Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Duhovnik za sedanji čas [MNENJE]

Za vas piše:
Jožef Pavlič
Objava: 25. 11. 2022 / 11:28
Oznake: Duhovnik, Knjiga, Mnenja
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 25.11.2022 / 21:07
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Duhovnik za sedanji čas [MNENJE]

Duhovnik za sedanji čas [MNENJE]
Martin Golob s knjigo Na spletni prižnici. FOTO: Siniša Kanižaj
Martin Golob orje nove brazde v slovenski pastorali. O svojem doživljanju tega fenomena se je razpisal upokojeni novinar Družine Jožef Pavlič.

Priznam, da sprva nisem bil nič kaj navdušen nad sodobnim načinom oznanjevanja Boga, kakršnega se je v Srednji vasi v Bohinju posluževal tamkajšnji nekdanji župnik Martin Golob, s tem nadaljuje v sedanji župniji Grosuplje. Predvsem zaradi tega, kako Martina prikazujejo sodobna sredstva družbenega obveščanja. Pri njih postanem še posebej pozoren, saj dobro vem, da te ta danes lahko dvignejo, celo povzdignejo, jutri pa zmaličijo, poteptajo in koga lahko tudi uničijo. Gre jim predvsem za »zgodbo«, ki bo pritegnila.

Od Vide Žabot do Cristine Scuccia

Pred leti je medije pritegnila »zgodba« o lepi redovnici iz Razkrižja, salezijanki Vidi Žabot, ki je postala celo Slovenka leta (zapustila je redovno skupnost), te dni o italijanski redovnici uršulinki Cristini Scuccia, ki je leta 2014 celo zmagala na popevkarskem tekmovanju Glas Italije, sedaj pa poročajo, da je po 15-tih letih zapustila samostan, ker se želi povsem posvetiti petju, dela pa kot natakarica v Španiji. Kot da bi jo redovna skupnost pri tem ovirala, kar močno dvomim, saj so ji dali možnost, da je lahko svoje glasbene talente uveljavljala na razne načine. Kot je Vida Žabot svoje pedagoške sposobnosti, pa tudi svojo zunanjo lepoto.

Ko spregovori televizijska kamera …

Zato sem bil pri Martinovem televizijskem prikazovanju vožnje s traktorjem in motorjem, z dragimi športnimi copatami prej skeptičen kot navdušen. Ne da bi temu nasprotoval, a duhovnik najprej sodi v cerkev, v veroučno učilnico, pred krsto rajnega kot pa na omenjena vozila, sem si govoril kot verjetno večina Slovencev.

Najbolj pa me je motila Martinova popularizacija. Podoba, ki so jo slikali mediji. Pa tudi način oznanjevanja, o katerem mi je zelo načitan župnik izpod Gorjancev dejal: »Sprašujem se, kaj bodo ljudje naredili, če bo Martin postal zahtevnejši do njih in jim rekel: Spreobrnite se!«

Biti blag ali strog? 

Kaj je bolje? Ali to, kar piše v Drugi kroniški knjigi v desetem poglavju Upor proti Roboamu, kjer so izraelske starešine svetovale kralju Roboamu: »Če boš dober do ljudstva, jim ugodil in jim govoril prijazne besede, bodo tvoji služabniki vse dni.« Ali pa nasvet, ki so ga kralju dali mladi, ki so zrasli z njim: »Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil

Martin je tudi na novinarski konferenci na prvo mesto postavil Boga

Da bi našel odgovor, kako je glede tega pri Martinu, sem se 21. novembra udeležil novinarske konference ob predstavitvi knjige časnikarja pri Aletei Lojzeta Grčmana o Martinu Golobu z zgovornim naslovom Na spletni prižnici. Kraj je bil kot nalašč za to: kavarna Sputnik na obrobju Ljubljane. Nismo poleteli v nebo, smo mu bili pa eno nadstropje bliže kot na tleh. V nebo, k Bogu, pa nas je dvignil sam Martin. Najprej s svojo besedo, pa tudi sogovorniki: direktor založbe Družina Tone Rode (knjiga je izšla pri tej založbi v 2000 izvodih in bila že ob izidu skorajda razprodana), Lojze Grčman, ki je ugotovil, da bi bilo dobro Martinove misli in spodbude s spletne prižnice objaviti v knjižni obliki, ter voditeljica predstavitve knjige Bernarda Žarn, ki je pri tem »žarela«. Časnikarjev se je kar trlo, snemalcev tudi, razpoloženje pa je bilo tudi pravo.

FOTO: Siniša Kanižaj

Rešil sem se obremenjujočega nahrbtnika

S sabo sem prinesel tudi »nahrbtnik« tega, kar sem že vedel, slišal, videl o Martinu Golobu. Dobro in slabo. Večinoma dobro. Kako so me komendski župljani v času covida-19 spraševali, ali gledam spletne prenose Martinovih maš. Odgovarjal sem jim, da ne, rajši papeža Frančiška. Zaradi njihovega prigovarjanja sem jih res začel spremljati in bil prijetno presenečen. Ne pa tako zelo, da bi ga koval v zvezde, kot so ga nekateri. Prek spleta in televizije sem spremljal tudi prenose maš iz mariborske stolnice pa tudi evangeličansko bogoslužje iz murskosoboške evangeličanske cerkve. Lepo, udobno, kot drugi Slovenci na kavču. Zato nič čudnega, da si je marsikdo, ko je bilo konec »korone« (saj je še ni, kaj pa omikron?), zaželel, da bi Martin še maševal prek spleta, a je bilo toliko pameten, da je rekel: »Ne! Pojdite k maši v cerkev! Tam je pravi kraj za mašo!«

Družina, kot jo je opisal Martin

Martin me je takoj spoznal, ko sem prišel na predstavitev knjige. Segla sva si segla v roke in bila kmalu v živahnem pogovoru. Spomnil sem ga, da sem bil že pri njih doma, ko smo pri Družini prinašali darove zvestim dolgoletnim naročnikom. Bilo je tako, kot je svoj dom in domače opisal Martin. Bili so zelo prijazni do mene, mi postregli, prisluhnili in povedali, kaj sem želel slišati od njih. Kar sem začutil, je bil pravi slovenski kmečki dom, trdna domačija, zdrava, verna, prijazna družina. Ta spomin mi je ostal vse do danes, besede pa so pozabljene. Vnovič sem ga obudil med branjem Martinove knjige, v kateri govori tudi o svojem odraščanju.

Priporočilo nadškofa Zoreta in profesorja Dolenca

Pri njeni predstavitvi je bilo vse tako, kot spoznavam pri prebiranju njegovih vrstic. Martin se ni sramoval pred kamerami večkrat poudariti, da hoče z vsem svojim pisanjem, nastopi, nasveti oznanjati predvsem Boga. Vse drugo je v službi tega. Manj pomembno, a vseeno dobro, če vodi k Bogu. Sodobnih možnosti teh poti se poslužuje tudi sam. Da prav ravna, sta s svojo besedo v knjigi potrdila sam ljubljanski nadškof Stanislav Zore in recenzent knjige prof. dr. Bogdan Dolenc, njegov profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani in mentor pri diplomski nalogi. Če jo je že on »potrdil«, ker velja za strogega profesorja in zagovornika učenja Cerkve, potem je treba knjigo resno vzeti, sem si dejal. Celo preveč resno, saj me je tako pritegnila, da sem jo v dveh dneh prebral do polovice in si pri tem veliko podčrtal. Potem sem si rekel: Beri počasneje! S premislekom. Prav bi bilo, da bi le eno »pridigo« na dan, to premislil in se po njej ravnal. A kaj, ko me je napisano tako pritegnilo, da sem knjigo celo vzel v posteljo, kar ni moja navada.

Kaj nam sporoča knjiga? 

Kaj reči o njej? Najprej to, kar velja za duhovnike: Ne glej ga, ne posnemaj, posebej če sam ne živi tega, kar oznanja, marveč prisluhni njegovi besedi, saj po njem s prižnice govori Bog, najprej pa Božja beseda, povedana v berilu in evangeliju.

Drugič: Bodimo veseli in hvaležni, da imamo med seboj takšne oznanjevalce Boga, kot je Martin. Kako zelo smo si želeli, da bi nam kdo spregovoril drugače.

Potrebujemo tudi sodobne slovenske oznanjevalce Boga, ne le ameriške in indijske 

Ameriški in indijski oznanjevalci – rekli smo jih »karizmatiki« – so prinesli veliko svežino v Slovenijo. Potem smo spoznavali, obenem pa se spraševali: Ali ne bi mogli biti takšni tudi slovenski duhovniki? Cerkev, čeprav nepopolna in grešna, je Kristusova ustanova, nas prepričuje Martin Golob. Duhovnik za sedanji čas. Zelo uspešen, kar – kot se zdi - povzroča zavist pri nekaterih duhovnikih, namesto da bi se opogumili in še sami bili bolj dejavni na svoj način in s svojimi sposobnostmi. Laiki si tako želimo slišati kaj novega, takšnega, kar nas zares nagovori. Zato smo hvaležni Bogu, da nam je poslal Martina Goloba. Še bolj pa mu bodo hvaležni tisti, ki bodo prebrali njegovo knjigo. Potem ne bomo potrebovali »baldrijanovih kapljic« za umiritev, kot je na novinarski konferenci povedala Bernarda Žarn. Če se bomo držali tega, kar je povedal v knjigi Martin Golob.

Molimo za Martina, kot njegov oče in mama

Vsi se lahko česa naučimo iz Martinove odprtosti do ljudi; da jim zna in zmore prisluhniti. Ker se dobro zaveda: jaz sem tukaj zaradi Boga, moram ljudi voditi k njemu, ne pa odbirati, kdo je primeren za vstop. Najprej k meni, nato k Bogu.

Zato: Vzemi in beri! In živi tako, kot svetuje sodobni evangelizator Martin Golob. In moli zanj, da bo vztrajal na Gospodovi poti, ki je vse prej kot lahka tudi zanj. To tudi odkrito pove. Kako mu je mama odsvetovala nastop v televizijskem šovu Zvezde plešejo, ker se je ustrašila za njegov celibat.

Sam sem mu že obljubil molitev, ko sem mu stisnil roko ob odhodu iz kavarne Sputnik. In se še trdneje privezal na sedež na poti nove vesoljske ladje, ne k Luni ali Marsu ali Jupitru ali Veneri, marveč k Božji vesoljski postaji. Tja nas vodi Martin Golob.

Bog lonaj mu za njegovo besedo s spletne prižnice!


 

Nalaganje
Nazaj na vrh