Zgodbo družine Berce bom povzel iz dveh virov. O očetu Jožefu Bercetu jo je Vanji Kržan povedal njegov sin, duhovnik Jožko Berce. Kržanova jo je objavila v reviji Zaveza (štev. 86, september, in št. 87, december 2012). Sam sem njegovo zgodbo, leta 2010 je bil župnik v Vrhpolju pri Vipavi, objavil v Demokraciji (9. in 16. septembra 2010). Zgodba Bercetovih, očeta in sina, je zgodba o totalitarizmu na delu, o silnem trpinčenju ter uničevanju pokončnih ljudi. Tu bo predstavljena po ustnem pripovedovanju. Prava sramota pa je, da tovrstnih zgodb, neskončno veliko jih je, ne raziskujejo profesionalni zgodovinarji. Ti so polni bega pred svojim osnovnim poslanstvom in res bednega sprenevedanja ob tem.

Nezgodovinarka torej, nadvse marljiva Vanja Kržan je torej morala zapisati pripoved Jožka Berceta (1932), takrat, okoli leta 2012, je bil župnik v Vrhpolju pri Vipavi. Pripovedoval ji je zgodbo o očetu Jožefu Bercetu (1904), po domače Mežnarjevem Pepču.

Žrtev osovraženih Italijanov in slovenskih boljševikov

»Pred pričetkom druge svetovne vojne in komunistične revolucije na Slovenskem je primorsko ljudstvo že dve desetletji trpelo pod fašizmom,« je začela prispevek Kržanova. »Za ohranjanje slovenstva in narodne zavesti sta skrbeli dve skupini: oborožena in po svojih akcijah učinkovita organizacija TIGR ter slovenska duhovščina, ki je ohranjala slovenski jezik z molitvijo in petjem po cerkvah. Ko se je pričela vojna, so se ljudje zbirali po cerkvah, jokali, molili in peli, saj še niso pozabili strahot prve svetovne vojne, ki je može, očete in fante pognala na fronto, jim rušila domove v bojih ob Soči ter jih po koncu vojne vklenila v fašistično strahovlado.

Ko so leta 1942 pričeli na Primorsko prihajati prvi terenci Osvobodilne fronte, so domoljubni in enotni Primorci pričakovali, da jih bo partizanska osvobodilna vojska končno osvobodila osovraženih fašistov ter jim priborila tako želeno osvoboditev in združitev s Slovenci. Sčasoma je vedno bolj boleče prihajalo spoznanje, da so prevarani: niso postali žrtev osovraženih Italijanov, kot po prvi svetovni vojni, ampak žrtev slovenskih boljševikov. Po kapitulaciji Italije je namesto nadutih črnosrajčnikov polagoma začela žareti krvavo rdeča zvezda na slovenski zastavi in na kapah 'osvoboditeljev'. Doslej je bila rdeča zvezda tuja slovenskemu duhu, še bolj tuja domoljubnemu primorskemu človeku.«

Komunisti so se zavedali domoljubnih čustev Primorcev

»Pred kapitulacijo Italije je bilo partizanstvo na Primorskem dokaj šibko. Italijanske karabinjerske postojanke so bile gosto posejane, ob meji je bilo veliko vojaštva. Komunisti so se zavedali domoljubnih čustev in enodušnosti Primorcev. Vedeli so tudi, da je bila večina primorske inteligence v fašističnih zaporih in da prav izobraženci uživajo med ljudmi velik ugled zaradi odpora proti fašizmu ter opozarjajo ljudi pred komunizmom, ki se spretno skriva pod krinko osvoboditeljev. Partizani so imeli bogato razpredeno terensko mrežo in ob kapitulaciji Italije so večinoma fantje iz nekdanjih fašističnih strank postali najbolj zadrti izvrševalci ukazov komunističnih voditeljev. Najbolj zavedne domoljube, ki so med ljudmi uživali ugled, so po nalogu svojih komandantov in komisarjev ubili že pred kapitulacijo Italije.«

Dornberk, pevski zbor leta 1926. Na sredini Jožef Berce in organist Jožef Saksida (z notami), tretja z desne Frančiška Saksida, pozneje poročena Berce. VIR: družinski arhiv

Veliko domoljubnih fantov je komunistična propaganda zapeljala

»Ko je osvobodilno gibanje pričelo prodirati s Kranjskega na Primorsko, so politkomisarji in propagandisti imeli posebno naročilo, naj ne govorijo, da to gibanje vodi komunistična partija oziroma partizani, ampak četniki, pripadniki kraljeve vojske. Poudarjajo naj samo 'osvoboditev izpod fašizma', kar je primorsko ljudstvo edino želelo. Vsakega, ki bo opozarjal, da to gibanje vodi komunistična partija, naj ustrahujejo ali ubijejo. To so pričeli uresničevati že pred kapitulacijo Italije. Fante in može, ki so se po razpadu italijanske vojske vračali domov, so takoj mobilizirali ter celo lovili, odgnali so jih v Trnovski gozd in na Lokve, a so jih mnogi zapustili in se skrivali. Veliko domoljubnih ter poštenih fantov je ideološka propaganda sprva zapeljala in prevarala. Mnoge so že med vojno ali po njej zahrbtno umorili, podobno kot tiste, ki se osvobodilni fronti niso hoteli pridružiti. O umorih domoljubnih Primorcev in medvojnih dogodkih sta v Zavezi največ pisala Tine Velikonja in Joško Kragelj (št. 8, 16, 24, 40 in 54).«

Izrazito izstopajoča osebnost Iva Brica

Vinorodna vas Dornberk leži v spodnji Vipavski dolini. »Kakor hitro omenimo Dornberk, ne moremo mimo osebnosti Iva Brica (1896), znanega po Goriški, saj pooseblja lik narodno zavednega ter razgledanega domoljuba, prijatelja in sovaščana Jožefa Berceta, Filipa Terčelja, Mirka Brumata in dr. Janka Kralja. Po letu 1920 je na Goriškem zacvetela prava kulturna pomlad. Ustanovili so Goriško Mohorjevo družbo in Goriško Matico. Med ljudi, ki so se vrnili na porušene domove in jih obnavljali (med prvo svetovno vojno so zaradi soške fronte mnoge izselili na Dolenjsko), so spet prihajale slovenske knjige, časopisi in revije.

Ivo Bric, ki se je vrnil z ruske fronte, je bil duša slovenskega prosvetnega dela na Spodnjem Vipavskem. Skupaj z Bercetom je obnovil slovensko Čitalnico, ustanovljeno leta 1861, obiskoval režiserske tečaje in vodil gledališki krožek. Imel je bogato knjižnico s 500 slovenskimi knjigami, ki jih je rad posojal. Bil je tajnik Kmečke zveze in svetovalec dornberške hranilnice. Svojih otrok ni hotel pošiljati v otroški vrtec in ne vpisati v organizacijo Balilla. Tudi po letu 1928, ko je fašistična oblast prepovedala vso kulturno dejavnost, ni miroval in postal je za Italijane čedalje bolj moteč ter nevaren. Leta 1936 so ga konfinirali v kraj na koncu italijanskega škornja. Zapustil je družino s petimi nepreskrbljenimi otroki. Po zaslugi prijatelja dr. Janka Kralja so ga po enem letu pomilostili. Na začetku vojne so ga ponovno za kratek čas poslali v kaznilnico na jug Italije. Takrat je bil oče sedmih otrok.«

Prosvetno društvo Dornberg – čitalnica 1862–1927. Jožef Berce je pod to fotografijo napisal: Mladih dni spomin! V dneh težkih preizkušenj našega ljudstva, a istočasno v času največje požrtvovalnosti in edinosti – leta 1927. VIR: družinski arhiv

Sposoben voditi vstajo množice drugorodnih

»Pomenljiva je bila karakteristika fašističnega vodstva v Dornberku, ki je Iva Brica pospremila v italijansko taborišče: 'Mlad, izobražen, zvit, inteligenten, sposoben voditi vstajo množice drugorodnih. Vodilni element, nevaren propagandist, za katerega sumimo, da pošilja informacije v našo škodo kot dopisnik tujih prevarantskih časopisov. Proučevalec in zagovornik slovenskega nacionalizma, organizator tajne slavofilske propagande.'

Taka karakteristika ni bila moteča le za fašiste, morda še bolj za komuniste ob začetku 'osvobajanja' Primorske. Taki, kot Bric in njemu podobni, so bili najbolj moteč 'element' njihove Osvobodilne fronte. /Komunisti so se še posebej na Primorskem skrili pod ime Osvobodilna fronta, op. I. Ž./ Ta ga je sprva vztrajno vabila medse, saj bi z njim pridobila na ugledu, priljubljenosti in pritegnila Bricove somišljenike. Toda Bric je bil načitan in razgledan, vedel je, s kom ima opraviti, zato sodelovanja ni sprejel.«

Življenje na vasi ni bilo nikoli več tako, kot je bilo pred tem

Vendar Ivo Bric ni računal, da bodo komunisti z njim bolj drastično ravnali, kot so fašisti, čeprav je bil pripravljen na vse. »Ko je žena povila sedmega otroka, ji je rekel, da jo bo ta spominjal nanj, če se njemu kaj zgodi. Zgodaj zjutraj 3. junija 1943 je s petnajstletnim in dvanajstletnim sinom šel kosit travnik. Komaj je pokosil prvo vrsto, sta se iz gozda približala mladoletna fanta, oba domačina, in eden ga je hladnokrvno ustrelil v glavo, ker Bric ni hotel na njegov ukaz z njim v gozd k komandantu. Mlajši fantič je kričaje bežal domov, starejši je ostal ob mrtvem očetu. Najstarejša hčerka je prišla z vozom po mrtvega očeta. Ko se je z ubitim očetom vračala domov, je bila pokrajina kot izumrla. Nikjer žive duše, okna zaprta s polkni, zavese zagrnjene. Življenje na vasi ni bilo nikoli več tako, kot je bilo pred tem. Odslej je ljudi ločevala nevidna prelomnica nezaupanja, sumničenja in odtujevanja. Nadaljnji medvojni dogodki v Dornberku nam bodo to le potrjevali.«

Zapis o umoru Iva Brica iz Dornberka.

Oče Jožef Berce, mežnar v Dornberku

Oče Jožef Berce (4. 2. 1904) – sorodniki in domačini so mu pravili Pepč, njegovi otroci pa tata – je bil poročen s Frančiško, roj. Saksida (9. 3. 1908). Imela sta osem otrok, trije so umrli že dojenčki, petletna hči Marija za pljučnico. Ostali štirje so bili Rozalija oz. Zalka (1929), Jožef, za domače Jožko (1932), Anica (1940) in Bogdan (1944). Njihov dom je bil v polkrožnem nizu hiš »na placu«, v bližini cerkev sv. Danijela, kjer je bil oče za mežnarja, zato se je pri družini reklo pri Mežnarjevih. Bil je kmet, predvsem pa vinogradnik, kot večina Vipavcev. Posestvo je bilo majhno z dva in pol hektarji orne zemlje, na kateri so pridelali vse, kar so potrebovali za zelo skromno preživetje. Redili so kravo, vola, svinje in kokoši. Oče je bil razumen, in čeprav strog, so bili otroci nanj zelo navezani; mama pa dobrosrčna in umna gospodinja, ki je znala gospodariti s skromnimi sredstvi.

Do leta 1935 je po primorskih ter kraških naseljih vladala velika revščina in mnogi si po prvi svetovni vojni niso več opomogli. Leta 1929 je bila zelo huda zima, ki je še bolj osiromašila pridelek. Drugič je bila suša in pridelek je bil še skromnejši. Zaslužka skorajda ni bilo, davki pa visoki in obvezni, kar je mnoge pahnilo v brezizhoden položaj ter so morali po svetu. Možje in fantje so hodili na delo na tuje: v Francijo, Nemčijo, Švico, Italijo, nekateri v daljno Ameriko. Znani so bili zidarji iz Renč, t. i. »renški« zidarji, ki so veliko zidali po Nemčiji. V evropskih deželah so nasedali komunistični propagandi, ki je obljubljala raj na zemlji in enake možnosti za vse.

Gospodarji v Dornberku so se posvečali vinogradom

Veliko skrb so gospodarji v Dornberku posvečali vinogradom in gojili skorajda spoštljiv odnos do njih. Veliko naporov so vložili, kadar so po prisojnem in pred burjo zavarovanem bregu, imenovanem Pušča, iz tamkajšnjih svojih gozdov ustvarjali vinograde. Posekali so hraste, grmičevje in nato trebili breg, košček za koščkom. Poseko so s krampi očistili korenin in kamenja, prekopali, pognojili ter tako v trudu in znoju svojega napornega dela pripravili t. i. »deviško zemljo«, pripravljeno, da vanjo zasadijo mlade trsne sadike. Za to delo je Jožef Berce najel delavce, žena pa je v jerbasu na glavi nosila kosila tri četrt ure daleč. Kadar so šli v vinograd, so rekli, da gredo v breg ali v Puščo, kot se je breg imenoval. Sode, imenovane »lodrice«, so izdelovali iz akacijevega lesa in so lahko vanje natočili od tri do štiri tisoč litrov vina. Pri Bercetovih je še vedno v rabi sod lodrica, star sedemdeset let. Na sprednje strani soda so velikokrat v les vdolbli ornamente, največkrat grozd ali trto. Vino je bilo takrat edini vir zaslužka. Prodajali so ga samo slovenskim tržaškim gostilničarjem vse do leta 1947. Tisti dan, ko so se pred hišo »na placu« ustavili vozovi tržaških gostilničarjev s sodi, je bil za vso družino praznik. Prijelo se ga je ime »pounca«, ker so se polnili sodi gostilničarjev, v družinsko blagajno pa se je priteklo nekaj denarja. Tudi otroci so tisti dan dobili od zadovoljnega kupca kakšno liro ali sladkarijo.

Cepljene sadike so doma sami vzgojili kar v štali skupaj z gnojem, da so imele sadike stalno temperaturo. Dobro so jih pognojili in obsuli z mivko, ki je bila še prav posebno drobna na določenih mestih na bregu Vipave. Tako je bilo pred vojno in še med vojno. Italijanska Polizia forestale (gozdno gospodarstvo) je strogo nadzorovala, če so si vinogradniki pridobili vsa ustrezna dovoljenja za trebljenje gozda, ker so, kot vse Primorce, tudi Vipavce gospodarsko zatirali. Kazni so bile velike in tudi dovoljenja so bila zelo draga. Vsi so morali biti včlanjeni v kmečko organizacijo ENTA in plačevati članarino, ki za takratne revne čase ni bila majhna.

Dornberk, pogled z mostu čez Vipavo. FOTO: Ivo Žajdela

Jožef Berce je pomagal Ivu Bricu

Ko je na Goriškem zacvetela kulturna pomlad, katere nosilec in pobudnik je bil Ivo Bric, so bili ljudje v Dornberku kulturno zelo dejavni, kljub trdemu delu za preživetje in obnavljanju porušenih domov v prvi svetovni vojni. Peli so pri cerkvenem in prosvetnem pevskem zboru. Bercetov Pepč je prijateljeval z Lojzetom Bratužem, ki je obiskoval zbore, navduševal pevce, svetoval zborovodjem in organistom. Pela sta tudi Bercetova mama in oče. Oba sta nastopala v ljudskih igrah na odru čitalnice. Pri Orlih so telovadili mladi in manj mladi. Jožef Berce je pomagal Ivu Bricu pri delu v hranilnici in v Kmečki zvezi. Otroci so hodili v italijansko šolo, a doma se je vedno govorilo le slovensko.

S krampi so razsekali oder v Čitalnici ter pri tem jokali

Leta 1928 so fašisti z nasiljem zatrli vsako kulturno dejavnost in prepovedal slovenski jezik v javnosti. Ljudje v Dornberku so gnev nad to prepovedjo in svoje domoljubje izrazili tako, da so s krampi razsekali oder v Čitalnici ter pri tem jokali. Toda rajši imajo razsekan oder, kot da bi nanj enkrat samkrat stopila noga fašista in omadeževala dvorano s fašistično hujskaško italijanščino. Tudi prepevati jim črnosrajčniki ne bodo prepovedali: še vedno se je prepevalo. Pa ne samo po cerkvah, kjer so duhovniki enodušno s svojimi verniki vztrajali pri slovenski besedi in pesmi. Pelo se je na skrivnem: po vinskih kleteh, v hramih, kot jim pravijo na Vipavskem, pa v vinogradih, med delom in med počitkom. Peli so na romanjih na Sveto goro in na Višarje. Možem je v spodbudo in zahvalo za petje Filip Terčelj podaril tu in tam kakšno cigareto. Fantje so v poletnih nočeh prepevali dekletom podoknice. Vendar so se na vasi našli tudi taki, ki so nasprotovali petju v slovenščini in kaj hitro se je vnel pretep, barufa. Zlasti Prvačina je bila znana po fantih, ki so bili člani fašistične organizacije. Zanimivo, a prav nič nenavadno, da so med vojno, večina med njimi, postali komunistični »likvidatorji«. Takoj po kapitulaciji Italije septembra 1943 so prav ti ubili v Prvačini še dve sestri Iva Brica in tri njegove sorodnike.

Nadaljevanje v: Jožef Berce, Jožko Berce, Dornberk [2]