V mesecu februarju obhajamo svetovni dan bolnikov. Pomembno delo v pastorali zdravja opravlja duhovnik v bolnišnici. O tem se večkrat zapiše kakšna neumnost. Med razlogi za praznovanje svetovnega dneva bolnikov je tudi ovrednotenje njegovega dela.

Delo duhovnika v bolnišnici se lepo vključuje v proces zdravljenja, promocije zdravja in vsesplošnega prizadevanja za zdravo življenje. Pastoralno delovati, pa pomeni, da še dodatno vključimo specifično vzporednico, ki je v evangelizaciji bolnih in zdravih, posebej pa tistih, ki poklicno ali prostovoljno delujejo v zdravstvu. Evangelizacija – oznanjevanje je neprestana preventivna dejavnost pastoralnega dela Cerkve na področju zdravja.

V svojem delu duhovnik bolnim odkriva krščanski smisel in vrednost bolezni in trpljenja, ki ga krščanstvu razodeva Jezus, v veliki ljubezni darovani na križu. K temu razumevanju in življenju v dejanjih je poklicana Cerkev in njeni udje. Bolnišnica je kraj, kjer sta bolezen in trpljenje zgoščena. Tukaj ni važno samo obolelo telo, temveč je bolnik – subjekt v vseh svojih razsežnostih. Bolnik naj bi tudi s pomočjo duhovnika odkril, da bolezen ni zgolj nesmisel, temveč se kot na poti v Emavs, odkriva tudi Kristusova prisotnost. To je osnovna in težka naloga, ki jo ima duhovnik v srečanjih z bolniki. Danes to delo ni več omejeno zgolj na delo v bolnišnici, temveč se širi na celotno pastoralno dejavnost krajevnih in vesoljne Cerkve. Posebno v današnjem času, ko se življenjska doba zvišuje in se nam starost odkriva tudi kot čas v katerem je več bolezni in trpljenja. Tema lanske svetovne konference v Vatikanu je obravnavala prav te pastoralne probleme. Težo in nalogo tukaj najprej okušajo družinske skupnosti. Kakšen bo rezultat leta družine v naši krajevni Cerkvi, bo odvisno tudi od tega ali bomo izpostavili in odgovorili na vprašanje kakšne so pastoralne naloge v družinah, kjer je prisotna težja bolezen. Težki dolžnosti takih družin naj bi prisluhnila celotna krščanska skupnost. Takim družinam je potrebna opora vere in močna molitvena vez. V tem sem rojevajo bogati sadovi, ki prihajajo iz preizkušnje in trpljenja.

Ali je bolnik slišan in ljubljen je velikega pomena. V današnji družbi je prav ta odnos velikokrat prizadet. V današnji materialistični miselnosti prevladuje biti in imeti. To pa je v starosti drugače, kot v mladosti in zrelih letih. Starost so sadovi veselja, vere in upanja. To daje vsaki skupnosti neizmerno življenjskost.
Za celotno delo področja pastorale zdravja, ki obsega tudi pastoralo bolnikov so v krajevni Cerkvi odgovorni namestniki apostolov. Jezus in apostoli so bili veliko med bolniki. Težo pastoralnega dela pa nosijo duhovniki.

Omeniti je potrebno, da je Cerkev tudi pri delu z bolniki poklicana k najbolj ubogim in ranjenim bolnikom, kot so bolniki z Aidsom, terminalni bolniki, psihični bolniki… Prav v teh primerih so bolniki še posebej občutljivi in sprejemljivi za duhovne vrednote. Ob »bedi« življenja človek na poseben način odkrije, v čem je vrednost življenja.

Poleg ciljev, ki jih ima dan bolnikov, želi spregovoriti tudi o teh problemih. Ni dovolj, če bi ta prilika bila samo na ta dan. Nenehno izobraževanje duhovnikov, evangeliziranje in kateheziranje bo šele rodilo prave sadove.

Duhovnik pri svojem delu prihaja v stik z bolnikom. Ta odnos temelji na popolnem spoštovanju bolnikovega dostojanstva. Vse besede, ki jih bolnik izreče so področje zdravilnega odnosa, ki temelji na varovanju in spoštovanju vsega zaupanega. Zaupanje v zdravnika, duhovnika, najbližje in prijatelje je zagotovilo za uspešnost zdravljenja in počutje bolnika. Zaradi posameznikove enkratnosti in njegovih razsežnosti, proces zdravljenja ne more strogo slediti veljavnim načelom stroke, še manj pravnim predpisom. To načelo je vredno upoštevati pri zdravljenju vseh bolezni, tudi socialnih. Spoštovati je potrebno bolnikovo svobodo, ki je temeljna naravna in Božja danost in pravica. V današnji pastoralni teologiji, kamor je vključena pastorala zdravja, govorimo o Kristološkem modelu zdravja in zdravljenja. Kristus v odnosu do bolnikov uporablja samo en instrument in metodo, ki jo edino prav pojasnjuje beseda karitas. V tem odnosu lahko odkrivamo tisti zdravilni odrešenjski vidik v katerem ni nobene prisile in oblastnosti. Tudi to nam želi povedati svetovni dan bolnikov.

V odnose zdravljenja vstopajo tudi bolnikovi svojci, prijatelji in znanci. Tudi z njimi prihaja v stik duhovnik, največkrat po telefonu. Z zdravstvenimi delavci so kontakti zelo pomembni. Izmenjava informacij o posameznem bolniku lahko pomaga k boljšemu razumevanju bolnika in tako tudi k kvalitetnejšemu zdravljenju. Duhovnik pa je opora in pomoč v verskih ali bolje rečeno duhovnih in moralnih zadevah vsem profilom zdravstvenih delavcev, posebno takrat, ko se znajdejo v stiski vesti. Dobri odnosi prežeti s spoštovanjem in humanostjo v bolnišnici dvigujejo pozitivno klimo, ki jo občuti vsak obiskovalec ob prihodu na oddelek.

Bolnikovi svojci so velikokrat tisti, ki posredujejo za obisk duhovnika. Napačno in nekrščansko ravnajo tisti, ki napotijo k posameznemu bolniku duhovnika, ne da bi bolniku to predhodno povedali. Absolutno je treba tukaj spoštovati bolnikovo svobodno voljo. Velikokrat se znajde zaradi tega duhovnik v neprijetni situaciji. Reakcije bolnikov so različne, možen pa je tudi agresiven odgovor. Da bi preprečili take neprijetne situacije si prizadevamo, da bi bil bolnik že v prihodu na zdravljenje vprašan, ali želi obisk duhovnika. Vsaka služba verske oskrbe v bolnišnici ima za pomembno nalogo tudi ekumensko razsežnost. Zato je odveč bojazen, da je pri nas preveč v ospredju katoliški duhovnik. Smo pač katoliška dežela. Vsak duhovnik pa bo rad posredoval naprej, če bo bolnik izrazil željo za predstavnika drugih verskih skupnosti. Nenazadnje se tudi kar nekaj ljudi želi pogovarjati z duhovnikom o verskih stvareh, čeprav niso verni ali katoličani. Drugačen pa je postopek pri bolnikih, kjer osebni kontakt ni mogoč. Za take je prav, da za versko področje posredujejo najbližji. Ko so prepričani, da bi to želel tudi bolnik, če bi to sam zmogel. Tukaj so mišljeni tisti bolniki, ki jim duhovnik podeli odvezo in zakrament bolniškega maziljenja. Duhovnik pa je na razpolago tudi za pogovor z svojci, če le ti želijo.

Pomembnosti vsakoletnega dneva bolnikov naj bi se vedno bolj zavedala Cerkev in družba.


dr. Jože Štupnikar


VEČ O PASTORALI ZDRAVJA