Nadaljevanje iz: Jožef Berce, Jožko Berce, Dornberk [2]

Pri bratu, ki je bil župnik v Slivju v Brkinih

Oče Jožef Berce iz Dornberka v spodnji Vipavski dolini je že tolikokrat za las ušel smrti, da se je občasno zadrževal pri svojem bratu Viktorju Bercetu, ki je bil župnik v Slivju v Brkinih. Pri njem se je počutil bolj varno. Brat je užival velik ugled med ljudmi: za časa Italije je otroke poučeval slovenščino; dobro je govoril italijansko in je s fašisti uglajeno in diplomatsko ravnal. Prav tako so radi k njemu zahajali domoljubni brkinski partizani in Jožef Berce je rad z njimi razpravljal. Bratovo župnišče je nudilo zavetje tako pred Italijani kot Nemci slikarju Tonetu Kralju, ki je v času svojega bivanja pri njem poslikal cerkev. Skupaj z njim se je v župnišču skrivala tudi njegova žena Mara, ki je simpatizirala s partizani. V Brkinih za Bercetom niso vohunili.

Dornberk, stric Viktor Berce (duhovnik v Slivju v Brkinih) in (njegov brat) Jožef Berce (tata Pepč), ob vozu Jožko in Zalka in mama Fani. VIR: družinski arhiv

Potegnil je iz žepa svetinjico Brezmadežne

Sin Jožko Berce je sam spoznaval, da je med partizani veliko vernih in poštenih fantov. Ko sta nekoč z očetom doma grabila listje, sta pristopila k njemu dva partizana, domačina. Eden od njih je bil Vodopičev Pepč, njihov bližnji sosed. »Glej, Jožko, ta me varuje.« Potegnil je iz žepa svetinjico Brezmadežne in jo zaupljivo pokazal enajstletnemu Jožku. Eden od Vodopivčevih je bil oficir v italijanski vojski. Po razpadu Italije se je pridružil prekomorski brigadi in pred tem po gutah v vinogradih poučeval otroke violino. Gute so bile na skalno steno pritrjene lesene ute, da so ljudi varovale pred dežjem, kadar so delali v vinogradih.

V Dornberk so prišli Mussolinijevi Alpini

Vendar po padcu Mussolinija fašistično nasilje ni prenehalo. Hitler je svojega fašističnega zaveznika, »najbolj plemenitega Rimljana«, kot je sam rekel o njem, »osvobodil« z desantnim napadom in ga namestil na severu Italije ob Gardskem jezeru. Od tam sta poskušala na novo oživeti fašizem. Toda primanjkovalo je fašističnih vojakov. Zato sta mobilizirala postopače, brezdelneže in kriminalce iz zaporov ter jih oblekla v podobne uniforme, kot so jih nosili nacisti. Imenovali so se Alpini in nosili klobuke, podobne planinskim.

Ti na novo oživljeni fašisti so prišli delati red tudi v Dornberk, utrdili so se v stavbi šole. Kraj je bil pomembno prometno središče, zato so na novo postavili dobro utrjeno postojanko z bunkerji in strelskimi jarki, vse naselje pa obdali z bodečo žico. Partizani jim ne bi bili kos, zato jih niso nikoli napadli, ljudem pa le obljubljali, da jih bodo pregnali. Pri vaščanih so bili Alpini osovraženi in zelo so se jih bali, ker so streljali nanje kar za prazen nič. Sredi belega dne je eden ustrelil mater z majhnim otrokom v naročju. Jožef Berce je nekoč za las ušel strelu. Z sinom Jožkom sta se vračala iz pokopališča, ko je nenadoma zaslišal povelje: »Beži tri korake, da te ustrelim!« Sin Jožko se je oklenil očeta in jokal. Oče je fašistu povedal, da je bil na pokopališču in molil za pokojne. »Tudi moja mama je pokojna,« se je zacmeril fašist, »Ali si molil tudi zanjo?« – »Seveda,« ga je potolažil Berce, »Za vse pokojne sem molil.« Kasneje se je izkazalo, da je bil ta nesrečni fašist, kot vedno, pijan.

Dornberk, župnijska cerkev sv. Danijela. FOTO: Ivo Žajdela

Razstrelili naj bi cerkev v Dornberku

Partizani Alpinov niso napadli, so jih pa izzivali. Nekoč so streljali na nemške tovornjake, ki so iz Gorice vozili Alpinom hrano in strelivo. Koliko jim je uspelo pokrasti, se ne ve, vendar so se Alpini maščevali tako, da so ponoči vaščanom ropali iz hlevov živino in podnevi streljali kokoši po dvoriščih. Partizani so spet obljubljali napad nanje, vaščani so ga vsak večer pričakovali in se ponoči stiskali po kleteh.

Partizani so se končno le »domislili«, kako bodo pregnali osovražene Alpine. Ti so bili uradno vsi kristjani in vsako nedeljo je četa v uniformah in s klobuki na glavah prikorakala v cerkev ter se strumno postavila vzdolž cerkvene ladje. Partizan, ki je imel zveze s partizansko postojanko Aleša Beblerja na Vogrskem, je Bercetu zaupal, da nameravajo neke nedelje partizani minirati cerkev, da jo bo razneslo z Alpini in verniki vred. Berce je bil mežnar in je nekaj nedelj zapored pozorno pregledoval okolico cerkve, če bi izsledil kakšno nevarnost. Ko je prišla nedelja, določena za miniranje cerkve, je prijatelj Berceta ponovno obvestil. Vendar je bilo tisto noč neurje, ki je partizanom načrt onemogočilo. »Zavezniška« letala so že pred tem raketirala cerkev v Idriji, na Colu, kjer je bila domobranska postojanka, so jo zgrešili. »Zaveznikom« so podatke, kje naj uničujejo, pošiljali partizani.

Zakaj so italijanski Alpini ubili gostilničarja

Partizani so se »izkazali« tudi tako, da so iz daljave streljali na fašistične postojanke v vasi. Fašisti so jim odgovarjali s točo topovskih krogel, bodisi podnevi bodisi ponoči, vaščani so se spet stiskali po hlevih, pri Bercetovih pa kar v svinjaku, ki ga je oče dodatno utrdil. Medse so stisnili zibelko z novorojenim Bogdanom, molili in upali, kot že tolikokrat prej, da jih bodo krogle zgrešile.

Eden od Alpinov pa je le obdržal v sebi kanček spodobnosti. Zadišala mu je debela pitana gos na dvorišču gostilničarja, a je ni ustrelil ali ukradel, marveč zahteval od gostilničarja, naj mu jo da. Gostilničar je ni dal in, ponoči je gos izginila. Gostilničar je vedel, kdo je tat in odšel se je pritožit k nemškemu oficirju, ki je v vasi nadzoroval fašiste. Razumljivo, da je fašist dobil od oficirja primeren poduk. Naslednji večer je nekaj fašistov vdrlo v gostilno, odgnali so gostilničarja iz vasi. Naslednje jutro so ga otroci našli mrtvega na cesti v mlaki krvi. Dekan Godnič je tiso noč slišal lajež s ceste. Domneval je, da so fašisti nekoga odgnali z vasi in da se mu nič dobrega ne obeta. Zmolil je zanj in dal morebitni žrtvi odvezo, kar na daljavo. Ljudje so bili srečni, da fašisti niso pregnali duhovnikov in so lahko ti delili z njimi tegobe vojne.

Dornberk, župnijska cerkev sv. Danijela. FOTO: Ivo Žajdela

Na »osvobojeno« ozemlje je moral peljati živila

Partizani niso izzivali le fašistov, ampak tudi ljudi, ki so bili zanje moteči in bi se jih radi znebili. Eden takih je bil prav gotovo tudi Berce. Ko so partizani leta 1944 Batuje razglasili za »osvobojeno« ozemlje, osvobojeno je bilo vsako, kjer ni bilo Nemcev, so mu naročili, katera živila naj jim pripelje. To pa zaradi italijanske straže pri mostu med Dornberkom in Zaloščami ni bilo enostavno. Za prehod na »osvobojeno« ozemlje je sicer imel partizansko prepustnico, toda te italijanski stražarji niso smeli najti. Zato jo je skril v kambo (spodnji jekleni del jarma pri volovski vpregi). Na srečo je stražarji kljub temeljitemu pregledu niso našli, drugače bi končal v taborišču, kot mnogi drugi, ki so jih partizani na tak ali drugačen podel način izročali Italijanom.

Partizani so požgali šolo v Dornberku 

Zadnje leto vojne, aprila 1945, so Alpini na ukaz Nemcev morali vas zapustiti, partizani pa so šolo požgali. Toda že mesec dni pred tem, marca 1945, so v Dornberk prišli četniki in zasedli vse važne postojanke v vasi. Nosili so angleške uniforme, prebarvane v črno, angleške so bile svetlorjave; orožje je bilo prav tako angleško. Bilo je očitno, da so še leta 1944 Angleži podpirali Mihailovića. Zdaj so četniki vabili ljudi, naj se jim pridružijo. Prirejali so mitinge s protikomunistično propagando in Nemci so jim to dovolili.

Dornberk, glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Danijela. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani so umorili invalida Lojzeta Vodopivca

Že prvi večer, ko so množično prišli v vas, je Dornberk preletelo »partizansko« letalo, v veliko začudenje četnikov. Pri Bercetovih so se spet hitro zatekli v svoj bunker, v utrjeni svinjak. Slišali so tri nenavadne poke, opolnoči pa so v vasi eksplodirale tri bombe: prva na vrtu pred cerkvijo, druga na župnijskem vrtu, tretja za cerkvijo in še ena malo dlje na polju. Vse so naredile velike kraterje. Sreča je bila, da so eksplodirale ponoči, ko ni bilo nikjer žive duše. Očitno je bilo, da so partizani hoteli uničiti cerkev. Zdaj so partizani že očitno razkazovali svojo komunistično oblast in vsi so jim pravili titovci. Prejšnje kape triglavke s trobojnico so zamenjali s titovkami z rdečo zvezdo ter javno razkazovali svojo nasilno oblast in pripadnost boljševikom. Dušan Vodopivec, bratranec Bercetove mame, je od partizanov prestopil k četnikom in po vojni z njimi odšel v Trst. Partizani so ga čakali v zasedi zunaj vasi, kjer so naleteli na njegovega brata, invalidnega Lojza, in ga zamenjali z Dušanom. »Saj nisem Dušan,« se je prestrašeno izgovarjal, ko so ga ustavili. »Tudi ti si bil v Trstu,« je bil dovolj tehten razlog, da so namesto Dušana ustrelili kar njega. Na grobu mu je ganljivo pridigal četniški oficir. Sicer pa so bili srbski četniki po izgledu in v jurišnih napadih precej divji. Vsi so imeli dolge lase in goste brade, ker so sklenili, da se ne obrijejo in ne postrižejo, dokler se ne vrne kralj Peter.

Učiteljica je prvi dan pouka na tablo narisala titovko in ji dodala veliko rdečo zvezdo

Veliko domobrancev je bilo v Trstu in Gorici, kjer so začeli ustanavljati slovenske šole. V Trstu je bila zelo močna tudi partizanska propaganda. Tudi domobranci so nagovarjali mlade fante naj se jim pridružijo, in zgodilo se je, da so enega, ki jim je ugovarjal, izročili Nemcem, ti pa so ga poslali na prisilno delo v nemške tovarne. Domobranci so razglašali, da so povezani z Angleži in Američani ter da bodo od Trsta in Gorice nazaj osvobajali Slovence komunističnega nasilja.

Goriški domobranci so prihajali v Dornberk in prirejali kulturne večere s petjem in govori. Nehote so s tem privabljali zlasti mladoletne fante, ki so edini še bili doma. Podobno so počeli tudi Nemci in zgodilo se je, da so nekoč odpeljali in poslali v Nemčijo na delo nekaj deklet in žena, med njimi je bila sestrična Jožefa Berceta. V obdobju, ko ni bilo v vasi ne fašistov ne Nemcev in ne četnikov, je zavladala komunistična propaganda. Partizani so se takoj polastili šole in pričeli s »poukom«. Jožko Berce se je spominja, kako je partizanska učiteljica takoj prvi dan pouka na tablo narisala titovko in ji spredaj dodala še veliko rdečo zvezdo.

Dornberk, oltarji v župnijski cerkvi sv. Danijela. FOTO: Ivo Žajdela

»Osvoboditev«, ali: komunistični oblasti ni bilo mar blagostanja ljudi

Bercetovi so srečno dočakali konec vojne, kar pomeni, da so vsi ostali živi. Preprosto, skromno življenje je teklo naprej. Na novo vsajene mladike trte so bujno rasle v »deviški« zemlji in dale bogat pridelek.

Leta 1945 so morali partizani zapustiti Trst in Gorico. Od leta 1945 do 1947 je Goriška, ki je bila dodeljena v cono A, spadala pod anglo-ameriško zavezniško vojaško upravo. Marshallov plan je spodbujal gospodarski napredek; ustanovljeno je bilo podjetje za obnovo hiš, ljudje so dobili denar za obnovo, ki jim ga ni bilo treba vrniti. Zidali so sami in si tako prislužili še plačo. Ljudje so imeli delo, zaslužek in hrano.

Jugoslovanski komunistični oblasti pa ni bilo mar blagostanja ljudi. Hujskali so ljudi proti ameriškim imperialistom: »Nobenih zvez z okupatorjem nočemo,« je govoril Edvard Kardelj. Komunisti so prirejali demonstracije in se drli: »Živel Tito! Živela komunistična partija!« »Kjer so naše žrtve, tam so naše meje!« Demonstrante so Italijani razgnali v vodnimi curki, se je spominjal Jožko Berce, in se jim posmehovali. Kako ponižujoče za Slovence. Antifašizem primorskih Slovencev je bil zelo živ, pa tudi antikomunizem. Kardelj je oznanjal: »Če prepustimo Svobodno tržaško ozemlje imperialistom, se bo tam zaredil belogardizem!« Strah boljševikov je bil razumljiv. V Trstu in Gorici so takoj obnovili slovenske šole: tehnična šola, semeniška klasična interna gimnazija in državna gimnazija, ekonomska šola, Glasbena matica. Ustanavljala jih je slovenska inteligenca, ki se je pred komunizmom umaknila iz Slovenije.

Istočasno pa sta bili obe mesti, Trst in Gorica, pravo leglo slovenskih komunističnih vohunov, ki so slovensko inteligenco, pripadnike slovenske narodne vojske in druge domoljube ugrabljali in ubijali, da je za njimi za vedno izginila vsaka sled.

Življenje se je povsem spremenilo – na slabše

Leta 1947 sta bili cona A in cona B (ki je bila že do tedaj pod jugoslovansko upravo) t. i. Svobodnega tržaškega ozemlja, priključeni Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. V coni A so ljudje to ves čas slutili, saj je bila komunistična propaganda zelo močna in je imela tudi tukaj, kljub ameriškemu izobilju, veliko somišljenikov ter hlapcev komunističnega režima.

Življenje se je povsem spremenilo. Tudi v Dornberku pri Bercetovih še posebno drastično. 8. decembra 1947 so komunisti Jožefa Berceta aretirali in »obsodili« na 12 let odvzema prostosti, 50 tisoč dinarjev denarne kazni in po prestani kazni pet let izgona iz domačega kraja.

Nadaljevanje v: Jožef Berce, Jožko Berce, Dornberk [4]