Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Martin Golob: »Z Božjo pomočjo pa gre!«

Za vas piše:
Urška Leskovšek
Objava: 21. 11. 2022 / 09:21
Oznake: Duhovnik
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 21.11.2022 / 10:01
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Martin Golob: »Z Božjo pomočjo pa gre!«

Martin Golob: »Z Božjo pomočjo pa gre!«
Martin Golob v župnijski cerkvi v Grosupljem. FOTO: Siniša Kanižaj
Danes je izšla knjiga Na spletni prižnici, v kateri Martin Golob pripoveduje o začetkih svojega vloganja, medijskih izkušnjah in osebni rasti. Sredi oktobra so minila štiri leta, odkar je grosupeljski župnik (takrat je bil župnik v Srednji vasi v Bohinju) pričel objavljati vloge v sodelovanju s spletnim medijem Aleteia.si. Knjigo je po pogovorih z Martinom Golobom zapisal Aletein novinar Lojze Grčman, intervju pa je pripravila urednica Aleteie Urška Leskovšek.

Kljub veliki medijski pojavnosti Martin ostaja duhovnik, zvest svojim trem župnijam, ki jih trenutno vodi. Veliko je doma, na razpolago župljanom, saj pravi, da mora oče biti doma, s svojimi otroki. Telefonski klici, obiski župljanov, številni romarji iz vse Slovenije. A Martin najde toplo besedo in nasmešek za vsakogar. Tudi za novinarje, ki ne nehamo spraševati. Ker je najino sodelovanje pri Aleteii preraslo v prijateljstvo, se tikava.

Kako si se v teh štirih letih, ko si bil zaradi vlogov zelo medijsko izpostavljen, spremenil?

Vsaka stvar ima pluse in minuse. Plus je to, da tudi zaradi vloganja še bolj resno živim duhovniško življenje. Imam močno izkušnjo tisočev ljudi, ki se povežejo z mano tudi prek spleta. Z vsemi temi ljudmi rastem tudi sam. Vesel sem, da Bog deluje in jih včasih vodi celo do zakramentov, občestvenega življenja s Cerkvijo.

Je pa to tudi zelo zahtevno. Kar konkreten križ. Sem na udaru, zelo opazovan. Kar je tudi plus, saj je duhovnik oznanjevalec, torej je dobro, da je opazovan.

Včasih se srečaš s skrbmi, ki te malo bolijo, potrejo. V času vloganja sem rastel tudi v tem, da ne vlogam samo za všečke ali pozitivne komentarje. Oblikuješ se tudi osebnostno. Imaš neko trdnost, vsaka stvar te ne zamaje kar tako. Postaneš malo bolj resen, malo bolj previden. Dobiš večjo širino, da ne obsojaš tako hitro.

Predvsem pa vidim, kako Bog močno deluje v nas, kristjanih. Tudi če se zaradi njega pustiš vreči in tvegaš svoj jaz za to, da oznanjaš Boga, si še vedno v varnih in dobrih rokah, čeprav včasih hodiš po robu.

Gane me to, kako velike stvari Bog dela.

Kaj pomeni, da bolj resno živiš svoje duhovništvo?

Zelo sem pozoren, da to, kar govorim, tudi živim. Se trudim. Ne morem reči: »Mašo sem opravil, zdaj grem pa malo po svoje.« Čeprav grem po svoje, so tam ljudje, ki me prepoznajo kot duhovnika. Nič več ni »po svoje«, ne moreš se skriti. Opazovan sem, če grem na pico, in ljudje gledajo, ali zmolim pred jedjo. Kamorkoli grem, me opazujejo. Situacija me je pripeljala do te močne odgovornosti, da ne pohujšujem. A kljub temu se kdaj zgodi, da koga prizadenem. Sem človek, ampak se trudim, da bi bilo tega čim manj.

Knjigo Na spletni prižnici lahko prelistate in naročite v Aleteini spletni trgovini

Večkrat in na različne načine hodiš po robu. Zakaj meniš, da je to treba?

Rad imam adrenalin. (smeh) Premalo bi mi bilo, če bi naredil le tisto osnovno, kar je treba v duhovniškem poklicu. Čeprav imam tri župnije in je veliko dela, se vedno da še kaj več, zajadrati globlje, odriniti na globoko. Zdi se mi, da bi mi bilo dolgčas, če bi delal le minimalno, kar lahko. Grem »na polno«.

Ko človek pride do roba svojih sposobnosti, se mora zaupati Bogu. Če si trdno na svojem, na varnem, manj prosiš Boga. Jaz ga pa kar velikokrat! Prosim ga na primer, da se ne bi izčrpal. Ali ga vprašam, kaj naj v danem trenutku rečem, kako naj nekaj izvedem. Veliko je ključnih trenutkov, ko se moram zateči k Bogu, ker sicer ni naravne podlage, da bi zadevo dobro izvedel. Z Božjo pomočjo pa gre.

Ko se tako izpostavljam, tvegam, ljudje se lahko delajo norca, me imajo »v zobeh«, ampak imam čisto vest. »Bog, ti veš.« Hoja po robu mi omogoča še večje zaupanje. Če moraš splezati na goro, moraš biti privezan. V mojem primeru je to vera. Biti moram privezan, sicer padem.

Tudi v evangelijih beremo, da moramo odriniti na globoko, vse zapustiti, ne se ozirati nazaj. Vse, kar imaš, moraš dati – svojo energijo, čas, ime.

Ljudje morda še verjamejo v Kristusa, v Cerkev pa iz različnih razlogov težko. Pri tebi se vidi, da imaš resnično rad Cerkev. Zakaj?

Že ko sem bil na fakulteti, sem razmišljal o diplomski nalogi in želel pisati o nečem, da bom bolj spoznal Cerkev. Obravnaval sem škofa Antona Vovka in njegovo ljubezen, predanost Cerkvi. Moj mentor je bil profesor Bogdan Dolenc, ki je tudi močan zgled, kako je imeti Cerkev rad v vsej njeni celovitosti, ne le napol.

Zavedam se, da če bom znotraj Cerkve, bom znotraj Boga, Jezusa, znotraj njegovega skrivnostnega telesa. Jezus se razodeva znotraj Cerkve, v evharistiji. V Cerkvi sem bil krščen, v Cerkvi sem dobil poklic duhovništva. Samo v Cerkvi lahko delujem. Zunaj Cerkve ne morem. Če bom znotraj Cerkve, vem, da bo to od Boga. 100-odstotno želim biti služabnik Cerkve.

V tem želim biti ponižen. Ker v 2000-letni zgodovini je toliko plemenitih, modrih, izobraženih mož, ki so naši cerkveni učitelji, ki so pisali cerkvene dokumente, nauk po navdihu Svetega Duha. Popolnoma jim verjamem. Kot verjamem zdravnikom, da vedo, kaj je dobro za naše telo, zaupam tudi njim, da vedo, kaj je dobro za našega duha. Sveti Frančišek Asiški je šel svojo pot sicer zelo radikalno, ampak je bil znotraj Cerkve. Ni šel po svoje, nikogar ni kritiziral, nikogar ni silil, da bi bil drugačen, ampak je spreminjal sebe. Znotraj Cerkve.

Tudi sam želim hoditi znotraj Cerkve. Da sem del tega skrivnostnega Jezusovega telesa, Jezusove neveste, ki jo Jezus tako ljubi, da je zanjo dal življenje. Tudi jaz jo imam zelo rad. Čeprav smo člani Cerkve nepopolni, je Bog v Cerkvi popoln. Vem, da tisto, kar bi počel zunaj okvirjev cerkvenega učiteljstva, nikoli ne bi vodilo k dobremu. Vodi lahko do ločitev, kreganja, ruši občestvo. To pa nikoli ni od Boga.

Vas zanima več? Celoten intervju je izšel v časopisu Družina (št. 46). Preberete ga lahko tudi tukaj

Nalaganje
Nazaj na vrh