V istem trenutku, ko sem sam pri sebi uspel v tem opisu prepoznati greh napuha, sem se zalotil, da tudi sam že sodim: »Kakorkoli sem grešnik, napuh pa res ni moj greh, torej sem boljši in pravičnejši od spovedanca pred mano.« V istem trenutku!

Zdi se mi, da bi evangeljski odlomek na današnji dan še posebej moral nagovarjati vse, kadar se znajdemo v podobnem položaju. Takrat smo namreč v nevarnosti, da gremo po stopinjah starejšega sina v priliki. Čeprav nastopi šele na koncu zgodbe in večino časa ni v ospredju, je več kot očitno, da je edini, ki na koncu ne samo, da ni na gostiji, temveč celo zavrača svojo udeležbo pri veselju, ki so ga deležni vsi ostali. Kako je lahko prišlo do tega tragičnega položaja, ko pa mu celo oče sam zagotavlja: »Ti si vedno pri meni«?

Šele omenjeni prizor na koncu prilike nam razkrije, da v resnici tudi starejši sin v očetu ne vidi nekoga, ki ga ljubi za-
stonjsko kot svojega sina, temveč očeta gleda bolj kot gospodarja, ki mu je treba služiti in si s tem ne...