Cesarstvu so kot kralji in cesarji vladali Habsburžani, poleg tega pa so bili člani te dinastije tudi neposredni gospodarji svojih dednih dežel na jugovzhodu cesarstva. To je veljalo tudi za dežele, ki so jih naseljevali predniki današnjih Slovencev, namreč za Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Trst. Tedanji prvi mož dinastije, cesar Maksimilijan I. († 1519), je že svoja otroka uspel poročiti s članoma španske kraljeve dinastije, nekaj let pred svojo smrtjo pa je dva izmed svojih vnukov poročil še z dediči ogrske in češke krone. S tem je svojim potomcem na dolgi rok zagotovil tako špansko, kot tudi češko in ogrsko vladarsko krono. 

Dežele ves čas pestili zelo pogosti turški vpadi.

Poleg tega, da se je med letoma 1508 in 1516 vojskoval z Beneško republiko, so njegove dežele ves čas pestili zelo pogosti turški vpadi. Turki so na današnje slovensko ozemlje prvič vpadli že leta 1408, v prvih letih 16. stoletja pa so tja pridrli skoraj vsakih nekaj let. Negotovost v deželi so slednjič povzročali še razni najemniški vojaki, ki so se v času, ko ni bilo spopadov, potikali in ropali po nezaščitenem podeželju.

Dotedanji upori po Evropi

Na slovenskem etničnem ozemlju je v začetku 16. stoletja živelo med 400.000 in 500.000 ljudi. Več kot 90 % vsega prebivalstva je bivalo na podeželju. Življenje je bilo izredno trdo. Tedanja družba je bila sicer razdeljena na duhovščino, ki je molila (oratores), na plemstvo, ki se je vojskovalo (bellatores) ter na tretji stan oz. vse ostale, ki so delali (laboratores).

Tedanja družba je bila razdeljena na duhovščino, ki je molila, na plemstvo, ki se je vojskovalo ter na tretji stan oz. vse ostale, ki so delali.

Kmečko prebivalstvo je spadalo v tretjo skupino. Po eni strani so se mu vedno znova povečevala razna bremena, po drugi strani pa je ostalo najbolj nezavarovano. Njegov materialni položaj se je slabšal iz desetletja v desetletje, kmečka življenja so bila vedno bolj polna hudega plemiškega izsiljevanja, strahu, revščine in splošne bede. 

Kmečki upori v Evropi do tedaj niso bili nič novega. Med drugim se je v severni Franciji že leta 1358 razplamtel velik kmečki upor, imenovan Žakerija (Jacquerie). Dobri dve desetletji zatem so se uprli kmetje na južnem Angleškem. Eden izmed njihovih voditeljev je tedaj celo izjavil, da so si plemiški stan in njihovo oblast izmislili hudobni ljudje, zdaj pa bi bilo potrebno ta jarem vreči s svojih ramen. Oba upora sta žalostno propadla. 

Ista usoda je doletela udeležence Koroškega kmečkega upora leta 1478, uporne kmete pa so v tem primeru premagali prodirajoči Turki. V Furlaniji je v letih 1496 in 1511 prišlo do dveh uporov. Leta 1514 je bil v Württembergu zadušen t. i. Upor ubogega Konrada, istega leta pa so boj s plemiči izgubili tudi ogrski kmetje. Njihov voditelj Jurij Dózsa je bil zatem okrutno mučen do smrti.

Razmere pred uporom

Kmečkemu prebivalstvu na Slovenskem so morali biti dogodki v italijanskih, nemških in ogrskih deželah vsaj v grobem znani. Razmere so bile tudi v njihovih deželah vse prej kot rožnate. Poleg vseh že zgoraj naštetih nadlog, je na Kranjskem leta 1510 razsajala kuga, naslednje leto jo je prizadel še potres. Leta 1513 so imeli požar v Mariboru, leto zatem je gorelo še v Celovcu. Med izkoriščanim in nezaščitenim kmečkim prebivalstvom je dokončno počilo.

Med izkoriščanim in nezaščitenim kmečkim prebivalstvom je dokončno počilo.  

Upor, ki se je razplamtel leta 1515 in ga danes poznamo pod imenom Vseslovenski kmečki upor (med Nemci tudi Windischer Bauernkrieg oz. Bauernbund) je v celoti trajal skoraj polnih pet mesecev. Po svojem obsegu je bil največji na slovenskem ozemlju. Upornikov po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Goriškem je bilo kakih 80.000.

V letih pred začetkom upora je med kmečkim prebivalstvom vrelo predvsem na Kočevskem, Zasavskem, Polhograjskem in Tolminskem. Maksimilijan je junija 1514 obiskal vrsto krajev na območju današnje Slovenije, med drugim Maribor, Slovenj Gradec, Celje, Kranj in Ljubljano. Tedaj je lahko neposredno spoznal kmečke težave in skušal vzdušje vsaj malo razelektriti. Med drugim je imenoval komisijo, ki je v Kranju in Celju proučevala pritožbe. A bilo je že prepozno: kmečka zborovanja so potekala vsaj od junija 1514 naprej. 

Po drugi strani je nekaj razjarjenih plemičev ogorčeno ugotavljalo, da se kmetje sploh nimajo pravice pritoževati. Bohinjski podložniki so na svojem zborovanju marca 1515 sklenili, da bodo plačevali le tiste davke, ki jih bo zahteval cesar. Uprli da so se zato, ker so jim meščani preprečevali kmečko trgovino in obrt, sicer pa so bili pripravljeni biti poslušni cesarju ter plačevati davke, vendar v skladu s staro pravdo.

Kmetom prekipi

14. maja 1515 je prišlo tudi do velikega kmečkega zborovanja pri Novem mestu. Kljub cesarjevi prepovedi njihove zveze so se odločili za kmečko vojno. Že v naslednjih dneh so začeli z osvajanjem in ropanjem raznih gradov, 17. maja pa so pobili tudi prve plemiče. V začetku junija je že vladalo pravo vojno stanje, na nogah pa so bili zdaj tako kmetje na Kranjskem kot tudi Koroškem in Štajerskem. Med drugim so padli gradovi Pilštanj, Podčetrtek, Brežice, Planina pri Sevnici, Podsreda, Kunšperk, Bizeljsko in Kostanjevica – pogorelo je tudi mesto Kočevje. 

Kljub cesarjevi prepovedi njihove zveze so se 14. maja 1515 odločili za kmečko vojno.

V drugi polovici junija – ravno v času, ko so kmečke skupine doživljale uspeh za uspehom – je poveljnik vojske koroških, kranjskih in štajerskih deželnih stanov postal Jurij Herberstein. Jurij je bil starejši brat danes bolj znanega Sigismunda Herbersteina, že junija pa je uspel (pri Vuzenici na Spodnjem in Gleisdorfu na Zgornjem Štajerskem) poraziti dve kmečki skupini.

Z uporniki na Koroškem se je medtem bojeval štajerski glavar Sigmund Dietrichstein. Koroški kmetje so bili v začetku julija slednjič popolnoma poraženi. Do odločilne in največje bitke celotnega upora je prišlo pri Celju 8. julija. Kmetje so pred tem uspeli osvojiti celjski grad in tudi Celje so oblegali. Tedaj jim je vojska Jurija Herbersteina udarila v hrbet. V bitki, ki je sledila, je pomrlo 2000 upornih kmetov, upor pa je bil v svojem jedru zatrt.

Članek si lahko v celoti preberete v 50. številki magazina SLO.