Ključno vlogo pri organizaciji tega obsežnega romanja je imel knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. Kot vodilni cerkveni dostojanstvenik je s svojo vizijo in prizadevanji usmerjal priprave, samo romanje pa je videl kot način utrjevanja vere in narodne zavesti ter prispevka k duhovni prenovi Slovencev. Njegova prizadevanja za slovensko duhovno in narodno identiteto so bila izjemna, saj je razumel, da je povezovanje z bibličnimi kraji v Sveti deželi tudi oblika narodne afirmacije, ki je v tistem času pomenila spodbudo slovenskemu človeku.

Na romanje v Sveto deželo leta 1910 se je podalo preko 540 slovenskih romarjev.  

Poleg duhovne in narodne razsežnosti pa je to romanje ostalo tudi izjemno dobro dokumentirano, saj ga je s svojim fotografskim aparatom spremljal Peter Naglič iz Šmarce pri Kamniku, ki je z neverjetno občutljivostjo ujel vzdušje, utrinke in romarski utrip te posebne poti, ki je mnoge udeležence zaznamovala do konca življenja.

Kaj človeka pripravi, da se odpravi na romanje v neznano deželo?

Človekova odločitev, da se odpravi na romanje v neznano deželo, je pogosto globoko osebna, je pot iskanja in srečanja, tako z Bogom kot s samim seboj. Je notranje popotovanje, preplet pričakovanj in strahov, radovednost – tisti neugasljivi plamen v človekovem notranjem svetu, ki ga žene naprej k odkrivanju Božjih skrivnosti, ali preprosto: iskanje smisla življenja. V želji po iskanju samega sebe, ko je notranji nemir močnejši od negotovosti in povzroči potrebo po spremembi, po odhodu v neznano, da človek izstopi iz vsakodnevnih vzorcev, da bi odkril nove plasti svoje osebnosti na poti k duhovni preobrazbi. 

Človekova odločitev, da se odpravi na romanje v neznano deželo, je pogosto globoko osebna, je pot iskanja in srečanja, tako z Bogom kot s samim seboj.

A taka pot vedno zahteva tudi pogum, da se kljub negotovostim in tveganju premakneš iz varnega domačega okolja. Ob osebnih izgubah ali nezadovoljstvu z življenjem, iskanju novih priložnosti pa je romanje lahko tudi beg, a hkrati iskanje upanja ali sledenje sanjam. V takih trenutkih pomembno vlogo igra občutek povezanosti s širšo skupnostjo – romarji so pogosto del večje skupine ljudi, ki jih druži skupna vera, kultura ali cilj. Ta občutek pripadnosti daje moč in varnost, da se premakneš naprej, da vzdržiš napore in negotovosti poti – in skupnost je ob tem kot nevidna roka, ki te podpira, tudi ko si daleč od doma. 

Na koncu je tu še nekaj, kar je težko ujeti v besede – občutek čarobnosti in skrivnosti, saj misterij neznane dežele privlači vse tiste, ki iščejo nekaj več kot le vsakdanje življenje, ki verjamejo, da jih potovanje v neznano lahko spremeni in jim prinese globlji smisel. Prav v tem je čar romanja, vzpenjanje k Božji bližini, v poti, ki uči, in v spoznanju, da je prav ta korak v neznano največje darilo, ki ga lahko damo sebi.

Pogled na Ein Karem s cerkvijo Marijinega obiskanja. VIR: Društvo Peter Naglič

Zgodovinski kontekst: Slovenci v iskanju duhovne trdnosti

Druga polovica 19. in začetek 20. stoletja je bil za Slovence čas narodnega prebujanja, a tudi duhovnega iskanja. Znotraj kompleksne Avstro-Ogrske so slovenske dežele doživljale intenzivne družbene spremembe: industrializacija, izseljevanje, rast čitalnic, politična diferenciacija in oživitve narodne zavesti. Katoliška cerkev je ostajala osrednja moralna in kulturna avtoriteta velikega dela prebivalstva. Duhovniki so igrali ključno vlogo pri organiziranju verskega, izobraževalnega in kulturnega življenja, cerkveni tisk (denimo Slovenec, Dom in svet, Bogoljub) pa je razširjal informacije o dogajanju v širšem svetu. Slovenski katoliški krogi so se močno povezovali z idejo narodne identitete, ki je temeljila tudi na verski pripadnosti. 

Romanje v Sveto deželo je v tem duhu predstavljalo simbolno in konkretno dejanje vere, pripadnosti in želje po povezanosti z globljimi koreninami krščanstva. Knezoškof ljubljanski, Anton Bonaventura Jeglič, karizmatična osebnost, je v romanju videl mogočen način, kako utrditi vero med ljudmi ter povezati Slovence med seboj in s svetimi kraji. V svojem dnevniku je zapisal: »Veselje in ponižnost se me polaščata, ko vidim preproste ljudi, ki z vero v srcu puščajo svoje domove, da bi mogli hoditi po poteh Gospoda našega Jezusa Kristusa« (Dnevniški zapiski, 1910). Njegova ideja o vseslovenskem romanju je naletela na velik odziv in med bodočimi romarji je vzklila želja po odkrivanju duhovnega sporočila svetopisemskih krajev. Šlo je za dogodek, ki presega običajno pastoralno prakso in našo prisotnost »ponese« v čas Jezusovega življenja, delovanja, trpljenja, smrti in vstajenja. 

Veselje in ponižnost se me polaščata, ko vidim preproste ljudi, ki z vero v srcu puščajo svoje domove, da bi mogli hoditi po poteh Gospoda našega Jezusa Kristusa.

Romanja, ki so spodbujala tako osebno pobožnost kot gradila skupinsko identiteto, so bila z obiskom Marije Pomagaj na Brezjah, Svete gore, Ptujske Gore ali Višarij razmeroma dostopna; pot v Rim ali Sveto deželo pa je zahtevala večje finančne in logistične napore. Prav zato so bila takšna romanja redkejša, a simbolno izrazito močna. Vloga škofa kot romarskega voditelja nosi v katoliški tradiciji močno sporočilo – pastir gre skupaj s čredo na »sveto mesto«. Jeglič je romanje razlagal tudi kot priložnost za milosti za škofijo ter kot sredstvo pastoralne prenove: romarji naj bi se vrnili domov kot pričevalci videnega in doživetega, da bi v župnijah pripovedovali, kazali predmete in spodbujali versko pripadnost.

Članek si lahko v celoti preberete v 50. številki magazina SLO.