalnih postopkih morali menjati zasliševalca, ker obtoženci sploh niso mogli spregovoriti. A ga verjetno ne bi zamenjali, če se Jožef Berce ne bi pritožil. Dekan Godnič je po treh mesecih zapora bolan in živčno razrvan umrl. Zapornike so še naprej mučili na različne načine in jim nastavljati pasti. Latrino so imeli nekje na prostem. Stražar, ki je nekoč spremljal Berceta, naj bi bil pred latrino tako trdno zaspal, da ga je moral za spremstvo nazaj grede prebuditi. Stražar je bil vidno presenečen, da se mu lahko kaj takega primeri, a Berce je dobro vedel, zakaj je stražar zaspal: takoj bi streljal, češ da je hotel pobegniti.

Dornberk, pogled z mostu čez Vipavo. FOTO: Ivo Žajdela

Tri obtožence so vklenjene kot hudodelce gnali skozi Solkan

Za »vojaško organizirano trojko« so torej načrtno pripravili obravnavo v Solkanu: ljudstvo bo sodelovalo »v živo« in hkrati spoznalo moč in strahovlado »pravosodja« ter mogočnih oblastnikov. Jožko Berce je pripovedoval, da je bila mama Fani preveč prizadeta, da bi šla na obravnavo. S stricem Viktorjem, ki je tisti dan prišel iz Slivja v Brkinih, sta poslušala prenos obravnave po radiu. V Solkan pa sta šla najstarejša hčerka Zalka (1928) in sin Jožko (1932). In videla sta prizor, ki ga nista nikoli pozabila: vse tri obtožence so vklenjene kot hudodelce gnali skozi Solkan. Njihov oče in Vodopivec sta bila vklenjena skupaj z enimi lisicami, Pavlica je imel le na hrbtu zvezane roke. Nahujskana množica je vklenjene obtožence pospremila v dvorano in tam še glasneje kričala: »Smrt izdajalcem!«, »Smrt reakciji!« Še posebej glasne so bile na novo »pečene« uslužbenke.

Vzdržala sta obravnavo in se ves čas držala pokonci

Oče je že med sprevodom po cesti skozi Solkan opazil Zalko in Jožka. Zalka je rahlo upognjena strmela predse. Oče pa ni gledal v tla ali predse, ampak je takoj opazil Zalko in Jožka. Za hip se je ustavil, vzravnal prsi, vzravnal vrat, kar je pomenilo: »Drži se pokonci!« Razumela sta ga. Vzdržala sta obravnavo in se ves čas držala pokonci.

Ko so obtožence prignali pred dvorano, se je v gneči prikazal glavni tožilec: »Kaj pa je to?« in z roko pokazal na zvočnike. »Kaj ste neumni? Dvesto metrov od meje smo. To se nam bodo Italijani smejali, ko nas bodo poslušali!« V Solkanu so hoteli posnemati Bitenčev proces v Ljubljani, ki je bil ozvočen, a so se po tej tožilčevi pripombi premislili in zvočnike sneli.

Še dobro, da naju v množici hujskačev ni nihče poznal

Jožko Berce: »S sestro sva sedela nekje na sredi dvorane in še dobro, da naju v množici hujskačev ni nihče poznal, sicer bi se sadistično izživljali še nad nama. Po končani razpravi so prebrali obsodbo: 'vojaško organizirano trojko' so obtoženci ustanovili z namenom, da strmoglavijo vlado. Tata je bil obsojen na dvanajst let odvzema prostosti, petdeset tisoč dinarjev denarne kazni in po prestani kazni še na pet let izgona iz domačega kraja. Na pritožbo odvetnika, da je bilo obtožencu dovoljeno pošiljati pošto iz Gorice v Ljubljano, ker je takrat prebival še v coni A, je javni tožilec, prišel je iz Ljubljane, samo zamahnil z roko. Pa tudi, cona A je spadala pod zavezniško upravo in ta bi morala obsoditi obtožence, če so česa krivi. Odvetnik je oporekal obsodbi tudi zato, ker je temeljila le na izjavi tožilca in obsojencev, brez prisotnosti priče. A je tožilec tudi tokrat zamahnil z roko, češ, govori kar hočeš. Vsi smo vedeli, da je glavni vzrok za obtožbo ta, da je tata veren, da je mežnar in da ima brata duhovnika.«

Narodno zavedni Primorci so vedeli, da iz Trsta ne prihaja nič dobrega

»Sodnik Venturini iz Trsta, brat skladatelja Venturinija, je bil načrtno izbran. To, da je bil Tržačan, pa sodišča ni motilo. Narodno zavedni Primorci so vedeli, da iz Trsta ne prihaja nič dobrega. Etbin Kristan je že v času Avstro-Ogrske tam ustanovil delavsko gibanje Rdeči prapor in po vojni je bil Trst leglo komunističnih vohunov in izdajalcev. Sodnika je zanimalo, če je tata katolik in če hodimo v cerkev! Kot da ne bi tega vedeli! Ali pa so pričakovali, da bo tata to zanikal? Nasprotno, postavil se je v bran vseh narodno zavednih Primorcev, saj so bili ti za boljševike največji sovražniki naroda. 'Lepo je slišati, da so se partizani borili za osvoboditev, je izjavil tata, 'mi Primorci pa smo se kar petindvajset let borili za slovenstvo in trpeli pod fašizmom!'

Še danes je primorskim boljševikom in njihovim somišljenikom tega kaj malo mar, sicer rodoljubnih Primorcev ne bi poniževali s sramotnim Titovim napisom na hribu nad Branikom v bližini Renč, pod katerim je, kot se domneva, neraziskano množično grobišče ubitih primorskih domoljubov. Rodoljubni Primorci tudi vedo, da so v levičarsko delavskih Renčah že leta 1937 ustanovili celico komunistične partije in da so bile med vojno Renče leglo partizanstva.«

Nadaljevanje v: Jožef Berce, Jožko Berce, Dornberk [5]