Ali jemogoče v starosti prekipevati od življenja? O tem in drugih vprašanjih, ki jihpostavlja življenje v zrelem obdobju, se je na knjižnem sejmu Taja Zuccato pogovarjalaz nemško pisateljico Petro Urban.

Njenaknjiga Prekipevati od življenja. Sprejetistarost kot darilo, ki je bila izhodišče za pogovor, ni knjiga o starosti, ježe na začetku poudarila pisateljica, ampak o staranju, ki je torej proces. Navprašanje, kaj ji daje obutek mladostnosti, je pomenljivo odgovorila, da »imamonekaj, kar se nikoli ne postara: to je naša duša. Zato se nikoli ne počutimstara.« To vitalnost in pozitiven pogled na življenje so ji privzgojili starši,ki pa so ji že zgodaj umrli, tako tudi s tega zornega kota gleda na staranje drugače:hvaležna je, da se lahko stara, kajti to ni samoumevno.

Kakovitalni smo ne samo telesno, ampak kot celostna osebnost, pa je odvisno odtega, kako se spoprijemamo z izzivi. »Zame je staranje dogodvščina,« pravi,»zato ženske spodbujam, naj se podajo nanjo. Starost ni za strahopetne,« dodaja.Zato se je treba na starost pripraviti že v mladosti. Toda kako? »Edinapriprava je to, da se zavedamo, da je življenje ena sama sprememba.« Sstarostjo in nasploh z življenjem smo torej po njeni izkušnji najbolj uglašeni,če v polnosti živimo sedanji trenutek. Potem se občutek odtekanja življenjaumakne in na njegovo mesto stopi radost do življenja. Avtorico k tejživljenjski drži nagiba tudi zazrtost v presežno, staranje vidi kot priložnostza poglobitev odnosa z Bogom, ki ji daje življenje v obilju, zato je vse darilo- tudi starost.

Foto: Jože Pavlič