Toda skoraj neznano je, da je bila v mladosti tudi vrhunska športnica. Po prvi svetovni vojni je bila nekaj let slovenska in jugoslovanska rekorderka in prvakinja v lahkoatletskih disciplinah – v tekih, skokih v višino in daljino. S svojimi uspehi je bila najbrž najboljša jugoslovanska, gotovo pa najboljša slovenska športnica pred drugo svetovno vojno. In največ zmag in rekordov je dosegla še kot mladinka pred svojim dvajsetim letom!

Zgodnja mladost v Pazinu in na Sušaku

Dušana se je rodila 24. januarja 1908 v Pazinu. Leto pred tem se je v to osrednje istrsko mesto iz Kopra priselil slikar in profesor risanja Saša Šantel. Dobil je službo na cesarsko-kraljevi veliki državni gimnaziji s hrvaškim jezikom in je kmalu postal pomembna kulturna osebnost v Pazinu. S soprogo, umetnostno veziljo Ružo Sever, sta dobila tri otroke: prvorojenko Dušano, leto mlajšo Vojico, tretji pa se je leta 1910 rodil sin Bojan. 

Dušanino otroštvo je bilo lepo in srečno kljub težjim obdobjem z občasnim pomanjkanjem v času prve svetovne vojne.

Njihovo pazinsko otroštvo je bilo lepo in srečno kljub težjim obdobjem z občasnim pomanjkanjem v času prve svetovne vojne; oče Saša je bil na srečo oproščen vojaščine. Tik pred koncem vojne poleti 1918 pa se je družina preselila ob Kvarnerski zaliv, kjer je oče dobil službo na hrvaškem liceju na Sušaku. Tam so ga oblasti ob profesuri zaposlile še kot cenzorja na pošti, honorarno pa je igral violino v operi na sosednji Reki. 

Kmalu pa se je s koncem vojne vse spremenilo, prišlo je obdobje okupacije Reke z Gabrielejem D`Annunziem in nova državna meja med Reko in Sušakom. Tamkajšnji licej je bil zdaj v Jugoslaviji in Šantlu se je posrečilo, da so ga premestili v dolgo želeno Ljubljano. Jeseni 1920 je postal profesor na Tehniški srednji šoli, otroci pa so lahko končali osnovno šolanje v slovenskem jeziku.

Dušana na realki v Ljubljani

Obe Šantlovi hčerki sta bili nadarjeni za glasbo in umetnost in oče ju je takoj vključil v šolo Glasbene matice, pa tudi k telovadbi pri Sokolu. Mlajša Vojica se je vpisala na gradbeni oddelek Tehniške srednje šole, Dušana pa na ljubljansko realko, ki je maturantom omogočala vpis na univerzo.

Dušana se je vpisala na ljubljansko realko, ki je maturantom omogočala vpis na univerzo.  

Realka je bila tedaj triletna in Dušana je maturirala leta 1925. Med njenimi sošolci sta bila tudi Danilo Zelen, pozneje pomemben tigrovec, ki je padel na Mali gori pri Ribnici 13. maja 1941, in Ljubo Ravnikar, ki je postal ugleden gorenjski slikar krajinar.

Izjemni športni uspehi

V prvih letih po prvi svetovni vojni se je tudi v Ljubljano preselilo mnogo primorskih rojakov, ki niso mogli ali hoteli živeti v italijanski državi. V novi sredini so se združevali v kulturnih in športnih društvih. Tudi člani širše Šantlove družine so se kot primorski rodoljubi povezali z rojaki. 

Sestri Dušana in Vojica sta se vključili v novoustanovljeno športno društvo AŠK Primorje in v srednješolskem obdobju je posebej Dušana dosegla izredne uspehe, ki so pripomogli, da je Primorje v letih 1923 in 1924 postalo najboljše športno društvo v državi pred znamenitim zagrebškim HAŠKOM. In ne le to, komaj petnajstletna Dušana je postala absolutna prvakinja Jugoslavije v lahki atletiki. Na državnem prvenstvu v Zagrebu leta 1923 je prvič zmagala v tekih na 60 in 100 m ter v skoku v daljino. Več nadaljnjih let je bila državna rekorderka v tekih in skokih (60 m, 100 m, 200 m, daljava, višina) ter zmagovalka v štafetnih tekih, kjer je z njo tekla tudi sestra Vojica. 

Komaj petnajstletna Dušana je postala absolutna prvakinja Jugoslavije v lahki atletiki.

V obdobju do leta 1926 je bila 10-krat državna in 14-krat slovenska prvakinja. 7-krat je nastopila v moštvu državne reprezentance na meddržavnih tekmovanjih, uvrstila se je v jugoslovansko ekipo za žensko olimpijado v Göteborgu na Švedskem (a slednjič moštvo ni odšlo na tekmovanje). Njeni atletski uspehi bi bili še številnejši, če je ne bi spremljala večkratna smola s poškodbami.

Zmagovala je tudi na sokolskih prireditvah. Sokolska telovadba je bila v tistem času edina dejavnost, s katero so si atleti prek zime vzdrževali telesno pripravljenost. Dušana se je športa lotevala tudi po strokovni plati. Med drugim je leta 1932 predavala o lahki atletiki na zveznem polletnem tečaju za sokolske prednjake.

Študij pri profesorju Ivanu Vurniku

Dušana je od staršev podedovala smisel za lepoto in nadarjenost za risanje. Odločila se je za študij arhitekture, ki pa je ni zanimala zaradi velikopoteznosti gradenj, ampak jo je pritegovala ubranost notranjosti zgradb in prostorov. Najbolj se je navduševala nad dekorativnimi elementi arhitekture, posebej ljudske, in pri tem črpala znanje od očeta Saša, ki je bil med drugim vnet zagovornik in gojitelj tradicije ljudskih noš in specialist za ornamentiko. Morda se je zaradi tega nagnjenja tudi odločila za študij pri profesorju Vurniku in ne pri Plečniku, ki sta oba poučevala na tehniški fakulteti ljubljanske univerze.

Najbolj se je navduševala nad dekorativnimi elementi arhitekture, posebej ljudske.

Bila je ena redkih žena, ki so se v tistem času odločile za tehniški poklic, v katerem so vladali moški. Zato je vzbujala pozornost, ko se je med študijem odločila za počitniško prakso. Prvo leto je spoznavala železostrugarska in kovaška dela v železniških delavnicah v Subotici, drugo leto pa je sodelovala pri projektiranju in delih na železniški progi med Rogatcem in Krapino. 

Med študijem se je leta 1931 udeležila ekskurzije ljubljanskih študentov arhitekture po Nemčiji in na Češkem. Leta 1930 se je seznanila z zdravnikom Janezom Kanonijem, bodočim soprogom, s katerim se je pozneje dramatično nadaljevalo njeno življenje.

Članek si lahko v celoti preberete v 50. številki magazina SLO.