Ob takšnem vzdušju sem se spraševala, kaj lahko za boljše medsebojno sožitje naredimo kristjani. Našla sem pismo Diognetu, napisano okrog leta 120 po Kristusu, kjer pisatelj takole opiše vlogo kristjanov v svetu: »Kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani … Duša prebiva v telesu, a ni od telesa; tudi kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta.«

Kot ima svet dušo, jo ima tudi naša domovina! In kristjani imamo sveto poslanstvo: biti duša Slovenije! Vse bolj se širi najmodernejša digitalizacija, a ne smemo pozabiti na duhovno omrežje. To nevidno omrežje je zrak za preživetje naroda in države. 

Velika kraljestva, svetovna cesarstva in vsemogočne države so izginili, spomin na njih je zakopan v njihovih razvalinah. Torej za preživetje naroda ni najpomembnejša vojaška moč, niti velikost, niti bogastvo, ampak duša naroda, ki utripa v srcih ljudi in prinaša veselje do življenja.

Kje lahko začutimo utrip slovenske duše? Ona živi v srcih številnih neznanih dobrih ljudi, brez katerih nas več ne bi bilo v tem raju pod Triglavom! 

Duša naroda so matere, ki negujejo svoje invalidne otroke; mnoštvo molivk in molivcev, ki dan in noč molijo za domovino, čeprav se ni našla nobena televizijska postaja v vsej Sloveniji, ki bi starim in osamelim ljudem prenašala krasno mašo ob tridesetletnici … 

Duša naroda je v našem jeziku, v blagoglasnih narečjih, ki so jih stoletja ohranjali naši duhovniki in učili moliti in brati verni narod v domačem jeziku. Duša naroda je v znanstveniku, ki tiho in vztrajno išče nove rešitve za problem epidemije. 

Duša naroda je v politiku, ki gre kljub temu, da ga popljuvajo in napadajo, naprej z dvignjeno glavo in nikoli ne oponaša svojih nasprotnikov v prostaškem govoru in poniževanju drugače mislečih. 

Duša naroda je v zaprtih samostanih, kjer sestre klarise in karmeličanke darujejo svoja življenja v prijeten vonj Gospodu, Odrešeniku sveta.

Kristjanom ni treba protestirati in se dreti na ulicah, saj, kot spet pravi pisatelj iz drugega stoletja, so pokorni danim postavam, a s svojim življenjem premagujejo postavo. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. 

Prezirajo jih, a preziranje jim rodi slavo; obrekujejo jih, a njih pravičnost pride na dan; grde jih, a oni blagoslavljajo; sramote jih, a oni izkazujejo čast. Te besede so enkratno spraševanje vesti nam, slovenskim kristjanom 21. stoletja!

Za tridesetletnico naše države stojimo torej kristjani pred velikim izzivom: povabljeni smo biti duša Slovenije, ohranjati notranjo lepoto in duhovno omrežje in moliti brez prestanka za Božji blagoslov. 

Kot zaključi pisatelj iz drugega stoletja: Na tako pomembno mesto nas je postavil Bog; zato ne smemo pobegniti.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (29/2021).