Predvojna tradicija izdajanja nazorsko različnih literarnih revij in časopisov, katerih pomen je bil povezan z jezikom kot temeljem slovenske identitete, je bila grobo prekinjena. V sozvočju z nacionalizacijo privatne lastnine, kolektivizacijo kmetijstva, centralno vodenim gospodarstvom in z razrednim bojem ter represijo so se tudi časopisi spremenili v orodje revolucije in propagande. Nič drugače ni bilo s sodišči, šolskim sistemom in kulturnimi ustanovami.

Poleg slovenske časopisne in literarne produkcije, ki je nastala v begunstvu in zamejstvu, lahko zametke opozicijskih časopisov, t. i. samizdatov, torej samoniklih in osamljenih izdaj na ozemlju Slovenije, po letu 1945 iščemo v dijaških glasilih, kot je bila Volja mladine in ilegalni dijaški časopis Zarja svobode, ki je bil po raziskavi Aleša Gabriča natisnjen v več kot 100 izvodih. Vse tovrstne ilegalne revije so bile zatrte in pisci preganjani in kaznovani. 

Zametke opozicijskih časopisov lahko po letu 1945 iščemo v dijaških glasilih.

V Sloveniji v tem obdobju ni bilo opozicijskih revij, kot je bil npr. časopis Demokratija, katere prva številka je izšla pod okriljem Demokratske stranke 27. septembra 1945 v uredništvu Milana Grola v visoki nakladi več kot 110.000 izvodov. Njegovo ulično prodajo na beograjskih ulicah so ovirali sežigi časopisa in protesti sindikata grafičnih delavcev, ki je v sozvočju z oblastjo protestiral proti domnevno sovražnim stališčem časopisa in bojkotiral njegovo tiskanje. V dneh pred volitvami je bil časopis po nekaj številkah po nalogu sodišča zaplenjen in je prenehal izhajati.

S tem je bil narejen model, kako s pomočjo »ljudstva«, natančneje z naščuvanimi aktivisti, in sodnimi prepovedmi odstraniti oblastem neljube, nasprotne in nezaželene tiskovine in ideje: zastraševanja, javna sežiganja tiskovin in bojkoti tiskarskih delavcev ter protesti »osveščene« mladine. Metode, dopolnjene z vsemi mogočimi elementi nadzora, od prisluškovanj do vrivanj sodelavcev tajne policije v uredništva in evidenc pisalnih strojev, lahko spremljamo vse do razpada jugoslovanske države. 

Pri tem je zanimivo, da tudi v obdobju najhujšega državnega nadzora po 2. svetovni vojni pravnoformalno cenzura v Jugoslaviji ni obstajala. Neuradno pa so bili delovni prostori cenzorjev, ki so pregledovali časopisne članke v drugem nadstropju Hotela Slon v Ljubljani. Komunistična partija Jugoslavije je imela popolno kontrolo nad tiskom prek Agitpropa, ideoloških komisij pri Centralnem komiteju (dalje CK) in pozneje tiskovnih svetov pri SZDL.

Komunistična partija Jugoslavije je imela popolno kontrolo nad tiskom.

Po raziskavah Marjana Horvata je bilo »od leta 1945 do 1990 v Jugoslavijo prepovedano vnašati 836 časopisov, revij in tednikov, potem 81 tednikov, revij in knjig v slovenskem jeziku, izdanih v tujini, in nadalje 41 knjig ter 1 znamka«. Od teh 41 knjig so bile štiri napisane in izdane v slovenskem jeziku. Največ prepovedi širjenja tujih časopisov je bilo v sedemdesetih letih 20. stoletja (med letoma 1972 in 1980). Pred tem pa so delovali tudi drugi nadzorni mehanizmi in omejitve, ki so prepovedovale in omejevale oblastem nezaželene tiskovine iz tujine. 

V obdobju med letoma 1945 in 1990 je bilo v Sloveniji več kot 30 sodnih prepovedi širjenja tiska, v Jugoslaviji več kot 200. Marjan Horvat pa je med prepovedi uvrstil tudi številne neformalne in neinstitucionalne pritiske na uredništva v najrazličnejših oblikah, za katerimi so ostali materialni dokazi v obliki umaknjenih ali spremenjenih natiskanih strani.

Beseda

Te okoliščine so imele močan vpliv na možnosti oblikovanja literarnih revij na miselno svobodnejših osnovah. V petdesetih letih 20. stoletja so se zgodile določene spremembe, ki jih lahko na področju kulture in umetnosti prepoznamo v opuščanju socialističnega realizma in sprejemanju modernističnih »zahodnih« vplivov v umetnosti. Obdobje je zaznamoval izid knjige Edvarda Kocbeka, Strah in pogum, zaradi katere je oblast proti avtorju sprožila pogromaški val sovražnosti, ga nadzorovala in vse do smrti odrinjala na rob javnega življenja. 

Pojavila se je mlajša generacija ustvarjalcev s svežimi idejami, ki jih je združila revija Beseda, naslednica Mladinske revije.

Pojavila se je mlajša generacija ustvarjalcev s svežimi idejami, ki jih je združila revija Beseda (1951–57), naslednica Mladinske revije (1946–51). Po mnenju urednika Janka Kosa jo je od oporečniških revij ločevalo, da je bila predvsem »revija za književnost in kulturo« in je ostajala v polju leposlovja in osebno izpovedne, intimistične poezije. Kljub temu so njene objave sprožile pozornost cenzurnega aparata Komunistične partije. Meje dovoljenega in samocenzure je prekoračil pisatelj Lojze Kovačič z besediloma Ljubljanske razglednice in Zlati poročnik. 

Lojze Kovačič je po besedah Tarasa Kermavnerja »zmirom rinil v radikalnost, v ostrejšo kritiko, kot je bila dovoljena in kot jo je bil pripravljen prenesti urednik bolj konvencionalne literarne revije Sodobnost. (…) Zato je objavil neorealistične, a družbeno kritično zelo ostre Ljubljanske razglednice v Besedi.« Pisatelj je realistično popisal vsakdanje življenjske zgodbe in njihove usode. Njegove literarne osebe so bile v očeh partijskih ideologov, posebej še vodilnega ideologa za kulturna in teoretska vprašanja Borisa Zirherla, prepoznane kot brezidejne, lumpenproletarske in naj bi škodovale podobi socializma. Še bolj boleče pa je bilo, da je bila prepoznana tudi literarna moč njegovega leposlovja, kar naj bi bilo za vladajočo ideologijo še posebej nevarno.

Prepoznana je bila literarna moč leposlovja Lojzeta Kovačiča, kar naj bi bilo za vladajočo ideologijo še posebej nevarno.  

Partijski aparat je sprožil javno polemiko, ki je bila prva po še nepozabljenem obračunu z Edvardom Kocbekom in njegovo knjigo Strah in pogum. Novela Zlati poročnik je po besedah pisatelja Lojzeta Kovačiča postala »povod, da so likvidirali nevšečno gnezdo Besedo«. Številko revije so zaplenili in revijo ukinili. Sledil je proces proti pisatelju in uredniku zaradi žalitve socializma in Jugoslovanske ljudske armade. Usode literarnih revij, cenzure in nadzora nad uredništvi se je Lojze Kovačič pozneje spominjal: »Tudi oblast je kdaj popustila, iz inertnosti ali taktike, dokler trava ni zrasla tako visoko, da jo je bilo treba pokositi.« A trava je vztrajno rasla. 

Članek si lahko v celoti preberete v 50. številki magazina SLO.