Nadaljevanje iz: Jožef Berce, Jožko Berce, Ivo Bric, Dornberk [1]

Nekateri domoljubni fantje so se jim pridružili

Ob pričetku vojne so v Dornberku v spodnji Vipavski dolini in verjetno tudi v drugih krajih po cerkvah molili, prepevali in jokali. V živem spominu so jim še bile strahote prve svetovne vojne; število osovraženih karabinjerjev se je povečalo, po vaseh so se šopirili naduti fašisti. Mar se jih res ne bodo nikoli otresli? Koliko časa bodo morali še prenašati njihovo nasilje?

Leta 1942 so se pojavili v Trnovskem gozdu posamezni partizani. Nekateri pošteni in domoljubni fantje so se jim pridružili: iz Dornberka Vodopivčeva dva, Rafael in Jože, Viktor Kastelic, po domače Šoštarjev. Bili so verni fantje, pridružili so se iz čistega idealizma. Za Jožeta ne vedo, kdo ga je ubil, Rafael pa je postal oficir JLA in po vojni je živel v Beogradu. Ko ga je po mnogih letih eden od domačinov hotel obiskati, je bil tako vesel, da je kupil šopek zanj. Žal pa se nista nikoli srečala, ker je tik pred obiskom Rafaela zadela kap. Morda, tako nekateri ugibajo, od samega veselja, ko je zvedel za prihod domačina.

Da se za partizanski skriva komunizem ...

Sprva so se partizani zaradi zavajanja ljudi proglašali za četnike, pripadnike kraljeve vojske. V Dornberku umorjeni Ivo Bric je bil tudi eden od tistih, ki je somišljenikom zaupal, da se ti »četniki« borijo za zmago komunizma. Prave četnike so v Dornberku spoznali šele zadnje leto vojne in ob koncu vojne, ko so se umikali v Italijo. Da se za partizanski skriva komunizem, so domnevali tudi starejši, ki so bili med prvo svetovno vojno v Rusiji, saj niso mogli doumeti, kako bi lahko od tam prišli svoboda in blagostanje, kar so obljubljali komunisti. Najstarejši Bricov sin Branko je po vasi raznašal literaturo o ruski revoluciji. Jožef Berce je bil mežnar, njegov najstarejši sin Jožko pa mašni strežnik. Kadar sta se dekan Jožef Godnič in oče pogovarjala, je enajstletni Jožko vlekel na ušesa ter si tako ustvarjal mnenje o vsem, kar je slišal, videl, doživljal in spoznaval v letih odraščanja. »Zato mi je o medvojnih dogajanjih v Dornberku večinoma povedal prav on, ki je na ta leta ohranil bister spomin,« je zapisala Vanja Kržan.

Zločinska partizanska »goriška fronta«

Ko so Italijani sprevideli, kako partizani naglo mobilizirajo v svojo vojsko, so tudi oni pohiteli: poleg mlajših moških, ki so že bili v italijanski vojski, so mobilizirali tudi starejše do letnika 1903, kasneje pa še mladoletne fante od šestnajst do osemnajst let. Predvsem zato, da ne bi odšli v gozdove. Poslali so jih v južno Italijo neoborožene, brez primerne obleke in obutve, celo brez opasačev.

Marca 1943 je bil v množični deportaciji poslan tudi štiridesetletni Jožef Berce. Zbirno mesto je bila Potenza na skrajnem južnem delu italijanskega škornja. Mlajši so bili od tam poslani v Basilicato na Siciliji, kjer so v neznosnih razmerah delali v rudniku žvepla. Berce je ostal v kraju Melfi blizu Potenze. To je bila zanj in ostale Slovence tam doli prava sreča. Zakaj? Takoj po kapitulaciji Italije so namreč partizani množično mobilizirali fante, jih oblekli v uniforme, ki jih pred tem niso imeli, in neoborožene poslali na t. i. goriško fronto, da bodo osvobodili Gorico. Pohiteli pa so tudi Nemci in izvedli silovito ofenzivo. Znano je, da so neizkušene, neoborožene in topovom izpostavljene primorske fante in može streljali »kot zajce«. Tisti, ki so vodili vojaško »politiko« goriške fronte in zaradi neoboroženih fantov, ki so jih pošiljali pred topove, bi zaslužili, da pridejo pred vojaško sodišče, je kasneje doma komentiral Berce. Kar naprej so vozili domov mrtve ali ranjene vojake, Nemci v Gorici pa so se lahko posmehovali takemu partizanskemu vojskovanju. To nemško ofenzivo pred Gorico in partizanski »odpor« je Berce občutil na lastni koži, ko se je skupaj z drugimi prebijal domov, kot bomo videli kasneje. Še nekaj časa potem so vozili domov mrtve ali ranjene partizane in po šempeterskih gozdovih so še po vojni izkopavali trupla.

Dornberk, bendima pred vojno (Jožef Berce). VIR: družinski arhiv

Reševanje iz italijanske vojske in pot domov

A vrnimo se nazaj, k vipavskim mobilizirancem v italijansko vojsko. Iz Potenze in Melfija so pred kapitulacijo vojake prepeljali nekaj malega na Korziko, večino, tudi Berceta, na Sardinijo. Iz Livorna, kjer je bilo vojaško pristanišče, je pisal domačim, in nekaj žena se je takoj odločilo, da obiščejo s paketi svoje može v Livornu, tudi Bercetova žena. Še preden so prispele, so možje že poslali na Sardinijo, tudi Berceta. Ostal je v bližini nemškega vojaškega letališča in pristanišča Olbia na Sardiniji. Deportacija na Sardinijo je doletela veliko večino primorskih in istrskih fantov in mož. Takrat so po primorskih cerkvah zanje molili in prepevali nabožne in domoljubne pesmi.

Berce je zbolel zaradi rane na želodcu. Odobrili so mu okrevanje in ga poslali na celino, v Aquillo v Abruzzih, kjer je bilo vojaško zdravilišče. Jožko se je spominjal, da je od tam domačim ponovno pisal. Hitro je okreval in dočakal kapitulacijo Italije. Takrat so se mobiliziranci spraševali le eno: Ali bodo padli v roke Nemcev, ki so bliskovito prodirali proti jugu Italije? Razumljivo, da si nihče ni tega želel, zato je bila skupna le ena misel: kako se čim prej rešiti in se vrniti domov. Nemci so, tako kot so pričakovali, v najkrajšem času zavzel Italijo in vojne ujetnike pošiljal na delo v nemške tovarne. Berce je skrivaj stalno nosil s seboj civilno obleko, saj je vedel, da bo Italija propadla. Večina fantov je ni imela in so pri ljudeh prosjačili zanjo. Ti so imeli razumevanje z vojaki in kmalu so se vsi prelevili v civiliste. Številna skupina Primorcev je z vlakom prišla do Ferrare, od tu pa je bilo treba priti do Trsta. Ko so bili na železniški postaji, so vedeli, da morajo takoj poskakati na vlak, ki jih še lahko pripelje v bližino doma. Zato niso smeli izgubiti niti trenutka. Vlak proti Trstu bo zdaj zdaj odpeljal s perona, oni pa so bili ves čas pod budnim stražarskim očesom Nemcev: pred njimi dva, za njimi dva. Bercetov kolega se je odločil: nenadoma je odvrgel nahrbtnik in skočil v vlak. Nemška stražarja za njima sta planila k nahrbtniku, saj bi bila lahko v njem bomba. Ta trenutek je izrabil tudi Berce, skočil je k vagonu, kolegi v njem so ga z vso silo potegnili navzgor in ga skozi okno zvlekli v vagon. Takrat je začutil silno bolečino v preponi, kot da se je v njem nekaj pretrgalo. Ta bolečina mu je ostala vse življenje. Ko je v vagonu zagledal vojaka, ki je odvrgel nahrbtnik, se mu je vesel zahvalil: »Vidiš, jaz sem tisti, ki si ga rešil pred Nemci in mi mogoče s tem rešil tudi življenje.«

Očetova vrnitev domov

Vlak je pripeljal nekam pred Gorico in se pred Sočo ustavil. Poskakali so z vlaka in šli peš čez most. Toda kako naprej? Iz Vidma, iz Gorice so prodirali Nemci. Slišalo se je neprekinjeno streljanje iz vseh smeri. Prebijali so se naprej, v smeri južno od Gorice proti Vipavski dolini. Vmes so le za kratek čas počili in za lakoto in žejo spotoma pojedli kakšen grozd. Med potjo so srečevali prestrašene in neoborožene mlade fante – partizanske mobilizirance. S puškami na vrvi ali celo brez njih so povedali, da »stražijo«. Kaj pa? »Da ne pride Nemec!« so odgovarjali. Možje so bili zgroženi. Kakšna podlost partizanskih komandantov, ki so vedeli, da jih pošiljajo v smrt!

Berce in ostali so se ves čas na poti od Aquille do Gorice čudil organiziranosti in oborožitvi nemških vojakov, s katerimi so se takrat prvikrat srečevali. Bilo jim je bilo takoj jasno, da se nebogljena in neoborožena partizanska mladež niti primerjati ne more z nemško vojsko. Neizkušeni, zapeljani in večinoma prisilno mobilizirani fantje so govorili, morda tudi sebi samim v tolažbo: »Vojne bo čez štirinajst dni konec.« Toda na tej osemdnevni poti iz Aquille domov in srečanju s nemško vojsko je Berce spoznal, da vojne še ne bo tako kmalu konec. Že na Sardiniji in potem v Aquilli je doživel silovito ameriško bombardiranje in dobil je občutek, kot da se vojna s silovitim vdorom nemške vojske šele pričenja.

Kljub temu, da je bilo že septembra, je bil dan vroč. Berce in kolegi so bili žejni, sestradani in utrujeni. Po kolovozu so se vlekli na Fajtji hrib nad Renčami. Iz Gorice v smeri proti njim so na motorjih drveli Nemci. Opazili so jih in jih takoj seznanili s silovitostjo svoje ofenzive. Pričeli so jih obstreljevati z mitraljezi. V hipu so se polegli in poskrili v grmovju. Čez čas, ko se je streljanje nekoliko poleglo, so se košček za koščkom pomikali naprej. Kadar se je v bližini oglasilo pokanje, so se plazili in skrili. Vse do domačih njiv in vinogradov.

Sin Jožko je še 65 let kasneje slišal starejšo sestro Zalko, ki je na lepem pričela na ves glas kričati: »Tata je prišel! V našem vinogradu je! In še drugi z njim!« Oče je ni slišal. Kasneje so mu to povedali drugi. Verjetno se je pred očetom vrnil že kdo drug in novica se je bliskovito razširila. Zalka in Jožko sta se zapodila proti Prvačini in kričala: »Tata! Tata!« – »Nisva ga videla,« se je spominjal Jožko, »a vedela sva, da je tam.«

Nemški mitraljezi so kar kosili

Še nekaj časa potem, ko se je Berce vrnil, je divjala nemška ofenziva, partizani pa so razglašali, kako je Primorska svobodna. Toda vsi, ki so poznali organiziranost nemške vojske, tudi starejši, ki so jo spoznali v prvi svetovni vojni, so vedeli, da so partizanske parole o osvoboditvi prazne. Mladi in nepoučeni partizanski navdušenci so kar tja v en dan streljali celo na nemške bombnike, nemški mitraljezi, ki so prečesavali Vipavsko, pa so samo kosili v smeri, kjer so zaslišali pokanje partizanskih pušk. Med Zaloščami in Prvačino so partizani minirali dva železniška mostova čez Vipavo, toda Nemcem, kot da jim to ni mar, so pridrli čez Goro, kot pravijo domačini pobočju hribovitega masiva, ki ločuje Vipavsko od Krasa. Partizani so jih spet s streljanjem odganjali, Nemci pa so kosili z mitraljezi. Padlo jo veliko mladih fantov, italijanski Il Piccolo je pisal o sedem tisoč ubitih banditih, kar sicer ni bilo res.

Kljub temu: »Živeli partizani!« in »Vsi v bor!«

Po nemški ofenzivi se ni več govorilo o četnikih, ampak o hrabri partizanski vojski. Terenci so prirejali mitinge, kjer se je kričalo: »Vsi v bor!« To je pomenilo: V gozd. Zdaj, ko so ljudje spoznali silovito vojaško moč Nemcev, so jih še bolj strašili: »Nemci bodo prišli!« Ljudje so se panično skrivali, posebno starejši možje in očetje, ki niso hoteli v gozd. Nekega nedeljskega jutra je po maši Rafael Rijavec, po domače Budihnov, potegnil iz žepa listič in ga pokazal Bercetu: »Živeli partizani!« je pisalo na njem. Povedal je, da je ponoči peljal skozi vas kamionček in trosil lističe.

Partizani so zdaj množično mobilizirali fante in može, ki so se po kapitulaciji vračali iz italijanske vojske ter taborišč. Še nekaj mesecev pred tem, aprila 1943, ko so na planini Golobarju ustanavljali Gradnikovo brigado, jih ni bilo več kot nekaj nad sto. Pri tem so jih napadli Italijani in v spopadu ubili 30 partizanov.

Berce se je občasno skrival pred partizani, ker so tudi njega hoteli spraviti v gozd. Nekoč so mu na mitingu ukazali, da mora z njimi. Povedal jim je, da zaradi rane na želodcu še vedno ni zdrav. »Koliko ur hoje pa je do tja, kamor naj bi šel z vami?« ga je zanimalo. »Kakih šest ur. To bi pa že zmogli,« so mu zatrdili. Naenkrat je nastal preplah: »Nemci!« V hipu je bilo mitinga konec in vsi so se razbežali, Berce pa je srečno prišel domov.

Dornberk, pogled z mostu čez Vipavo. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani so streljali za njima

Jeseni 1944 sta oče Jožef Berce in sin Jožko obrezovala trte, ko je pritekla soseda iz bližnjega vinograda in kričala: »Pepč, partizani lovijo, bežita!« »Daj no, koga lovijo,« je hotel Berce ugovarjati, a jih je v tistem hipu že zagleda. Oba z Jožkom sta se v trenutku spustita po bregu, skočila v strugo, poraslo grmičevjem ter tekla prihuljeno med grmi in orehovimi drevesi. Partizani so streljali za njima, a so ju krogle, hvala Bogu, zgrešile. Tako se je Berce že drugič rešil pred partizani.

Dovolj vzrokov je bilo, da so postali Bercetovi reakcionarji in izdajalci. Ljudska oblast je odredila, da jih je treba nadzorovati in vohuniti za njimi. Pa tega spočetka pri Bercetovih niti niso vedeli, dokler jim to ob nekem dogodku ni postalo jasno.

Leta pred vojno je bil edini vir zaslužka ljudi v teh krajih prodaja vina, ki so ga kupovali slovenski gostilničarji iz Trsta in Gorice. S pričetkom vojne je bila ta dejavnost okrnjena, s prihodom Nemcev pa je spet oživela. Nemški vojaki so hoteli piti vino. Tako je nekega dne slovenski gostilničar iz Gorice poslal k Bercetovim po vino. Trta klarenca, ki so jo takrat sadili, ni bila občutljiva za bolezni, hitro je zrastla in dobro obrodila. Na placu se je nekega dne ustavi tovornjaček z nemškim šoferjem in odpeljal od Bercetovih nekaj sodčkov vina. Še isti večer so se na vratih pojavili partizani in začeli so z zasliševanjem: »Si prodal Nemcu vino?« »Sem,« ni tajil gospodar. »Sodeluješ z okupatorjem! Izdajalec si!« To bi bila lahko smrtna obsodba. A je s partizanom prišel terenec, ki je bil z Bercetom skupaj na Sardiniji. Ta je zastavil besedo zanj in pregovoril partizane, da so odšli. Niso ga ustrelili, spet je bil rešen. Bercetovi so zvedeli, da za njimi vohuni soseda in o dogajanjih pri njih poroča partizanom. Njeno vohunjenje je bilo tako očitno, da je bilo groteskno. Kakor hitro je zagledala, da kdo prihaja k njim, že je bila v kuhinji: »Dober večer. Sem prišla vprašat koliko je ura.« Pa je ura na cerkven stolpu pravkar odbila.

Nadaljevanje v: Jožef Berce, Jožko Berce, Dornberk [3]