Mladi, ki molijo na Kongresnem trgu v Ljubljani ali se v postu zberejo na križevem potu po ulicah slovenskih mest, vzbujajo čudenje. Pri nekaterih občudovanje, pri drugih strah. Tako smo se že navadili na sekularnost naše družbe, da javno izkazovanje vere sproža nelagodje, bodisi zaradi podedovanega strahu iz prejšnjega sistema bodisi zaradi prepričanja, da mora religija ostati zasebna stvar.

Mladi nas učijo: časi se spreminjajo. Po svoje se vračajo v »naravno« stanje, saj ima vsaka religija vedno tudi družbeno razsežnost. Če je nauk prejšnjega stoletja, da se moramo izogibati, da bi postala izraz točno določene politike, pa je nauk našega časa, da vsaka oblika (ne)religioznosti usmerja tudi politične odločitve.

Zato je obrat mladih k religioznosti tudi sociološko pomemben dejavnik. A preden se prepustimo skušnjavi triumfalizma, poglejmo, kaj nam res govorijo podatki. Občutek pripadnosti verski skupnosti ali religijski tradiciji še ni osebna vera, kot poudarja dr. Igor Bahovec. Lahko j...